Mene pa zanima, če ima kdo sledeč problem ali ga je imel. In sicer v otroštvu me je na določen način prizadel moj oče, bila sem stara 10 let in takrat sem se za nekaj let tam do 15 leta zaprla vase in nikomur pustila blizu. In od takrat dalje postavljam okoli sebe zidove v smislu, da nikumor ne izkažem ljubezni v celoti oz. na tak način kot bi lahko, namreč imam prisoten tisti strah, da ko se bom odprla, da bom spet razočarana. In danes ko me je spet grabila panika, sem začela razmišljati, da mogoče depresija, napadi in strah izhajajo pri meni, ker si dejansko to vse želim izraziti, na drugi strani pa sem v konfliktu sama z sabo, ker ljudi odrivam od sebe do neke mere, čeprav si želim, da bi mi bili blizu. Sicer se to zdaj popravljam, ampak seveda še ni idealno, ampak se trudim. Danes sem se odločila, da bom tvegala, ker dejansko ljudje, ki so bili v mojem življenju so resda naredili neke napake, ampak nihče ni popoln. Tudi jaz sem kdaj koga prizadela. In od danes dalje jim dajem možnost, da me spoznajo. Danes se, objela mamo jo pogledala v obraz in ji rekla rada te imam ter ji dala lubija. Počutila sem se čudovito, namreč prej sem jo vedno tiščala stran in si mislila da me ne mara, ker sem bila jezna nanjo zaradi preteklih dejanj. A zdaj vidim, da sem jaz faktor, ki jo je tiščal stran. Odpiram vrata ljubezni...življenje je izziv in treba ga je sprejeti.
Lep večer!
orhideja, še veliko nas je, ki to počnemo, zato sem vesela zate, da si naredila tako pomemben korak.
bravo, želim ti veliko uspeha in ljubezni in kar pogumno naprej !
