Kaj je narobe z mano?

[philips]

Pozdravljeni

Upam, da sem izbral ustrezen forum. Da razložim, kaj me teži. Star sem 30 let. Izhajam iz ljubeče družine kjer se imamo radi. Že od malega sem bil bolj zadržan, nezgovoren, zaprt vase. Ko so se drugi družili, pogovarjali sem jaz vedno izvisel. Če sem bil povabljen na kako zabavo in če sem dejansko tudi šel, sem si vedno želel, da grem čim prej domov. Vedno sem obsedel sam nekje v kotu. Ne da se nisem hotel družiti, ampak se nisem znal vključiti v družbo. Tudi, ko sem bil starejši je bilo enako. Imel sem celo nekaj prijateljev. So me med vikendi vabili, da gremo skupaj zvečer ven, ampak sem vedno našel izgovor, da nisem šel. Zato me kmalu niso vabili več. Po koncu srednje šole sem tako ostal popolnoma brez prijateljev. Vpisal sem se na fakulteto. Mislil sem, da bom tam spoznal nove prijatelje. Ampak zopet se nisem znal vključiti v družbo. Tako, da so se moja prijateljstva končala pri dober dan in adijo. Kljub vsemu sem spoznal dekle in kmalu sva postala par. To je bilo moje najsrečnejše obdobje. Ni me motilo, da nimam prijateljev. Dovolj mi je bilo, da sem imel njo. Pogovarjala sva se že o poroki, skupnem stanovanju. Kar naenkrat pa je ona po 8 letih zvezo končala. In ostal sem popolnoma sam. Tega se zavedam šele sedaj. Sedaj nisem samo sam ampak sem osamljen. Popolnoma brez prijateljev, moji socialni stiki so omejeni na mojo družino in sodelavce v službi. Opravljam službo, ki me ne veseli. Zamenjat je ne morem, ker se zdravim zaradi epilepsije in imam številne zdravstvene omejitve.
Poleg tega vsega me najbolj moti, da imam nerazložljiv strah pred telefoniranjem .Groza me je že par dni naprej, ker vem ,da dom na primer moral poklicati zdravnika. Srce mi razbija, potim se. Neprijetno se na primer počutim tudi v trgovini. Raje iščem določeno stvar v trgovini kot pa, da vprašam kje ta stvar je. To me zelo ovira v življenju in se mi zdi, da je čedalje slabše.
Poleg vsega je moja samopodoba na ničli. Sam sebi se zdim grd. Zaradi tega  sem se tudi začel izogibati spolnim odnosom s takratnim dekletom. Nočem se slikati, ker se sam sebi zdim grozen na slikah.
Če na kratko povzamem. Zelo si želim človeške bližine ampak se je hkrati bojim. Želim si nekoga, s katerim se lahko pogovarjam brez strahu. Želim si nekoga, ki ga lahko objamem, stisnem k sebi, s katerim grem na izlet. Vedno bolj razmišljam ali je na tem svetu kdo, ki bi me imel rad takšnega kot sem. Sem si želel svoje družine, svojih otrok, ampak sedaj se mi zdi, da nočem, da bi na koga izmed otrok prenesel svoje težave.
Če pogledam nazaj, kaj mi je v življenju spelo, ne vidim nič. Če pogledam druge vidim srečne ljudi, ki so dosegli kar so si želeli. Jaz pa pri svojih 30 nimam nič za pokazati. Slaba služba, brez prijateljev, brez ljubezni, sam in osamljen.
O tem nisem govoril še z nikomer. Lažje mi bo že, če bo kdo moj zapisal samo prebral.

[Orhideja81]

Zdravo,

jaz te popolnoma razumem. Tudi jaz sem imela obdobja, ko sem se počutila osamljeno in brez prijateljev. Za zabave v gimnaziji sem vedno našla izgovore. Telefoniranje mi še zdaj ne gre lahko od rok.

Mislim, da bi ti zelo koristila in pomagala psihoterapija, kjer s svojim usposobljenim psihoterapevtom oblikuješ takšen medsebojni odnos, ki te zdravi. On te resnično posluša in te vodi v terapevtskem procesu, da sam začneš počasi oblikovati svojo boljšo samozavest, saj ozaveščaš vzorce in lastnosti, ki te v bistvu zavirajo, na tvoji poti, po kateri naj bi stopal pogumno in samostojno; kar se potem sčasoma tudi res zgodi, če v tem procesu vztrajaš in deluješ v smeri, kot te on usmerja in ti svetuje.

