Sejnevem
Novinec / novinka
Odsotni
Prispevki: 1
|
 |
« dne:: ponedeljek, 22. maj 2023 ura: 21:22 » |
|
Hej, za tale forum mi je povedala psihoterapevtka tako, da sem se odločila, da povem svojo zgodbo. V 8. Razredu sem začela dobivati občutek, da je nekdo zraven mene, čeprav ga ni bilo. Začela sem se tuširati v kopalkah, saj sem bila prepričana, da me nekdo opazuje skozi okno in ogledalo. Ko sem to povedala takratni psihologinji, je rekla, da to ni nič takega in da bo minilo. Isto leto sem prvič poskušala predozirati s pomirjevali, Helexom, ki so mi ga predpisali kot pomoč pri samomorilnosti in občutku tesnobe. Stara sem bila 13 let. Leta so minevala in simptomi so res izginili. Leta 2020 mi je umrl stric, kar me je zelo potrlo. Začela sem dobivati občutek, da me nekdo konstantno zasleduje. Bila sem prepričana, da mi bodo osebe, ki sem jih srečala na ulici škodovale, predvsem moški. Mislila sem, da mi prisluškuje CIA. Pojavili so se panični napadi in zato sem obiskala psihiatra. Drugih simptomov se nisem zavedala, vendar sem omenila, da menim, da me ljudje zasledujejo. Psihiater mi je rekel, da se spopadam s psihozo. Dobila sem kariprazin(Reagila). Ker se simptomi niso umirili in sem postala zelo depresivna so me hospitalizirali. Ponovno se je pojavil občutek, da je nekdo zraven mene. Hospitalizirana sem bila dva tedna in postavili so mi diagnozo mešana depresivna in anksiozna motnja. Totalno so ignorirali moje psihotične simptome. Domov so me poslala s Kveluxom, Reagilo in Zoloftom. Hodila sem še na dnevni oddelek v psihiatrični kliniki približno 1 mesec. Simptomi so se počasi začeli umirjati. Slaba stran pa je bila, da sem se v slabem letu zredila 20kg. Bila sem vodena pri svojem psihiatru, ki se ni strinjal z diagnozo, ki so mi jo postavili. V tem letu sem zamenjala ogromno različnih antipsihotikiv ter AD in na koncu pristala na Rexultiju, Alventi ter Lyrici. Na te terapiji sem shujšala, vendar se nisem še popolnoma otresla vseh simptomov. Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je neko zraven mene. Lani sem začela s psihiterapijo in mi zelo pomaga. Čeprav se je stanje izboljšalo sem še vedno na trenutke samomorilna. Februarja letos sem ponovno poskušala predozirati. 2x v enem tednu. Ko sem to storila drugič, me je našla mlajša sestra. Končala sem v bolnici, kjer sem bila samo en dan, saj sem se zavedala, da sem to storila v trenutku in da je bil poskus samomora zelo impulziven. Trenutno sem v redu. Imam veliko podpore iz strani prijateljev, psihiatra in psihoterapevta. Doma ne priznavajo, da je z mano kaj narobe, čeprav jim poskušam razložiti situacijo. Uspeva mi študirati in delati. Vsak dan je borba, ampak sem optimistična, da bo enkrat boljše. Hvala vsem, ki ste to prebrali in vsem, ki delite svoje zgodbe.
|