OBRAMBNI NIHILIZEM ali TOČKA NEPOVRATNOSTI ?

[Iana]

Taksi, tudi jaz sem te pogrešala! Ko sem v depri, se spomnim tvoje metafore, da s peto zabijaš ne vem kateri, levi ali desni žebelj v ne vem kateri vogel krste:)

Pravi pesnik si. Uresničuj se v pisanju, ker ti gre dobro.

LpJ

[matheu__]

cabdriver! Pa kje si ti! Tle se nihče noče več žogat z mano    

VEČ FURAT, MANJ SMRDET.

yp., you´ve said it

(Sam to k je ta napisu v grafitu je skinu iz komada od propaghandi: "less talk, more rock" )

[Arwen]

Razumem napisanega itak nič, te pa rad berem.

  hvala enako

[Anakonda]

Čist razumem... tudi sama sem nedavno imela priložnost dobiti sliko sebe, ki se je nekaj časa (ki je bil poln hudih preizkušenj) oblikovala in kar veliko poguma sem potrebovala, da sem se res zazrla vanjo in v njej našla bistvo. Včasih so res tiste najhujše preizkušnje potrebne, da samega sebe osvobodiš.

p.s. še dobro, da nisi mad... vsaj gub ne boš fasal:)

[Travis]

načeloma bi moral uletet, kot iz drugega planeta, kot po svoji navadi,
asteroidno, kot utrinek bi moral oplazit ta majhen del spleta...
češ, men je pa kul. dogajam. sm ex-insider, k dela samo touch-down
kot out-sider. sicer pa sondiram nekje med ozvezdjem višjega zavedanja,
but still grounded, deep do jedra aksioma, hot like lava...
eh.
moram razočarat. predviden urok nazaj v roke šarlatana.
da se zatresejo, ne od sklenjenega kroga nazaj, ampak od dojema.
navkljub odtujevanju, nezavedno prideš le samemu sebi bližje.
the more things change, the same...
recimo.
zrem v oči, sestre ali brata. in ne vidim odseva. vidim NIČ.
oziroma le kolesje ničevja, znotraj vgrajenih vzvodov, ki aktivirajo
reakcije, totalno predvidljive, čeprav moji naivnosti še zmerom, neverjetne.
kot da bi želel prezret, da nekaj kar obče je prisotno, enostavno NI.
umetnost preživetja je dejansko pogojena z umetnostjo umišljanja.
ampak, kaj ko um preseže samega sebe in se začne polzenje utvar
cedit na koncih Pi premera, nazaj, tja od koder je nekdaj brbotalo ?
sovražim replike, sploh v počasnem posnetku, rewind je le veter,
ki je predkratkim gnal nek propeler in ga želi zdaj vrtet obratno.
polom & neokus garantiran. čeprav nič ni kupljeno...
podoben občutek je primerljiv le z uživanjem hrane.
v obratnem zaporedju, jasno.
hmmm.
dont get it twisted. im fine like Armani outfit, spoštovanja vreden dizajn.
da ne omenjam kok fino lah šetam. še take petke, shodim brez odzvena tujim.
funkcioniram daaaaleč najbolje kot sem zmožen in čes.
ampak.
jebe me, kot zadnjo žensko na svetu, moja iskrenost.
te moje iskre netijo prepogosto ogenj samouničenja.
da bi znal vržt čes ramo, kot naramnice neke preproščine
in jih znal zamenjat z drugimi, t.i. preproščinami bi bil samemu sebi,
prvak, nikoli zadnji, v nekem sedežnem redu, kjer nebi dojemal
isto zaporedje slik, kot nekaj kar zamujam, ampak kot del nečesa,
kar sem.
oh.
kako se počuti drevo, oz. veja ko odloča kam se razcepit ?
te samodejnosti mi višje entitete niso naklonile.
morda bi pa raje bil drevo, da bi lahko objel ga istih misli nekdo.

take care & b safe !
T.

[alexx]

Taksimen....prebrala 3x....lepo te je brati...ampak ne morem priseč, da vse štekam. V posebnih sferah dojemanja si....svetobolje.

kar uskoči več krat.

[ton]

Rešpekt, stari.
In veja pojma nima. Proti soncu, se ji zdi.

[Anakonda]

Razlika med nami in vejo je v tem, da ima lahko ona dvojno državljanstvo, mi pa ne. Smo pa lahko razcepljeni.. odvisno v kakem smislu.. če je v skladu s kontekstom, ni panike Pa če se razcepiš, lahko izbiraš perspektivo.. če na eni strani ni kul, greš na drugo in vidiš čisto nekaj drugega.

