Moja zgodba

[ljubljanski ZMAJček]

Najprej pozdrav vsem skupaj tukaj gor. Težko napisati mojo zgodbo tako z glavo,trupom in repom, da bi imelo vse skupaj en sistem in obenem bilo še berljivo in slovnično pravilno.
Bom poskusil,toda namerno ne bom popravljal zapisano, ker je potem velika verjetnost, da vse skupaj zbrišem in nič ne bo iz tega.

V glavnem rojen sem bl v manjšem koroškem kraju, kjer vsak pozna vsakega in vsak o vsakem vse ve, toda to je pač dejstvo,ki sem ga sprejel in vedno živel z njim.

Dejstvo je tudi, da sem bil otrok alkoholikov, saj moj oče in mama bila oba odvisna od te omame, kateri sem bom tekom zgodbe še večkrat vrnil. Mamica je še pred mojim rojstvom pustila mojega biološkega očeta in se vrnila k svoji materi, moji babici, katero smo vsi klicali mama (to pišem zaradi tega, da bom lažje spisal vse skupaj in ko pravim mama, mislim njo in ne mojo biol. mater).V glavnem mama je bila tipični lev, general maister v družini in njena beseda je bila sveta, tudi ko je bila precej bolna in ležala v postelji. Imel sem jo srčno rad, saj veste tisto, kdo kuha najbolje, kdo nas nauči prve molitvice, pesmice....  Mamca me je rodila na svoj rojstni dan in sedaj vem da sem ji bil popolno razočaranje, saj si je želela deklico in to mi ni pozabila mnogokrat reči, češ moglo bi mi biti ime Lucija, "tisto" med nogami mi je zrastlo zadnji hip, ker sem imel prelepe noge ipd. Še zdaj se spomnim slik iz mojega zgodnjega otroštva, pajaci, bodyji z cofki,  dolgi lasje, speti z "špangicami" in tako naprej.  Leta so minevala in jaz sem nekako prilezel v šolo, ki sem jo dočakal " zavit v vato ", saj se je mamci vedno zdelo kaj vse si bom naredil in enostavno mi ni dovolila nobenih dejavnosti,  niti igre z sosedi, enostavno nič, tako da nisem imel možnosti razviti moje "socialne mreže" ki je zelo pommbna že z zgodnjem otroštvu.
Nisem bil zabit učenec, le len,  saj sem šolo izdeloval vedno z dobrim oz prav dobrim uspehom. Pač dober spomin in logika, ki je pri meni vedno delovala. Če je prišla kakšna slaba ocena na vrsto je doma iz mamce prišla zver in me premlatila, kot psa, vedno toliko da je uničila, zlomila minimalno 2 kuhalnici ali nekaj šib. Poln klobas in z celo modro ritjo nisem šel k telovadbi tudi po en mesec ali več, ali pa je bil drugi vzgojni prijem, strašila me je z eno res grozno masko iz dolgo časa sem potreboval,  da sem ozavestil mojo fobijo pred pustnimi šemami, kar je bilo za moj poklic natakarja kar neprijetno.
V najtežjih trenutkih sem imel uteho v cerkvi in pri sosedu, ki je bil kakšno leto ali 2 starejši od mene in ko so je začelo tisto obdobje ko se prebujajo hormoni in čustva, sem vanj bil zaljubljen in čutil sem da on ali nobeden.
No, da takoj odgovorim na vprašanje, ja GEJ sem in z tem imam razčiščeno.
Res v tega soseda sem bil zaljubljen kot najstnica, kaj zaljubljen, NOR sem bil nanj ter si želel samo njegovo bljižino Ti občutki so bili že v 6 razredu OŠ, kakšno leto po izgubi mjga očeta, kjer mi je ta sosed zelo stal ob strani in me preko igre popeljal v svet golote, in užitka.Tiste nedolžne igre z sovrstnikom, kje pride do "pokaži mi, pokazal ti bom" so mi zmešale glavo in živel sem samo za te trenutke, ko bom lahko soseda videl brez hlač. Spomnim se naju je enkrat moja mama zalotila in zvečer sem to poplačal z batinami. Ne bom govoril z čim vse me je tisti večer, lahko pa povem da je najhujša bolečina ki sem jo čutil bila v mojem srcu in duši.popolnoma sem se zaprl vase in moja vsakodnevna pot je bila relacija šola-dom-cerkev.Vsak dan do konca OŠ, ko se je spremenilo že veliko stvari doma.Mama je takrat že resno pila z svojim takratnim partnejem, ki jo  je pozneje poročil in rodil se je moj polbrat.
