Anksioznost - zdravila?

[Penelopa]

Zdravo,

zanima me, kakšne so vaše izkušnje z zdravili za anksioznost?
Imam občasne napade tesnobe/panike nekako zmerne - večinoma se uspem sama pomiriti
in so vezani na čustvene napetosti/utrujenost/osamljenost.

Nimam nobenih drugih znakov depresije, v smislu brezvoljnosti, žalosti, malodušja etc...
Vem približno, kaj me teži in to je nerazrešen odnos s primarno družino in občasna osamljenost - navadno samo vikendi in prazniki, ker sem sicer zelo družabna.

Ko sem se odselila in skupne hiše, se je nekako poslabšal odnos, ki ga ne znam nazaj zaceliti. Od stresa sem imela kmalu po selitvi nesrečo - padec pri športu in posledicno pretres, kar mi je pustilo dodatne, tudi nevrološke posledice.

Nekako sem se odločila, da probem rešujem postopoma, torej najprej odpravo fizioloških vzrokov od nesreče, potem se psihološko okrepiti in šele nato lotiti odnosov. Ne vem pa, ali bi šla skozi to z zdravili, ali brez. Trenutno lahko funkcioniram brez, če skrbim za uravnotežen življenjski slog, torej, šport, družba, ples, delo etc... Moje dosedanje izkušnje s strokovno pomočjo so bile pač pogovori, ampak mi je povsem jasno, kje so težave in kako jih odpravljati. Torej zdravila naj bi bila bolj podpora pri razrešitvi situacije, da lahko bolj umirjeno reagiram. Malo sem googlala in so razni komentarji, da ljudje ob prenehanju jemanja zdravil nekako čutijo posledice - v smislu podrtega kemičnega ravnovesja - da jih zaniha v žalost ter drugi fiziološki problemi, od bolečin v kosteh, do raznih razelektritev v glavi etc... Ali so zdravila torej varna, če bi se jih odločila jemati? Rada bi namreč prej preizkusila vse ostale alternative (čuječnost, joga, šport, etc...).

Hvala za vaše izkušnje in mnenja,

LP P

[ThinkPink]

Dokler ti gre brez zdravil, definitivno probaj brez. Kot si sama napisala: meditacija, joga, sprehodi, druženje, pogovori. Psihiater mi je rekel, da je ura sprehoda v naravi enako kot tabletka AD-ja. Veliko je že rešenega, če poznaš vzrok svoje tesnobe. Potem pa delo na sebi...

Kako pa zgledajo tvoji napadi tesnobe?

[Nives]

Se pridruzujem mnenju ThinkPink. Ad jemlješ samo, če res ne gre drugače.  Problem je pri uvajanju, ukinjanje,  spremembah ad-jev, odmerkov.  Vse te spremembe za večino predstavljajo ogromno stranskih učinkov in tedne ali mesece muk.
Če lahko sama resujes težave in ves kje so težave potem se jih samo loti. V kolikor ne moreš sama, izberi psihoterapijo. Če bo kdaj prehudo, lahko greš se vedno na Ad.  Do takrat pa raje ne!

[Penelopa]

Ja, hec je, da sem doslej uspela brez zdravil. Tile prazniki so me dodatno izčrpali in so bili napadi prejšnji teden bolj pogosti (kombinacija menstruacije, samote, slabega vremena). Upam, da se situacija po praznikih umiri. Ponavadi vzmamem Bladrimed in res poredko 1/4 ali 1/4 Helexa. Osebna zdravnica mi je pred pol leta rekla, da Helex kar hitro lahko povzroči odvisnost - že po 1 tednu jemanja npr. po 1/4? Zato iščem alternativne načine, da bi se izognila tabletam, skratka kar je manjša škoda. Sem zelo družaben človek in me že nekaj dni samote povsem izčrpa in pač nedelje, prazniki znajo bit res velik izziv. Ali ljubljanska skupina za samopomoč še deluje na Vojkovi? Hvala

[Cvetlica]

No ja, jaz bi se delno strinjala z zgronjima komentarjema resda se splača najprej preizkusiti kar nekaj zadev, ampak obstaja nevarnost, da predlogo pustimo in se stanje precej poslabša. To se je zgodilo meni.

