Moja zgodba_ potrebujem nasvet

[social_fobia_22]

Zdravo. Tukaj sem na novo. Po dolgem času sem se pripravila do tega, da še jaz sem napišem svojo zgodbo. Prosila bi vas za kakšen nasvet ali mnenje. Karkoli bi bilo dobrodošlo. 

Stara sem 22 let in že nekaj časa – pravzaprav odkar pomnim, sem bila bolj sramežljive sorte,
bilo mi je nerodno pred ljudmi, nisem se rada izpostavljala, žurala na okoli kot moji vrstniki. Problemi so se začeli že v srednji šoli. Od nekdaj sem veljala za »tiho« dekle, nisem se
vključevala v pogovore, ker sem menila, da nimam kaj za povedati. Moje ocene so sicer bile med najboljšimi, saj sem se pridno učila. Stremela sem k popolnosti, da bi bila dovolj dobra.

V šoli me je bilo vedno strah sodelovati pri urah, ker se mi je zdelo, da bi naredila kakšno napako, se osramotila pred celim razredom in bi se potem vsi norčevali iz mene. Spraševala sem se, kaj si bodo mislili o meni in se še vedno. Javnega nastopanja npr. predstavitev me je bilo že tedaj strah. Prijateljev nisem imela nevem koliko, bolj kot ne sem bila samotar. Forever alone.

 A zdaj, ko sem na faksu, se mi zdi še hujše. Mogoče sem preveč čustvena ali preobčutljiva… Poskusila bom podrobneje opisati za kaj se gre. Težave imam že s  preprostim vzpostavljanjem očesnega stika z ljudmi , ko pa pride do dejanskega srečevanja ljudi oz. spoznavanja nekoga novega je pravi polom. Celo preprosti »small talk« mi dela težave.

Ne morem se sprostiti v družbi ljudi (in to prav nikoli, ker me je zgleda preveč strah, kaj si bodo mislili o meni, da ne izgledam v redu in še 1000 drugih reči), sem živčna, zardevam, včasih tudi tresem, rečem kaj neumestnega.  Želim, da čimprej mine. Vse zveze grejo po zlu in krivec za to sem jaz. Ker nikomur ne pustim blizu, ne zaupam zlahka, strah me je bližine in čustev.
Kritiko zelo slabo prenesem, pa tudi če je dobronamerna. Vse me preveč prizadene in zaradi tega se slabo počutim (kot, da sem totalno nesposobna, ne naredim nič prav) in se čisto zaprem vase. Včasih se tudi razjočem, a pomaga tako ali pa tako ne.

Zdaj je prišlo že tako daleč, da se izogibam telefoniranju (prek mobitela, facebooka, da o skypu
ne govorim), pri pisanju sporočil in klepeta ni težav (vse dokler ni treba klicat ali se pogovarjat v živo). Še bolj pa me je strah iti na dogodke (npr. zabave, prireditve, druženja; kjer bo veliko ljudi …), bojim se tudi ustnih izpitov (saj zmrznem), zato se vsemu poskušam izogniti v največji možni meri. Med ljudmi grem samo takrat, ko moram (faks, obveznosti) drugače pa sem nekak raje za sebe. In celo takrat, ko grem, gledam bolj kot ne po tleh kot pa kam drugam, redko kdaj se celo prisilim, da se nasmehnem.

Če pridem v kakšno neprijetno situacijo, ne znam pravilno odreagirati in si govorim, da morem čim prej stran. Če naredim kakšno napako, si ne morem odpustiti in se zanjo krivim dalj časa. Včasih pride kak dan (kar pogosto), ko preprosto nevem več kako in kaj, ko ne zmorem več. Ko doživim kakšen »živčni zlom«. Nevem kaj naj naredim, da bi se to nehalo. Da me ne bi bilo tako strah ljudi, da bi bila kot vsi drugi… Normalna. Pa ne gre. Prebrala sem nekaj knjig na temo samozavest, poskusila s sprostitveno glasbo, si nabavila tablete Baldrimed in Persen. Nič ne pomaga.

