Lepo pozdravljeni vsi, ki boste prebrali o tej moji nadležni lahko bi rekla že kar nenormalno moteči težavi.
No, da preidem kar k bistvu. Enkrat sem že pisala o mojem začetku depresivnih težav in anksioznosti pa vseeno še enkrat, da malo povzamem.
Težave so se začele pred 6imi leti po porodu.Z veliko zamenjanimi adeji sem nekako ,če se lahko tako reče normalno funkcionirala. Bili so vzponi in padci. Potem se je stanje dokaj stabiliziralo in odločili smo se še za enega otroka in glej ga, kaj se je zgodilo spet se je vse skupaj ponovilo. Depresija in anksa. Sedaj sicer hodim samo na psihoterapije in nimam nobenih adejev, ker še dojim, ampak se mi zdi da brez ne bom zmogla, zato se na vse pretege trudim da bi prenehala z dojenjem, ampak je ponoči kriza ker se mala ful zbuja in noče nič drugega kot dojenje.
Moje stanje pa zelo niha. Nekaj časa je še kar ok(nikoli ni povsem, tako kot je bilo pred boleznijo, ampak se da živet), zadnje čase pa me je zagrabla se mi zdi kar huda depra in na trenutke se mi zdi da izgubljam kontrolo nad sabo. Vedno se sprašujem kaj je vzrok in ne najdem nobenega konkretnega. Vsakodnevne stvari kot so povsod z kakšnimi manjšimi težavicami, ničtakšnega se nedogaja da bi bilo lahko vzrok za moje poslabšanje.
Po glavi mi gredo kar neke vsiljive misli, vsaka žalostna novica, predvsem to da je kdo naredil samomor mi daje povod, da ves čas o tem premišljujem in se bojim, da se meni ne bi kdaj kaj takega zgodilo oz, da si ne bi kaj naredila-tega me je groza.
Včasih mi je tako hudo v telesu da mislim da se mi bo zmešalo da bom izgubila kontrolo. Ali je to mogoče da se zgodi?
Delam si kar ene scenarije da bom šla v bolnico, ker ne bom mogla več skrbeti sama za sebe kaj šele za ostale. Kar neki no. vČasih je res zelo hud občutek.
Zadnje čase nimam volje za osnovne stvari, nič me ne veseli in vse mi je brez smisla.
Želim živeti "normalno"življenej, ampak res na trenutke že obupavam, ker se to že toliko časa vleče in ker sem probala že nešteto stvari da bi se moje počutje izboljšalo od alternative do uradne medicine, ampak kakšnega ne vem kako dobrega napredka ni.
Res mi je hudo ko vidim dve mali deklici, s katerima bi se mogla veselit biti pozitivna, polna energije, sem pa ko en kup živčne, nervozne...
Res mi je zelo hudo in prosim za kakšne nasvete, kateri adeji so mislite najbojši, kako pregnati to turobno mračno življenje tudi na drugačen način poleg adejev???Ali je možn da izgubim nadzor in se mi zmeša ali kaj podobnega?
Hvala, ker ste brali moje tegobe in že v naprej hvala za kakršen koli odgovor.
Žalostna Poly
