klemelo
Novinec / novinka
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 2
|
 |
« dne:: sreda, 07. februar 2018 ura: 19:50 » |
|
Lep pozdrav vsem skupaj!
Rad bi se predstavil in povedal kaj več o svoji zgodbi.
Sem star 25 let in praktično od nekje sredine osnovne šole se borim z anksioznostjo in depresijo. Tega dolga leta nisem vedel in takrat me je to najbol uničevalo, ker sem zaradi vse telesnih simptomov bil prepričan, da sem zbolel za kakšno resno boleznijo... In tako se je vse skupaj začelo. Razvil se je strah pred boleznimi bolj točno strah pred rakom (kancerofobija). Leta sem ogromno hodil k osebni zdravnici, katera me je vsakič odslovila brez dodatnih preizkav, katere sem hotel dosečti. Bil sem prepričan, da ne bom preživel do svojega 20. leta. V tistem obdobju, sem nekaj let, sepravi v času srednje šole veliko kadil travo, lahko rečem vsak dan... večkrat... neko poletje smo šli z družbo na morje, star sem bil mislim da 19 let... Na Hrvaško, grozno strah me je bilo peljati travo čez mejo, zato sem se odločil, da je ne vzamem in pač ne bom kadil. Takrat se mi je zdelo gozno, kako bom sploh to zdržal. No... pa smo šli:) Namesto pa travi sem tiste dni posegal po vinu, ko gledam za nazaj, sem neprestano rabil neko omamo, da sem zdržal ves pritisk, tesnobo,... nisem vedel kaj se mi dogaja, kaj šele kako se pravilno soočati s tem. Tretje jutro na morju (po prepiti noči) sem spil kavo brez mleka, že tako ali tako dehidriran (zakaj bi pil vodo), dejmo se še malo “izsušit”... spijem kavo in se s prijateljem odpraviva s kolesi do trgovine, ki ni bila tako blizu... Valda po vročini, kot se za poletje spodobi:D dodatna dehidracija... skratka, ko sva se vrnila, sem bil čisto izčrpan, si stuširal glavo in se šel hladit v prikolico na klimo. ŠOK! Mravljinci po rokah, ki so potovali proti srcu, zelen v obraz, preznojen, težko sem govoril, zmeden, strah, umiram, infarkt sem doživel! Takrat se je moj dopust končal, za tem je sledilo par dni ležanja pred prikolico, v senci.. konstantna nervoza, znojenje,... bil sem prepričan da ne bom več videl Slovenije, doma, družine... Pa sem vse to videl po parih dneh. in frajer šel kupit travo prvi dan, ko sem prišel nazaj... v parih dneh sem nadoknadil vse nepokajeno. Zvečer poslušam glasbo, sam v sobi... Spet isti občutki, spet panični napad, obisk pri dežurnemu zdravniku... opravili so ekg, ki je bil bp in mi dali apaurin po infuziji. Takrat sem še malo vstrajal s kajenjem dokler ni prišlo do parih napadov, diagnozo sem izvedel sam s pomočjo googla, še zdaj se spomnim kako sem bil vesel, ko sem našel nek seznam telesnih simptomov anksioznosti in depresije. YES, nisem na smrt bolan, težave prihajajo iz glave. Obiskal sem osebno zdravnico in ji direktno povedal, da sem prišel so tega, da sem anksiozen in depresiven. Odgovorila mi je: polovico imaš že rešenega, ker si prišel do tega spoznanja. In takrat se moje doživetje šele začelo. Dobil sem napotnico za psihiatra in kasneje antidepresive. Začel sem obiskota psihoterapijo. Prišli so svetlejši dnevi za njimi pa spet temačni, konstantna nihanja,... no dobra novica je, da sem danes še vedno tu in star že 25 let, kar približno 6 let nazaj nisem verjel, da bom dočakal. Moja borba se nadaljuje:) Veliko ke stvari, ko bi jih lahko še povedal,... imam super mati, brata in prijatelja, ko mi stojijo ob strani po svojih najbolših močeh,.. včasih sm pretirano zaskrbljen, da jih obremenjujem, zadnje čase pa čutim, da mi do neke mere pomagajo ampak čutim potrebo še po nečem drugem... in odločil sem se, da je predstavim na forumu v upanju za kakšen kotisten nasvet, poklepetati in spoznati se z novimi ljudmi, ki imajo take težave kot jaz. Zelo bi bil vesel tega! Rad bi slišal zgodbe drugih in svojo delil z ljudmi, ki to poznajo iz svojih lastnih izkušenj.
Lep pozdrav, Lovro:)
|