[Travis]

Rešpekt, stari.
In veja pojma nima. Proti soncu, se ji zdi.

morda je ravno to čar veje, da praznina veje čes vejo samo.
če odštejemo fizično.
kaj pa ko sonca ni ? takrat si pa najbrž želi, da bi znala risat.
kot mi. sonce tam, kjer ga ni.
morda pa ima misel. in se ne ziblje samo kadar veter pihne mimo.
in v mislih riše... sonce. žarkov lah zamisliš itak vedno več kot narišeš.
morda to ONA ve.
ampak noče čutit. in posledično se sama razcepi.
srka vase žarke, ustreže naravi in posreduje senco.
in čaka pomlad, ampak sence takrat noben ne dojema več isto.

in tudi jaz je ne bom. čeprav je kuliranje v senci takrat najbolj
prijetno in umestno. le da ni senca samega tebe

bom odsenčil vse slabo se spogleduje z dobrim.
že iz principa nasprotnega. take care & b safe. T.

[ton]

Ah, fak, kaj pa veja ve o meteorologiji in minevanju letnih časov in pričakovanju kmeta, ki že šteje novce od prodaje jabolk? Vleče jo proti toploti in to je to.
Pred leti smo se vozili po dokaj nenavadni poti preko Slavonije na Madžarsko skozi dejansko ne-do-konca-vidna polja sončnic. Bilo je lepo, ampak koje gluposti! Da se ti milijoni mojih najljubših cvetk bedasto vsako jutro obrnejo proti vzhodu in potem ščemijo v sonce, dokler to še enkrat (morda pa jutri ne bo, kaj praviš, Cvetka?) ne izgine za hribom...
Je že tako, narava ponuja višek modrosti ino tudi višek onega drugega.
Over in avt.

[ljubica]

Taxi!
Pa to je to. Drevo se ne odloča, kam veje razcepit.
Se prilagodi Volji Narave in Uravnavanja.
Mi se pa ne znamo. In želimo drevesa učiti (sploh v nasadih in podobno).
Zato imam rada drevesa, ki živijo izven nasadov, ki jih je DOLOČIL človek. Imajo modrost, ki je jaz nimam.

[QQŠ]

Kdo od vas ma filing, da se je tekom ene ali več epizod uspel REgenerirat,
spet ujet samga sebe, pa četut je moral zato po kolenih bolj prot štartu, ko proti cilju,

Zdej pa tko, men je zdravnik rekel, da po mojem kraju hodi ogromno ljudi, ki jim je depresijo ozdravil z ad-ji in so danes čist normalni. Sam ko berem tale ali pa tudi kater drug forum za žalostne ljudi, imam občutek, da iz depresije ni povratka. Ali pa tukaj pišejo/te/mo samo neozdravljivi.

[alexx]

Da se ozdraviti. Včasih mislim, da nas je dosti tu gor, ker smo že navajeni...radi imamo svoje internet znance (nekateri so celo postali prijatelji)...počutimo se domače. Morda tudi znamo bolje potolažiti....razumeti.
Dve leti sem na tem forumu...in mi je domač. Kot pristan. Saj ne rečem, da bi umrla, če ga ne bi bilo...a raje ne.
Imam Skyp, MSN, ICQ, AIM, facebook, My space, netlog in ostalo šaro...heheheeeee , a sem najraje tu. Na facu je ena sama zmeda. Kdo je komu frend, kdo se vrine...kdo to...kdo ono..

nebojse.si je ZAKON

[matheu__]

Kdo od vas ma filing, da se je tekom ene ali več epizod uspel REgenerirat,
spet ujet samga sebe, pa četut je moral zato po kolenih bolj prot štartu, ko proti cilju,

Zdej pa tko, men je zdravnik rekel, da po mojem kraju hodi ogromno ljudi, ki jim je depresijo ozdravil z ad-ji in so danes čist normalni. Sam ko berem tale ali pa tudi kater drug forum za žalostne ljudi, imam občutek, da iz depresije ni povratka. Ali pa tukaj pišejo/te/mo samo neozdravljivi.

 

zrem v oči, sestre ali brata. in ne vidim odseva. vidim NIČ.
oziroma le kolesje ničevja, znotraj vgrajenih vzvodov, ki aktivirajo
reakcije, totalno predvidljive, čeprav moji naivnosti še zmerom, neverjetne.
kot da bi želel prezret, da nekaj kar obče je prisotno, enostavno NI.
umetnost preživetja je dejansko pogojena z umetnostjo umišljanja.