Sama menim, da gre mogoče za kakšno obliko socialne fobije, ampak nisem prepričana. Če ima kdo kakšen nasvet  bi ga bila vesela.

[betula]

Pozdravljena,

verjteno bi te vsakdo vprašal, če razmišljaš psihoterapiji?

 

[Poni]

Mijav

Nevem kaj bi ti zdajle odgovoril ali svetoval. Veš, tudi jaz sem tak. Rad dajem neumne pripombe. Sicer večinoma ne nalašč. Kar same od sebe pridejo. Potem me je pa stah, kaj bodo rekli, ko pa take kvasim. Ampak na skupini za samopomoč niso taki. Tam lahko rečem kar hočem. Nihče ne bo užaljen zaradi napačno izbrane besede. Tudi tebi ne bo nihče težil zaradi tega. Če pa si slučajno iz Ljublkjane, boš pa lahko videla, da imam res naraven talent za dajanje neumnih pripomb. No ja, se pa tudi zelo živciram potem.

No tako, dovolj traparij za danes. Upam, da nisi jezna zaradi napisanega.
Veš, sem bil tudi jaz zelo sramežljiv v osnovni šali, pa sam zase sem se držal, zelo močno. Sem še zdaj, se mi zdi.


                         Poni

[logpop]

Največja nevarnost samotarskega načina življenja je, da zamujaš učenje, ki ga dobiš od druženja in to te zna "pohabiti" za celo življenje, da tudi potem čez nekaj let, ko boš že zdavnaj nehala hodit v šolo in bila sama ves čas in videla, da bi bilo pa fajn bit med ljudmi ne boš znala družit se.

Moj nasvet je, da probaj zdaj vlagat v prihodnost. Ker enkrat bo sigurno prišel čas, ko ti bo zapašalo več družbe kot pa zdaj, ko si še v šoli. Vlagaš v prihodnost pa tako, da se učiš socialnih veščin, z druženjem.

[ThinkPink]

Pozdravljena.

Tudi jaz sem vedno bila bolj sramežljive sorte - nikoli izpostavljala, strah nastopov v javnosti, celo v šoli, ko sem vedela odgovor, nisem upala odgovoriti, raje sem bila tiho in pustila, da drugi pobere slavo. Nisem imela veliko prijateljev, v OŠ samo eno prijateljico - bolj silom prilike, ker sva obe bili bolj tihi in obe osamljeni...  Vedno pa sem si želela družbe, vendar nisem znala spontano pristopiti in sodelovati v sproščenem pogovoru. V srednji šoli sem spoznala fanta, ki me je vpeljal v svet druženja, zabav, sproščenega komuniciranja, tako da sem postopoma izgubljala ta strah.  Na fakulteti sem pa se dokončno izpilila v socialnih veščinah. Večina izpitov je bilo ustnih, veliko smo imeli predstavitev pred polno predavalnico - ja, bilo je hudo, po pravici povedano...kolikokrat sem bila tik pred tem, da "zbolim" in raje ne grem nikamor, obležim v postelji in se smilim, kako sem  pa vendar sem se prisilila ter izvedla zadevo. Večinoma več kot uspešno. Počasi, zelo počasi, izgubljaš strah in pridobivaš na samozavesti.

Moj nasvet je, da se korak po koraku vključuješ med ljudi. Na začetku bo kruto, bo težko, boš zardevala, se boš potila, ti bo nelagodno in še kaj. Vendar bo vedno bolje. Včlani se v kakšno dejavnost, ki te veseli...tam bodo ljudje z istimi interesi. Npr. tečaj fotografije, slikanja, kvačkanja, kuhanja,...šport karkoli... Če bo organiziran kakšen piknik, izlet, se ga nujno udeleži. Če ti bo kdo simpatičen za druženje, ga povabi na kavico (da ti bo lažje si prej pripravi kakšno temo pogovora, npr. kje najraje dopustuje - tukaj se ljudje radi razgovorijo)...

