Lep pozdrav vsem
Mislim da imam tudi jaz neke vrste socialno fobijo. Vecinoma kadar grem med ljudi se pocutim kot da sem en razstavni eksponat, pretirano me skrbi da bom izjavila kaj neumnega ali pa se huje da sploh ne bom sposobna reci nic
kar se potem rado res zgodi, kar nekako mi zablokirajo možgani... koncni rezultat tega je osamljenost, kar postane precej naporno
potem se mi vsake toliko (zelo redko) zazdi da so se stvari dejansko uredile, lahko se kar normalno pogovarjam z ljudmi, lahko sem sploh normalna, samo potem se zgodi da sem jim na nek nacin vsec to pa sele postane naporno... kar dobim ene take grozne obcutke, zdi se mi da bom znorela, ne vem kaj bi to blo, mogoce se mi zdi da itak hocejo samo kaksno korist od mene, ce ne drugega to da niso sami, mogoce je to krivda, ki pravi 'kok si sebicna, kako se lahko družiš?', mogoce se bojim da bojo ugotovili kaksna sem v resnici ...
v tem obdobju mi je potem zoprno bit s komerkoli, vsi postanejo nadležni ker me vedno spremljajo te tesnobni obcutki
so stvari ki bi jih rada pocela samo za to rabis se koga in ce pomislim na to mi postane kar slabo in sploh nekako nocem vec da se bi to nekoc popravilo, pri vsaki taki misli me zgrabi tesnoba (kot na primer zdaj ko to pišem
)
ker ta tesnoba mogoce pomeni obcutke krivde, manjvrednosti ali pa preganjavico probam to ubesedit na razlicne nacine in potem utemeljit zakaj to ni res, samo se mi zdi da to ne pomaga kaj dosti.
A bi se dalo mogoce to ublazit s ksnimi AD-ji? Ali pa s cim drugim?
lp,
