Tesnoba in materinstvo... kriza

[nebesno modra]

Pozdravljena cintaelu !

Hvala za del tvoje zgodbe, ki je res dragoceno pričevanje. Šla si skozi težke situacije v svojem življenje, iskreno sožalje ob izgubi punčke. Ne morem si niti predstavljati te bolečine , te pa občudujem, da si šla skozi vse kot prava bojevnica. Niti se ne čudim, če se je v tvojem telesu prebudila tesnoba glede na vse kar si opisala, rekla bom, da si imela še visok prag, nekoga bi se tesnoba lotila že dosti prej.

To, da si obiskovala psihologinjo se mi zdi dobro. Dobro je tudi vzeti si čas zase, napolniti baterije, saj biti sam in vedno na dosegu roke za dva majhna otroka, ni mala malica. Dobro je iti počivati z otrokom in pustiti opravila za kasneje...itak vedno počakajo . Iti ven, imeti družbo, pogovoriti se  nekom o tem, kaj se nam dogaja.

Upam, da boš napisala še kaj, jaz te bom z veseljem prebrala

[brusnica]

Zelo sem vesela, da si se javila s svojo zgodbo cintaelu 
Tako kot nebesno modra, te tudi jaz občudujem. Najini zgodbi sta si re zeeeelo podobni, vendar izguba enomesečne punčke?? Si ne upam niti predstavljat... Moje sožalje. Glede na to, se dobro držiš, res 

Tudi meni mama najprej ni verjela in preden smo stvar razrešili ni bilo lahko, obtožbe da si zmišljujem, so me še bolj dotolkle, saj sem mamo videla kot edino zaveznico in ko je bilo najbolj potrebno, je zatajila.. Dvakrat sem celo pobegnila od doma in tavala naokoli, spomnim se, da sem razmišljala da nekaj ušpičim, ker sem vedela da težavne otroke dajo v popravni dom, da bi se tako rešila strahu biti doma..

Zanima me kakšen odnos imata z mamo po tem oz kako sta, če sta, predelali to temo?
Sama razmišljam, da je bila tu prelomnica, ko sem verjela da sem na varnem in po tem ko sem spoznala, da lahko tudi najbližji zatajijo in da se resnično lahko zanesem samo nase in v tem razmišljanju živela naprej, torej brez upanja, da obstaja prijatelj ali partner, ki bi mu lahko zaupala, čeprav si tega močno želim. Ja, sama sebi povzročam težave.. ampak se trudim  Tako počasi analizeram preteklost, košček po košček.. Praviš da iščeš vzrok in da si nekaj že uspela rešiti.. Prosim napiši kaj več o tem.

Sem pa tudi jaz opazila, da se anksioznost pojavi vedno takrat ko sem na koncu z močjo, ko sem izčrpana in tiste dni, ko ima otročiček slab dan in precej joka.. ko zaspi me obvezno obišče tesnoba.
Ampak, to je le sprožitelj, vzrok je nekje drugje in ob branju odgovorov na forumu, sem vedno bližje  cilju

[Arwen]

vzrok je nekje drugje

  pa saj ga v bistvu že poznaš...


Cintaelu 

[brusnica]

Mislim, da sem odkrila enega od vzrokov, je pa moje življenje prepleteno z večimi zgodbami in jih zdaj eno po eno predelujem, ker hočem pridti zadevi do dna.. Ampak sama težko pridem do tega, branje tujih izkušenj mi zelo pomaga, zato sem tudi prosila cintaelu, če pove kaj več. Ne vem, mogoče me pa podzavestno mori tudi kaj v zvezi z mamo.. Še odkrivam 

[Arwen]

.. Ampak sama težko pridem do tega, branje tujih izkušenj mi zelo pomaga, zato sem tudi prosila cintaelu, če pove kaj več.

čist OK 

. Ne vem, mogoče me pa podzavestno mori tudi kaj v zvezi z mamo..

no ja...mene vem, da bi

Tudi meni mama najprej ni verjela in preden smo stvar razrešili ni bilo lahko, obtožbe da si zmišljujem, so me še bolj dotolkle, saj sem mamo videla kot edino zaveznico in ko je bilo najbolj potrebno, je zatajila.. Dvakrat sem celo pobegnila od doma in tavala naokoli, spomnim se, da sem razmišljala da nekaj ušpičim, ker sem vedela da težavne otroke dajo v popravni dom, da bi se tako rešila strahu biti doma..

Zanima me kakšen odnos imata z mamo po tem oz kako sta, če sta, predelali to temo?
Sama razmišljam, da je bila tu prelomnica, ko sem verjela da sem na varnem in po tem ko sem spoznala, da lahko tudi najbližji zatajijo in da se resnično lahko zanesem samo nase in v tem razmišljanju živela naprej, torej brez upanja, da obstaja prijatelj ali partner, ki bi mu lahko zaupala, čeprav si tega močno želim.