Moji hčerki, ki je tudi socialno manj spretna (le po kom?) vedno svetujem:  3 x globoko vdihni preden vstopiš, sama pri sebi reci: TO ZMOREM. In pojdi naprej. Ravno včeraj je imela baletni nastop na velikem odru v gledališču...ona, moja mala anksiozna deklica, ki se sekira za vsako stvar in je imela grozno tremo ...in je uspela! To so zmage, ki štejejo.

Torej - korak za korakom...To je tako kot hujšanje - moraš začeti, brez dela na sebi ni učinka.

[MorsVictrix]

Pridi na skupino DAM. Tam boš lepo sprejeta, nihče te ne bo silil da kaj poveš če nočeš, obenem pa boš vadila izpostavljanje, ki ga res nujno rabiš, da se postopoma navadiš medčloveških interakcij.

Ponavadi je glavni razlog za socialno anksioznost strah, da nas drugi ne bojo sprejeli. Ravno zato je taka skupina super, ker boš na njej zanesljivo VEDNO sprejeta. 

[logpop]

Ponavadi je glavni razlog za socialno anksioznost strah, da nas drugi ne bojo sprejeli. Ravno zato je taka skupina super, ker boš na njej zanesljivo VEDNO sprejeta. 

Zadetek v polno!!! Meni se to stalno dogaja, še na tem forumu.

[MorsVictrix]

Ponavadi je glavni razlog za socialno anksioznost strah, da nas drugi ne bojo sprejeli. Ravno zato je taka skupina super, ker boš na njej zanesljivo VEDNO sprejeta. 

Zadetek v polno!!! Meni se to stalno dogaja, še na tem forumu.

Ja... Na forumu se je ponavadi nekoliko lažje izpostavit, ker je prisotna nekakšna anonimnost, ko osebe s katero govoriš nimaš direkt pred sabo. To nam da občutek varnosti in posledično se nam je zaradi tega nekoliko lažje izpostavit.

V tem smislu je lahko DAM Forum tudi lep začetek z izpostavljanjem (kar nadaljuj), samo naj se tukaj projekt izpostavljanja ne ustavi. Prej ali slej je treba začet z interakcijami v živo. Predvsem da si pridobimo izkušnjo, da nas ljudje sprejemajo tudi ko nas spoznajo v živo in vedo s kom majo opravka. Te izkušnje nam forum žal ne more dat. DAM Skupina pa lahko.

Ko imaš izkušnjo z večimi ljudmi, da te spoštujejo in cenijo. Ko imaš zgrajeno socialno mrežo posameznikov, ki te sprejemajo in imajo radi, potem tudi če se v tvojem življenju pojavi neka oseba ki te ne - to ne boli, ali pa vsaj mnogo manj. Ta oseba namreč ni več tako zelo pomembna enkrat ko imaš v svojem življenju cel nabor drugih ljudi, ki se z njo glede tebe gladko malo ne strinjajo. Vsaj moja izkušnja je taka.

Torej, glede na mojo izkušnjo je najboljše zdravilo za socialno fobijo predvsem to, da postopoma razvijemo potrebne socialne veščine in najdemo čim več ljudi, ki nas cenijo in želijo, da smo del njihovega življenja. 

[mina]

Socialno fobijo se da lepo ukrotit.   Seveda pot ni ravno lahka. Ampak splaca se, saj se ti kakovost zivljenja obcutno poboljsa.
Edini nacin je, da pocnes stvari, ki se jih bojis, da se izpostavljas situacijam, ki te spravljajo v nelagodno pocutje.