Zagotovo pa boš tudi tukaj na forumu spoznal prijatelje s podobnimi težavami, kjer si potem izmenjujemo mnenja, izkušnje, itd. Mislim, da je tematika Socialna fobija in anksioznost ali podobne teme (Generalizirana anksioznost) ustrezna v tvojem primeru.

Lep pozdrav, Orhideja.

P.S.: Po mojem mnenju bi bilo tudi zelo dobro, če prebereš kakšno literaturo iz tematike npr. za boljšo samozavest, kako pridobiti prijatelje itd.

[thinkingmind]

Pozdravljen Philips,

lepo, da si se oglasil in nam zaupal svojo težavo. Moram reči, da se zelo najdem v tvoji zgodbi. Pri meni je to povezano s samozavestjo, ki je praktično ni.. Kar sem se sama naučila iz propadlih zvez in odnosov je to, če sam sebe ne sprejemaš, te tudi okolica ne bo. Žal tako je. Seveda je sebe najtežje spremeniti in je zelo dolgotrajen proces. Vsekakor se začne z nekimi spremembami.. Lahko je reči, vem, tudi sama sem nekje na pol poti in včasih imam občutek, da enostavno ne znam funkcionirat drugače kot tako, da sem sama. Nekatere stvari je težje spremeniti, kot recimo v tvojem primeru služba. Imaš kakšne hobije? Delaj na tem, vpiši se na kakšen tečaj, pojdi v naravo, karkoli te veseli. Jaz se najbolj sprostim v hribih. Tam so tako sproščeni ljudje, vsi smo si enaki, vsi se pogovarjamo, družimo.
Nekateri se poslužujejo knjig za samopomoč. Meni to ni nikoli pomagalo. Če te moti zunanjost, razmisli kaj lahko spremeniš. Ampak zunanjost je v tem primeru manj pomembna kot notranjost. Predstavljaj si dve punci: ena je po videzu povprečna, ampak karizmatična, oddaja pozitivno energijo,.. druga je pa vizualna perfekcija, ampak totalno nesamozavestna, ne veš kaj bi se z njo pogovarjal itd. Katera bi te bolj pritegnila? Srčno upam, da prva malo za šalo, malo za res. Želiš si bližine, ampak se je bojiš. Popolnoma te razumem. Ker misliš, da ne boš dovolj dober, da nisi zanimiv, da nisi ničesar dosegel itd. Ampak to je TVOJE mišljenje. In ko boš to spremenil, se bodo začele spreminjati tudi stvari okoli tebe.
Preveč se obremenjujemo s tem, kakšna je naša starost in kaj smo v tem času dosegli. NI VAŽNO. Vedno je priložnost za nov začetek.
Kar se pa telefoniranja tiče, pa mislim da bolj kot ga prakticiraš, manj bo stresno. In tako kot pravi Orhideja, mogoče kakšna psihoterapija..

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala..

 

[Boštjan]

Živjo philips,

verjemi mi, da nisi sam s takimi težavami. Sam imam 1001 težavo. Verjetno se je začelo tako, da se ti prvič ni uspelo vklučiti v družbo. Takrat si se vprašal, ali je kaj narobe z mano in ali drugi to opazijo. Ta vzorec razmišljanja se je potem z nadaljnimi negativnimi izkušnjami še okrepil. Posledica je izogibanje družbi, saj je vse skupaj preveč stresno in naporno.
Pri meni je podobno, s to razliko, da sem imel težko otroštvo, ko so me zaradi težav v družini vsi gledali iz viška. Vedel sem, da moja družina ni normalna in zaradi tega mi je padla samopodoba. In zato ti je v socialnih stikih vedno "nerodno", saj se bojiš, da bi odkrili tvoje napake in manjvrednosti. In potem te je tudi prodajalca strah vprašati, kje se kaj nahaja. Preprosto te je preveč sram.
Kako se rešiti tega? Težko. Jaz sem poskusil s pshioterapevtom, ampak sem ugotovil, da če nekomu razlagam svoje občutke in razloge za njih, mi to bolj malo pomaga. Mogoče bo pri tebi drugače. Po moje bi bilo najboljše, če bi našel kako skupino za samopomoč. V bistvu bi jo tudi jaz rabil

[thinkingmind]

Največji problem je v tem, da se svojih težav, ki nas spremljajo od otroštva, začnemo zavedati še le, ko smo odrasli in so ti vzorci razmišljanja, dojemanja sebe globoko zakoreninjeni v nas. Težko se je tega potem osvoboditi. Verjamem, da se da, je pa dolga pot..
Skupine za samopomoč so odlična ideja. Ni boljšega poslušalca in sogovorca kot je nekdo, ki je doživel podobno in razume tvojo stisko.