Jaz sem mojo naklonjenost in ljubezen do soseda zakopal v sebi, kot nekaj grdega ter šel v samostan, saj je to bilo edino pričakovano od mene in misli so mi bile polne manter moje mamce, ki je skoz govorila, češ karkoli delaš,samo mene ne razočaraj; pa kaj bodo drugi rekli in podobno.
Če sem iskren mi je bil samostan enostavno beg pred domačimi, pred očimom, pred alkohlom in mojim polbratom. Bil je tudi nov začetek, kjer sem lahko začel malo socializacije, druženja in nevem kaj še vse.
Potem pa je prišel kreš. Duhovi vodja, spovednik ali kako ga naj imenujem je izkoristil mojo naivno vero in zaupanje in me je v drugem letniku SŠ grdo izkoristil in posilil, kar mi nobeden ni verjel, niti vodja samostana, niti domači, češ sej je dober župnik,je že  tri cerkve obnovil pa take flance.
Preveč sem razmišljal in še več govoril, tako sem si v tretjem letnikuk sam podpisal smrtno obsodbo in so me spravili popolnoma na rob.
Kateri ne vedo, naj povem RKC te težk izžene, oni imajo bolj prefinjene metode, saj za njih postaneš neviden in hodijo mimo tebe kot da ne obstajaš in tako naprej.
V hudi depresiji (ki je takrat še nisem poznal) sem uredil svoj iztop in odslovili so me v enem večeru. Brez pozdrava.
Seveda SŠ nisem mogel končati, saj sem dneve preživljal v nenehnem spanju, brez apatita in stalnih prepirih z očimom, materjo in ostalimi v moji družini, katerim sem naredil hudo sramoto.
To sobili začetki da sem tudi sam pričel posegati po alkoholu, naprej samo pivo ali 2na koncu dneva, potem vedno več, dokler se mi ni bolezen alkoholizma razvila do te mere, da nisem mogel ničesar več brez flaše.
Z 21timi leti sem spakiral in se preselil v LJ, kjer je bilo kar nekaj lepih dni in celo let, le začetkov depresij nisem prepoznal, saj sem jih pridno utapljal v alkoholu dokler nisem padel tako globoko, da sem bil prvič prisiljen poiskati psiho pomoč in AD.
AD in alkohol, super kombinacija, ki me je dvigovala da sem lahko odlično opravljalsvoje zadolžitve in zgodilo se je da sem tudi spoznal zrelega moškega z katerim sem imel super vezo, skupno življenje kar nekaj let, dokler ni umrl zaradi raka. Neverjetno kako hitro so se našli njegovi in kaj kmalu sem izgubil vse, tudi hišo, kjer sva preživela toliko lepih trenutkov so vzeli in jo pustili propadati. Takrat sem tudi spoznal moje domače, ki so mi obrnili hrbet ravno ko sem jih najbollj potreboval in mislim da nič ne pretiravam, toda mislim da so na meni videli le hišo ki bo nekega dne lahko njihova.
Depresije so se poglabljale, kakor tudi moj alkoholizem, kjer sem dosegel dno lani marca.VELIK korak sem naredil da sem prekinil z pijačo in kmalu bo 1 leto treznosti. Super bi bilo, če se ne bi pojavila  ponovno depresija, ki je očitno skoz bila tukaj ampak sem jo utapljal v alkoholu. Tako sem v novembru ponovno poiskati pomoč na EKIju od takrat naprej na antidepresivih.
Če sem lahko na kaj ponosen pri sebi je to, da nisem recidiviral (ponovno začel piti), jebe me pa depresija, ki je pri meni zelo čudna, saj so dnevi, ko sem ful dobre volje in to,potemspet obdobje, ko bi ga najraje prespal, kot sem prespal tudi več kot pol decembra.
Naj povem še to, decembra sva imela z mamo RD, jaz sem ji poslal čestitko, odnje pa nisem dobil niti SMS isto za NL. Lani je moj brat dobil hči, torej sem uradno stric toda nisem vreden da bi me kdo od domačih obvestil oz povabil na krst ali podobno.



Sem se razpisal,zakar se opravičujem in upam da ste se pregrizli čez vse to ter da ste dobili del slike o meni.