Mogoče lahko res poskusiš s skupinio za samopomoč. Sploh če praviš, da ti manjka stik z ljudmi definitivno pa copate gor in v naravo

Vse dobro

[skylost]

Penelopa pozdravljena,
jaz sem izbrala pot brez AD-jev.. Včasih si pomislim, da sem mogoče falila, ker je bila res trnjeva, ma ko berem na različnih forumih mnenja koristnikov in ex-koristnikov AD-jev in njihovih stranskih učinkih na telo in možgane... me mine, da bi še kdaj pomislila, zakaj nisem začela jemat AD-jev. Verjamem, če je stanje alarmantno (depresija!!), kjer so nevarne misli v igri, potem hvala bogu da obstaja kemija. Ma za ankso in paniko pa z velikoooooo truda in vlaganja, se da no. So nihanja, gor pa dol, ampak nekako gre no. Meni osebno je najbolj pomagala narava (hoja, hribi!!) in pa joga. No pa tudi podpora mojih najdražjih, brez katerih najhujših časov nebi dala skozi pomojem  . Aja pa vodeno sproščanje je tudi v redu, vzet si čas zase, vsaj par min na dan. Samo to gre zelo zelo počasi, so vidni rezultati komaj če z mesece, leta. Od zelišč pa rožni koren, zeliščni čaji, kurkuma... Drugo meni ni pomagalo (Persen, Dominor, Baldrimed). Srečno.

[Penelopa]

Hvala. Jaz imam problem ravno v tem, da sem se znašla v nekem socialnem vakuumu, ko se nimam na nikogar obrnit praktično. Oziroma imam nerazrešen odnos s primarno družino, ker brat skrbi za mamo in z mano skoraj ne komunicira. Edini close frend se je tudi distanciral in zdaj me zaradi izolacije pogosto stisne kot nek krč okoli srca. Tudi če vmes spim, je naslednji dan še vedno prisoten. Izgine pa med športom. Včeraj sem govorila z nevrologom tudi glede tega in pač pravi, da naj se soočim z družino. Imela sem namreč pretres in imam zato bolj občutljivo živčevje. V bistvu je glavni problem osamljenost v tem trenutku. Imam veliko znancev, pravih prijateljev pa v bistvu ne ...

[Nives]

Če imaš vsaj približno normalno družino,  se sooči z njimi. Povej jim, koliko ti pomenijo, kaksne želje in potrebe imaš.  Ne obtožuj, ampak govori iz sebe, kako se počutiš.  Ima brat kakšno zamero do tebe? Skušajta to razrešiti.  Če ti bo govoril o tebi,  se razmeji od tega in prefiltriraj.  Skusaj ga razumeti.  Povej mu pa tudi svoje občutke.  Brez obtoževanja.
Za odraslega človeka je po mojem kar nujno, da ima tudi prave prijatelje.  Z njimi lahko v najslabšem primeru skoraj ali v celoti nadomestis prbo družino.  So pa naše vezi s prvo družino zelo mocne,  zato je dobro čimbolj to razrešiti,  da ostaja čimmanj bolečine v tebi.
Kako pa to, da nimaš bolj pravih prijateljev? Imaš težavo zaupatI,  se odpret,  spustiti blizu? Delaj na tem. Ustvarjaj odnose. Raziskuj sebe in druge. Opora je zelo važna v življenju.  Tudi če jo ne rabiš toliko. Če se ti kdaj vsa področja podrejo, pravi prijatelji ostanejo in te to drži gor.
Samo pogumno naprej.

[Penelopa]

Ne, nimam se težave se odpreti. Vendar so moje izkušnje take, da se ljudje večinoma umaknejo, začnejo govoriti o svojih problemih etc... Kot rečeno, ne vem, če sem nevrološko že dovolj močna za takšna soočenja, ob močnem razburjenju mi je pred mesecem dni začelo migotati vidno polje. Mogoče bom prej opravila še nekaj preiskav, preden se lotim večjih čustvenih bremen. Več let sem se opirala samo na enega priatelja, ki pa se je zdaj umaknil, ker pač noče "igrati" moje družine.

[Nives]

Jaz bi v  tvojem primeru definitivno v pomoč izbrala psihoterapijo.  Boš imela nekaj zunanje opore pa vodnika skozi delo na sebi, da boš lažje šla skozi custvena bremena in se bolj integrirala. Sčasoma bos postajala bolj samozadostna in samostojna. S spoznavanjem sebe boš lažje prepoznavala tudi druge in se naučila izbirati odnose, kjer bo odnos das-dam, s tem da boš pretežno poskrbela sama zase. Seveda je pa tReba imeti pa tudi zunaj vsaj par ljudi, da se zadeve uravnotezijo. Jemlji postopoma in pocasi,  z malo žličko.  Telo te bo že malo opozorilo,  če bo kje preveč. Vse dobro

[Penelopa]

Hvala Nives. Mi lahko morda koga priporočiš?

[Toja]

Penelopa tukaj imaš seznam psihoterapevtov po območjih...
ne vem iz katerega dela SLO si, pa si sama malo poglej...
smo ti pa na voljo, če boš kaj našla, vprašaj...napiši 

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

Je pa nekaj...vsak med nami je oseba zase in imamo različne izkušnje ...
npr. meni je nekdo super, drugemu pa ne...

Žal je zelo malo terapevtov, ki delajo na koncesijo ... dolge čakalne dobe in terapije mesečno,
večina, jih pa dela samoplačniško...pri teh pa so terapije zelo kvalitetne in pogoste,
kar je zelo priporočljivo...