Da začnem s tem
Ki bi imel potrebo po ljubezni. No... seveda. Vsak jo ima. Ampak, da bi bil nekdo tako motiviran, kot jaz recimo.
Vsi mamo potrebo po ljubezni, samo na srečo nekateri prej najdejo pravo osebo, drugi pa počasneje... Vsi pa lahko do ljubezni pridemo, če smo le voljni da za to nekaj naredimo. Recimo poglejmo hišnjega ljubljenčka, če ga dražimo bo sovražen do nas, če pa z njim korektno ravnamo nam bo vračal toplino/ljubezen... Za ljubezen je treba nekaj narediti, ne pride kar sama od sebe, se je treba zanjo tudi potrudit jo negovat
.
Ok mlad sm 21 let in vem kako je ce si osamljen, namreč na začetku srednje šoli nisem imel nobenega prijatelja in tudi strah sem imel se s kom pogovorit, celo bal sem se da me kdo od sošolcev in sošolk kaj vpraša. V glavi sem imel nenehno bitko, če je z mano vse uredu vedno ko sem kaj odgovarjal sem zabarval rdečo in glas je bil čisto drugačen. Težave sem imel če sem samo stal na busni postaji kaj šele da bi s kom kaj spregovoril. Po šoli sem samo hitro odšel na busno postajo in čakal da pridem domov. Doma nisem imel težave s pogovori s starši in bratoma. Če se moral čakati na busno postajo sem se zaprl vase in odšel nekam na samoten kraj kjer sem samo razmišljal kaj je z mano narobe. Daljni sorodniki so mi že predstavljali največje zlo na svetu, kajti nisem vedel o čem bi se pogovarjal...Long story short: na koncu četrtega letnika pa nisem imel več težav s pogovori s sovrstniki in ostalimi, pridobil sem mnogo prijateljev, namreč strah pred ljudmi je izginil. Znan sem postal kot nekakšen zabavljač, ki je vedno dobre volje.
Kako sem do tega prišel?
Preprosto vsak dan sem naredil majhen korak pri razvoju svoje osebnosti in interakcijo z ljudmi! Najprej sem se začel pogovarjati s sovrstniki iz svoje vasi, kasneje sem že odgovarjal sošolcem itd. Začel sem hodit na pijačo v bljižnji lokal, kjer sem se pogovarjal o vsem na kratko in dolgo...
Kar sem razbral iz tvojih postov je to, da se preveč sprašuješ kako in kaj bi moralo biti da je človek srečen, pa da ni osebe ki bi prišla do tebe... in tako bo tudi ostalo če ne boš šel v akcijo.Ljudje smo vedno dobrodošli novih sogovrnikov, pa tudi če samo posluša. Sprva res ne moremo vrteti jezika kot kakšn naučen igralec, začnemo s majhnimi stvarmi, pa ljudje se vedno bolje počutimo, če smo pohvaljenji, če nas neka stvar zanima ki nam jo razlaga sogovornik pa tudi če tema ni kaj preveč zanimiva, kajti tezko se neka tema obdeluje dolgo. Teme se vedno menjavajo in to včasih hitro. "small talk" Vsi se prilagajamo okolici in poskušamo v danem trenutku kaj narediti da smo bolj veseli in se poveselimo s dano družbo... Ponavadi druzba ne mara čistih pesimistov, kajti te imajo neko čudno avro ki odbija cel pogovor in družbo... Vprašaj sebe kaj si se 2 dni nazaj pogovarjal recimo s sošolci, o kateri stvari? Če veš odgovor je mozno, da se premalo pogovarjaš s ostalimi... (pustimo da se zapomnš vse...) Kaj sem hotel s tem dosežt, da ljudje pozabljamo o čem vse smo se pogovarjali, zapomnimo si pa s kom smo se pogovarjal in nam je to večji užitek od samega pogovora. Keep that in mind. Važno je sodelovati ne zmagati
.
Ljubezen pa tako kot so ostali povedali ne pade kar iz neba, ampak počasi nekoč boš tudi to našel, faktor čas in družabnost.
Upam da bo to kj pomagal