Kaj se je zgodilo z "manj kakat, več furat"?  (ali bolje:  manj mozgat, več umišljat  )

Capdriver, jst sem si tvoj zapis prevedu nekako tko; Življenje je dolga srmdljiva kaka, pri čemer čez par let ne bo nič manj smrdljiva in nič manjk "kakasta" kot je zdej. doh 

Sicer te pa popolnoma štekam. Z leti se vedno manj iskri. Stranski produkt oblvadovanja življenja je dolgčas. To je nekako cena, ki jo moraš plačat, da si lohk v lafju kolkertolko okreten. Dokler te premetava sem in tja, zna bit bivanje cel spektakel in lučke. Skoz si na neznamnem terenu; reakcije so neprevidljive, vsak dan ti postreže z močnim inputom. Ampak nisi zasidran; skoz se shiftaš sem in tja. Po domače rečeno; se iščeš. Vsakodnevna indentifikacija je all over the place. Hočeš bit tak, nočeš bit tak, S prstom kažeš na to, pozdravljaš drugo. Tvoja lastna pozicija v vsem tem happeningu ti je pa nejasna. Odsevov ni, ker ni samoodseva. In ker ni varnega zavetja samoodseva tud ni večne borbe na relaciji slednjega in okolico. Brez udarca po gongu, ni odmeva, ane. (in borbe ) Manjka ti iskra, ki zapolni Armani dizajn z vsebino. Opažaš, da življenje ni vaja v stilu. Da so čustva okolice lahko zelo pristna, da življenje samodejno polni prazen prostor (ki ga ti tako rad motriš ) in se sprašuješ, kako?
Si kot neodločen umetnik, ki strmi v prazno platno in razmišlja o tem kak okvir bo dal in če mu dimenzije platna ustrezajo. Document setup je smernica; ki se običajno skoz vsebino spreminja. Vsebina narekuje obliko. Je pa oblika tisto kar ljudje najprej opazijo. In tle je hec, ani? 

[Travis]

da izkoristim prelep dan, ko je višja sila rekla SONCE,
in se obrnem proti njemu ala sončnice, ki jih omenja Ton

da se z leti vedno manj iskri, dvomim. sicer je to individualno pogojeno,
ampk men se gre bol zato, kaj zakurm s tem, sebe al druge al neke ideje,
ki mi lahko ogrejejo srce in olajšajo pumpanje, učas demonizirane učas
pregoste krvi, ki haklja na zaklopkah in mi servira infarkte.. lovimo več al
manj utrip in mirovanje. umes je zgolj kot prav mr. M pričakovanje al pa
doooooolg cajt. kazalci get u open like 7-11 and stay still...
kaj umes uletava not, in kaj ne more ko kazalci pometajo številke,
who knows... ampk, posledično se ukvarjamo bolj stem, kar ostane
pred časom, torej, v treznem stanju za prežvečit, ready 0r not.

Opažaš, da življenje ni vaja v stilu. Da so čustva okolice lahko zelo pristna, da življenje samodejno polni prazen prostor (ki ga ti tako rad motriš ) in se sprašuješ, kako?

staright up. vaje v stilu so blizu le debilu, da prikrije hibe in se na ta način kao lažje integrira
v družbo, pa še to po nareku drugih. fuck outta here. moje hibe so moj ponos, raje deformiran
kot brezimno integriran.

dejstvo je, in skupni imenovalec so-called sreče je, da znaš (sk)analizrat karkol že,
bolj ko v nepretvorjeni obliki bolj surovo je lahko dojemanje. in pristno, itak. take no shorts,
while u stand on diz bitch. če ne pa banane, lupit in ugotovit u keri si skrit.
kar zjebava vse to pucanje je edin battery-low m00d & nesklenjenost z virom lastnega generatorja,
al pa narobna povezava. and there goes psychosis. ničesar ni v razumu kar poprej nebi bilo v
čutilih, in če nevroni leže pričakajo al neko čustveno žetev al pa preporod, u got a fuckin
problem bigger than a hole, u kero probaš stlačit vse not, in pogledat na drugo stran,
kaj si zmlel... ponavad so to moje črne luknje, in ven pride enostaven NIČ, ki ga potem štopam
po galaksijah, ampk še NIČ na koncu brez konca ne najdem več...

hehe. morning blurbs ya know !
love yall.
take care & b safe.

T.

[Anakonda]

ničesar ni v razumu kar poprej nebi bilo v čutilih

Je pa v skritih sobicah ogromno tistega, kar ne pride nikoli do razuma, ker tega ne dovolimo. Ker ne upamo odpreti vrat in pogledat v one mračne sobice, kaj vse smo tam natrpali... vrata pa vse bolj popuščajo, smrad je vedno večji.. enkrat je pač treba zbrati pogum in vstopiti... in spucati...

Ali drugače .. samozavedanje je ključ.. dokler imamo kup reči, ki niso dostopne naši zavesti, nam ne pomagajo ne nevroni, ne cunamiji, ne infarkti... ker bomo sanirali le slednje, ki se bodo pojavljali over and over again... Ko se pogledamo v ogledalo in upamo videti, kaj smo... lahko prepoznamo občutke, čustva... in se na podlagi le teh odločati za tisto, kar nam bo prineslo zadovoljstvo. Vse ostalo je vrtenje okrog lastne osi, kjer ostajamo vedno na istem mestu.