[mina]

Dobrodosel med nami

Tvoja zgodba bi bila dober roman in/ali film. Zal si ti vse to dozivljal na svoji kozi, kar ni bilo ne lepo, ne lahko.  
Ampak danes si zunaj, predvsem od samounicevanja od alkohola, v kombinaciji z ADji. Depresija te se vedno daje, nihanja niso ok. A si se pogovoril s psihiatrom? Obstajajo stabilizatorji razpolozenja (npr. Lamictal), ki pomagajo pri tem problemu.
Kar se tice tvojih pricakovanj, da bodo mama in ostali sorodniki kaj drugacni, je povsem iluzorno. Spremnil jih ne bos. Edina oseba, ki jo lahko spremenis, si ti sam. Tezko se je sprijazniti z dejstvom, da te te osebe nimajo toliko rade, da bi ti vsaj voscile za roj, dan, kaj sele kaj drugega. O starsih, tudi mojih, bi ti lahko povedala marsikaj. Od popolnega zavracanja, zapuscenosti, selektivnega sprejemanja (ce si priden je ok, ce ne pa ne obstajas), popolne tisine, kot znaka zavracanja (toliko sislab, da nisi vreden mojih besed) itd, itd. Ne bos verjel, ampak samo med mojimi prijateljicami in prijatelji, imam tri podobne slucaje, pa tudi sama imam eno mamo, da bog pomagaj. To, da skribijo zate, da nisi lacen in gol, se ne naredi dobre starse.
 
Zato jih vzami take kot so in si ne delaj iluzij, da bi bili drugacni, ce bi bil ti drugacen. Ljubezen je to, da sprejmes clovek takega, kot je, ne pa da ga zelis spremeniti.

Nisem razbrala ali delas, imas druzbo ipd. Upam samo, da si samostojen in zivis toliko dalec od vsega, da te ne vsakodnevno sikanirajo. Kot eno izmed moznosti druzenja in obenem mesta, kjer dobis kup uporabnih informacij, so nase skupine za samopomoc. V Lj delujeta 2, tako da ni problema. Datume najdes na http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=1 Za marsikoga je bil obisk skupine zacetek poti iz tega crnega tunela.

Zelim ti vse dobro, javi se se kaj. Pozdrav od Mine  

[ljubljanski ZMAJček]

Mina, hvalati za tvoje besede.
Mogoče prej nisem bil dovolj jasen oz nisem omenil. Lani sem imel suer slžbo, bil sem osebni  asistent invalidni osebi,  kar pa sem mogel  vse uničiti z alkoholom.  tako mi ni pripadalo nič niti iz zavoda  ali CSD. Med poletjem sem delal na podjemni pogodbi, vmes veliko prostovolnega dela, vse to mi je bila terapija. V jeseni se mi je ponudila služba v proizvodnji  za dol čas 2 mesecev, ravno toliko da sem izpolnil kvote za zavod, ker sem zdaj končno opravičen do podpore. Mi zdaj prav odgovarja trenutno da sem na zavodu, sicer skromna podpora, ampak, ker mi ni treba piti....
Hodim v skupine AA, kjersem se začel trezniti, sprejemati sebe, kot bolnika. Zadnjič sem tudi  prvič bil na skupini DAM. super izkušnja, in lahko mi verjamete, da je iz mene vrelo vse ven. Govoril sem ker sem čutil da se rabim sprazniti.
Drugače se ravno dogovarjam zaneka prostovoljna dela, kjer bi lahko pridobil kakšne nove izušnje, znanja in poznanstva. Obenem pa je že star stavek, DELO OSVOBAJA.

MINA, in ostali, želim vasm krasen vikend, neglede na vreme.

[Nives]

Ljubljanski zmajcek dobrodosel
Zelo težko zgodbo imaš.  Delno me spominja na mojo,  ki je v enih stvareh podobna. In tudi moja je težka. 
Vedi, da je veliko bolečine v tebi, s katero se boš še srecal. Skozi leta terapij in izpovedi,  pa boš vse tole lažje nosil. In si lahko zgradil življenje po svoji meri. Počasi,... bodi potrpezljiv s seboj. Vedi, da bo trajalo, da bo sonce v duši. Veliko krivic si doživel. Moras biti pa zelo močna osebnost,  da si vse to preživel.  Kar boš verjetno šele odkril. Želim ti, da te bo pot vodila samo v okrevanje tvoje duše in vso varnost na tvoji poti! Iskreno in iz srca vse najbolje Zmajcek! ! Zaslužiš si to!!

[mina]

Zmajcek, vesela sem zate, da si tako aktiven.

Ne opuscaj dobrih navad, dela, prostovoljstva, ipd. Upam pa, da si najdes kako pametno delo, da si popolnoma neodvisen in samozadosten.

Tudi tebi lep vikend in vse dni naprej.