Derealizacija - pomoč nujno!!!

[Crnolaska]

Pozdravljeni, za vse tiste, ki ste že prebrali moje teme, sem pred kratkim obiskala zdravnika, mu zaupala svoje simptome in tako sva se odločila za psihologa in protibolečinske tablete (zaradi glavobolov). No, ko sem že misla, da bom nekako vredu, ne vem kaj sem sploh misla, ker to kar se mi dogaja v zadnjih dveh dnevih, je grozno!! Rada bi umrla.. res, če bom morala živeti še tako naprej, se bi najraje ubila.
In sicer, doživljam občutke ločenosti od telesa, kot da nisem v svojem telesu, kot da je vse okoli mene neresnično, kot da bi vse skupaj gledala čez neko steklo, kot da se to ne bi zdaj dogajalo...
Sploh ne vem kaj naj storim? Si lahko pomagam kako sama? Resnično ne morem zopet poklicati zdravnika, ne morem tega povedati psihologu, staršem, saj ljudje bodo mislili da sem zmešana! Sram me je....
Kaj naj storim dobri ljudje? Ali bi se bil kdo z mano pripravljen pogovarjati v klepetalnici? Tako grozno potrebujem osebo, kateri bi lahko takšne stvari zaupala.

Ali si lahko kako sama pomagam? Sploh ne vem kaj naj storim... obležala sem v postelji že dva dni... ne morem sodelovati v šoli in nikjer sploh....
Hvala vsem, ki mi boste pomagali!!
Pa opravičujem se, ampak tale post je napisan v totalni paniki.

[thinkingmind]

Crnolaska,

pozdravljena. Razumem tvojo stisko. Pomembno je, da v takih trenutkih ostanes cim bolj mirna. Vem, lahko je reci, ampak to so misli, nad katerimi imas lahko vpliv. Ni enostavno, ampak se da. Meni je to v najhujsem obdobju z OKM zelo pomagalo. Obcutja, ki jih navajas, so verjetno ze nekaj casa prisotna in zato tudi tako mocna, zakoreninjena. Teh misli (v tvojem primeru derealizacija) se prestrasis, zato se potencirajo in posledicno postanes panicna, obupana. Ampak s primernim zdravljenjem se tudi to da odpraviti. Ce potrebujes pogovor, mi lahko pises v zs.
 

[Nives]

Moje socutje Crnolaska
Si predstavljam, da ti je res hudo.
Se z zdravnico nista nic pogovarjali o antidepresivih? Sta se pogovarjali o psihoterapevtu ali psihologu? To je razlika. Ti potrebujes psihoterapevta. Zna pa biti, da bos potrebovala tudi antidepresive.
Te stvari se nam dogajajo, ko se ne cutimo dovolj..custva, obcutke, svojega telesa. Ko nekako bezimo pred tem, jih tlacimo...vecinoma gre za custvo jeze ali strahu. Ponavadi je to nacepljeno se na kako staro nepredelano bolecino ali travmo.
Dobro bi bilo, da cimprej zacnes s psihoterapijo. Nauciti se moras ravnati s seboj.. kar ni od danes na jutri. Ce je ali bo prehudo.. bos potrebovala se antidepresive. Ce bo zadeva urgentna, stopi na urgentno psihiatrijo (v Lj je to EKI-enota za krizne intervencije). Veliko bolje kot izbira osebnega zdravnika, bo da gres do psihiatra. Ta ima veliko vec izkusenj prav s tovrstnimi stanji in z zdravili. Povej nam iz katerega kraja si in skusali te bomo usmeriti k bolj kvalitetnemu.
Kar lahko storis sama je, da se skusas cimbolj umiriti. Si prigovarjas, da da bo to minilo, da bo se vse vredu itd. Si cimbolj razumevajoca in socutna so sebe. Kar se ti dogaja, se dogaja marsikomu ravno zdaj in zaradi tega clovek se ni nor. Pomagalo ti bo tudi, ce se bos zaupala ljudem okrog sebe. Predvsem tistim, za katere menis, da bodo znali prisluhniti in ti pomagati.
Tole stanje bo zagotovo minilo, 100%. Nihce ne ostane trajno v njem. Tako, da bos lahko spet normalno zivela. Vse bo se vredu
Tudi meni lahko pises na ZS. Lahko se pa zmenive tudi za pogovor v klepetalnici.