Žalostna
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 4
|
 |
« dne:: nedelja, 18. april 2021 ura: 09:14 » |
|
Lepo pozdravljeni vsi,
po treh letih zanikanja, žalosti in razočaranja je prišel dan, ko ne vem kako naprej, ker ne morem več tlačit in rabim neko rešitev oz. vsaj nekoga, ki me razume.
Sem odrasla ženska, čez 40, imam čudovitega moža in krasnega otroka. Tudi na kariernem področju mi ne gre slabo, delam kar me veseli in rada opravljam svoje delo. Do tu se sliši vse idealno, a žal je daleč od tega.
Starša sta namreč tista, ki mi grenita življenje in onemogočata normalno delovanje, ne glede na to, da že več kot 3 leta nimamo stikov.
Naj začnem na začetku. Moje otroštvo je bilo, milo rečeno, naporno. Niti malo tako, kot bi moralo biti otroštvo normalnega otroka. Torej ni bilo brezskrbno, veselo in prijetno. Ne bom rekla, da je bilo prisotno kakšno fizično nasilje (razen parih klasičnih klofut), bilo pa je izjemno psihično naporno.
Moja mati je namreč ženska s predvidevam določenimi psihičnimi težavami, ki jih seveda nikoli in nikdar ne bo priznala nikomur. Je hladna, čustveno nedostopna in zaprta ženska, ki nikoli ni izkazovala čustev, ob kateri se nikoli nisem počutila varno in še danes do nje ne čutim nič, pa naj se sliši še tako kruto.
Oče je bila včasih vesela, zadovoljna in optimistična oseba, ki je imela določene cilje v življenju, a je tudi to z leti usahnilo. Ves čas me je obremenjeval z izjavami, kot so, da je ostal z mamo zaradi mene, da bo storil samomor, ker ne more več živet z njo in podobne zadeve. Skratka en kup čustveno nezrelih izjav, s katerimi me je še dodatno obremenjeval. Da ne govorim o tem, da pred mamo jo je pa vedno branila in se obnašal, kot da ima ona vedno prav. Skratka, tipična copata.
Torerj čustveno naporno otroštvo, ki je temeljilo samo na to, kaj jaz vse moram, kaj so moje dolžnosti, kako ju moram spoštovati itd. S tem da seveda nisem smela nikamor, ker moja mama nima niti ene prijateljice, jih nisem smela imeti niti jaz ...
A kljub vsemu (očitno sta me me odlično zmanipulirala), sem ju brezpogojno spoštovala in delala, kar sta si pač zaželela. Potem pa se je zgodilo, da sem pristala na to, da gremo z mojo družino živet k njima. Imamo namreč ogromno hišo, v kateri je prostor za vsaj 3 družine. Hišo, za katero smo seveda klasično slovensko, vedno varčevali in si nič privoščili. Ne vem zakaj točno sem sploh pomislila na to, da bi šli skupaj živet, a nekako sem vseeno upala, da mogoče sta pa dozorela, mogoče si bomo pa lahko pomagali in živeli v miru. Saj veste kaj vsi potem rečejo - saj smo družina, menda si bomo pa ja pomagali.
Ah kako sem se zmotila ... Še preden smo se sploh pogovarjali o vselitvi je moral oče vprašati za dovoljenje mamo, če se sploh lahko vselimo. Ko je mati odobrila, so bile njeni prvi stavki, da se bova potem itak s sestro kregali katera bo kaj mela, da ne mislimo, da se bomo vselili kar takoj isto leto, ker morata onadva ne vem še kaj urediti in da ona niti slučajno ne bo pazila na mojega otroka. Toliko za dobrodošlico. Kasneje so bila pravila taka, da nismo dobili svojega ključa, da bi urejali stanovanje, ampak se je bilo treba vsakič, ko bi kaj urejali, najaviti. Se pravi treba je bilo poklicati, povedati kaj bomo delali, kdo bo delal in koliko časa. S tem da sta imela potem take fore - če ju ni bilo doma, nismo smeli priti; enkrat mi je mati rekla, da ne moremo prit delat v soboto, ker ima ona v nedeljo obiske in dela v soboto narezek.