Obisk skupine za samopomoc je dober predlog, saj smo tam vsi s svojimi tezavami. Sprejeta bos ravno taka, kot si in to ti bo verjetno dalo prvi zagon za naslednji korak. Morda najdes kakega podobnega sotrpina, ki ti bo z lastno iskusnjo pomagal. Kak trik ali nasvet vedno prav prideta.
Sicer pa...kje pa pise, da so v skupini ljudi oci vprte v tebe in te "ocenjujejo". Tudi ljudje, ki nimajo te tezave, imajo veckrat take obcutke. Razlika med tabo in njimi je ravno v tem, da se mi spustimo v to in si mislimo, kar bo, pa bo, ti pa verjetno odnehas. Kot sem rekla,treba bo delati stvari, ki se jih bojis in se jim zato izogibas.
Vidis,tudi ThinkPink ti je svetovala isto iz svoje izkusnje. Ni tako grozno, so se hujse stvari. Verjetno pa bi ti pomagala kaka psihoterapija. Poskusi tudi s tem. V glavnem pa bo nasvet isti, le vzroke za tako pocetje bos zbezala na plano.

[Lado]

Na moji strani je brezplačna e-knjiga "RAZSTRELJENI BOG" v PDF formatu. Prebralo jo je že 1500 bralcev.
http://www.pisateljstvo.com/
"Knjiga je pod dela" ali http://www.pisateljstvo.com/work.php

Razstreljeni bog je več kot zgolj razburljiva pripoved, težišče povesti je v iskanju porušenega ravnotežja med človekom in družbo, človekom in naravo, človekom in človekom. Črnologar je v tem delu prikazal vojne in povojne travme, ki še desetletja pozneje usodno zaznamujejo in opredeljujejo ljudi. Resnični dogodki so bili piscu le kot oporna točka, kot temelj, na katerem gradi svoj umetniški svet
Zunanja zgradba tega dela je sestavljena iz več kratkih esejev, ki se med seboj izmenjujejo glede na čas dogajanja. Sedanjost se izmenjuje s časom pred vojno ali tik po njej...

[MorsVictrix]

Na moji strani je brezplačna e-knjiga "RAZSTRELJENI BOG" v PDF formatu. Prebralo jo je že 1500 bralcev.
http://www.pisateljstvo.com/
"Knjiga je pod dela" ali http://www.pisateljstvo.com/work.php

Razstreljeni bog je več kot zgolj razburljiva pripoved, težišče povesti je v iskanju porušenega ravnotežja med človekom in družbo, človekom in naravo, človekom in človekom. Črnologar je v tem delu prikazal vojne in povojne travme, ki še desetletja pozneje usodno zaznamujejo in opredeljujejo ljudi. Resnični dogodki so bili piscu le kot oporna točka, kot temelj, na katerem gradi svoj umetniški svet
Zunanja zgradba tega dela je sestavljena iz več kratkih esejev, ki se med seboj izmenjujejo glede na čas dogajanja. Sedanjost se izmenjuje s časom pred vojno ali tik po njej...

Smem vprašat, kaj točno ima tvoja knjiga veze s temo o kateri je govora? Lepo, da si napisal knjigo in da je brezplačno dostopna, venda ne vidim povezave. Se morda kater od kratkih esejev v knjigi dotakne teme socialne fobije? Osebno nimam nič proti samopromociji na forumu, če je na mestu in v kontekstu teme o kateri je govora.

[MorsVictrix]

Morda najdes kakega podobnega sotrpina, ki ti bo z lastno iskusnjo pomagal. Kak trik ali nasvet vedno prav prideta.

V Ljubljanski skupini imamo recimo trenutno dva s socialno fobijo. En od njiju hodi že kako leto in je v okviru skupine našel pomoč, ki mu je pomagala narest korenite spremembe in velik napredek. Namreč sedaj hodi vsak teden redno plesat. Še vedno ga pogosto popade strah, vendar se z njim intenzivno sooča in ga postopoma uspešno premaguje.