Najhuje od vse je bilo to, da se je njima to zdelo normalno. In sta spet obrnila tako, da je z mano nekaj narobe, ker pričakujem, da mi bosta kar dala ključe, ker seveda hiša ni moja. In to je trajalo kakšno leto. Leto sem to trpela in se prepričevala, da je to ok, zavoljo otroka. Zato da se ne zakreditiram in da otroku res omogočim lepo otroštvo. In v enem letu smo s takim tempom naredili toliko, kot bi morali v 1 tednu.
Potem pa je 3 leta nazaj počilo. Ker se moja mati res izjemno grdo obnaša in prizadene vsakogar brez težav, je imela spet grde izjave, zaradi česar sem se odločila, da ne grem na tradicionalno božično večerjo. Enostavno mi je bilo dovolj tega nespoštovanja in sva se z možem odločila, da tisti božič preživiva z njegovo družino. Kar pa je bil seveda šok za mojo mati, ki mora biti vse po njeno. Za običajnega človeka malenkost, za moje starše tragedija. Zaradi tega smo se tako spričkali (ker po njunem bi jaz morala plesati tako, kot onadva želita), da sem se zjokala in odvihrala iz hiše.
Kot rečeno, to je bilo več kot tri leta nazaj.
Večkrat smo se že skregali, praktično vsakič, ko smo se videli, in vsakič sem jaz klicala, prišla nazaj in nadaljevala, kot da nič ni bilo. Tokrat pa nisem. Ker se ne čutim kriva in niti na misel mi ne pride, da bi se opravičevala. Ker vem, da ni v meni problem in ker imam dovolj, da se do matere vsi obnašajo, kot da je ne vem kaj, v svojem bistvu pa je egocentrična oseba, kjer se mora vse vrteti okoli nje in njenih čustev. Šokirana se bila tudi, ko mi je oče tik preden smo se skregali rekel, da škoda, ker nisem bolj podobna mami. In to on, ki mi je zaradi nje grozil s samomorom.
Ampak za piko na i, še vedno sem imela kanček upanja, in se kakšno leto po tem, ko nismo imeli stikov, udeležila družinskega srečanja, kamor smo bili povabljeni vsi. Pa smo šli, ker sem nekako upala, da ko bosta videla edinega vnuka, da bomo spet navezali stike in se "skulirali". Pa ni bilo ravno tako, otroka nista niti pogledala. Od tja sem šla spet v joku in dokončno obupala.
Skratka, suma sumarum - nista poklicala. Še več, oče govori sorodnikom, da midva ne pustiva, da vidita vnuka. Gledano razumsko mi je jasno, da nimam kaj. Ne upam, da bi se z njima lahko kdaj normalno pogovorila, ker nista čustveno zrela. Danes mi je jasno, da zgodba končana oz. da bi morala biti. Ampak ne morem mimo tega in vsak dan razmišljam o tem. Mož me tolaži in pravi naj pozabim, a me ne razume oz. ne more razumeti, sestra je z njima v normalnih odnosih in o tem ne želi govoriti. Nimam nikogar, ki bi razumel, kako me to bremeni.
Vpliva na moje vsakdanje življenje, na moje zdravje in večinoma sem žalostna. Težko se sprijaznim z dejstvom, da imam tako egocentrična in arogantna starša, ki jima hiša pomeni več kot lasten otrok. Da tako neverjetno zahtevata spoštovanje od ostalih, sama pa ga ne data od sebe niti 1 %.
Svojega otroka imam najraje na svetu, vsak dan mu povem, da ga imam najraje in ne morem si predstavljati, da bi lahko bila tako ignorantska in egoistična, da ne bi poklicala, če bi se skregali. Vem, da bi o tem morala nehati razmišljati, da bi se morala osredotočiti nase, na svojo družino, a očitno sta mi poleg vsega vcepila še tak občutek krivde, da ne morem. Enostavno ne morem prerezati te nevidne vezi, kljub temu, da smo v drugih regijah.
Kako naj grem naprej, kako naj to rešujem? Je imel / ima kdo podobno izkušnjo?
Hvala vsem, ki ste prebrali in hvala za pomoč.
|
