bojim se

[dona]

Pozdravljeni,

nova sem in vem niti kako naj začnem ... Glavno lahko rečem, da se je tudi meni to zgodilo, slaba 2 meseca nazaj.  Beleži se pod anksioznost, izgorelost , prekomerno delovanje ščitnice.
Sem trenutno še na bolniški (20 let službe).  Imam AD in še nekaj za ščitnico.  Zgodilo se mi je dobesedno na klik, še sama ne morem razumeti, da je to možno. Imam neprestani strah, nabijanje srca, tresenje rok, brez energije zjutraj, jokava neprestano ... Težko razumem vse skupaj, ker tega do sedaj nisem poznala.
Kaj sem sama naredila do sedaj? Ogromno ... hodim na psihoterapijo, bioenergetiku, občasno grem na kako delavnico (knjižnica ...), vsak dan obvezno eno ure še hoje.  Vprašanje, ki ga imam je ali bo kdaj bo bolje?  Ne me obsojati, če pišem malo zmedeno, vendar trenutno tudi jaz ne vidim izhoda.

lep pozdrav, dona

[caree]

Dona,

Boš bolje, samo tako hitro to ne gre. Ali je že jasen glavni vzrok? Šele, ko je jasen vzrok, pomaga psihoterapija in izbira pravih zdravil, če je potrebno. Naprimer če te boli noga in si vzameš le bergle, so ti te v oporo, a problema ne rešiš.
Sklepam, ker si napisala da se je zgodil čez noč, da v preteklosti nisi živela preobremenjeno ali pod velikim stresom. Verjetno so ti res kaj ponagajali hormoni, stres, ki je posledica skrbi, pa ti je razpoloženje še poslabšal. Da pozabiš na vse to je čisto prav, da obiskuješ delavnice. Kot sem rekel, najprej najdi glavni vzrok (če še ni znan).

[Regina]

Dona, brez skrbi, nihče te tu nebo obsojal 

Najprej lepo pozdravljena in pohvaljena, ker že sama delaš na sebi, to je super. 
Najbrž se je to tvoje stanje kuhalo že prej, pa tega nisi opazila, potem je bilo pa vsega preveč in je počilo, kar je normalno. Koliko časa pa že jemlješ AD? Če si mogoče na začetku, je mogoče krivo ravno to, da se telo privaja na zdravila in tako reagira. To s psihoterapijo, branjem knjih, delavnice,.. vse to je super. Imaš koga doma, s katerim se lahko o teh zadevah pogovarjaš, lahko komu zaupaš te strahove, poleg psihoterapevtu?

Tako, kot je caree napisal/a... najprej najti vzrok, šele potem bol lahko pravilno pristopila k zadevi  Bo pa sigurno boljše. Pri meni traja že 3 leta. Najprej je bilo zelo hudo, potem sem pa sčasoma opažala, da je te ankse vse manj. So vzponi in padci. Včasih si totalno natleh in misliš, da je zadeva še hujša oz, da se nikamor ne premakne. Potrebno je vztrajati, ker nobena epizoda ne bo trajala tako dolgo. Biti kar se da pozitiven, delati na sebi, sprehodi, podpora družine in prijateljev meni ogromno pomenijo.
Vsi ti znaki ... razbijanje srca, oblivanje, tresenje, ogromno strahu..... vse to je posledica negativnih m isli, skrbi... vse to se tlači v telesu (potlačena čustva), ki jih je treba dati ven. Enostavni možgani te znake dojemajo kot nekaj hudega, da se nam bo nekaj hudega zgodilo (infarkt, kap...), v resnici je pa to samo ogromna doza adrenalina, ki se sprošča v telesu... no pa saj, verjamem, da to že vse veš!

Uglavnem, glavo pokonci pa piši še kaj! 

[dona]

Hvala za odgovore.
Pravzaprav se je kopičilo in sicer ogromno fizičnih zd.težav, nazadnje še poškodba in pa smrt moje mame. To je bilo v obdobju zadnjega leta, tako da je verjetno to vzrok. Po naravi sem precej močna oseba, vendar me je sesulo. Nimam nobene moči. Srečo imam samo to, da sem trmasta in vztrajna, zato toliko različnih poti, da grem ven. Imam družino. Mi stoji ob strani, kakor ve in zna. Moški včasih težko dojamejo to. Najlažje napišem to, kar mi je zadnjič rekel mož; ne morem verjeti, kaj se dogaja s teboj, ko pa si bila zmeraj tako močna. Tudi on je zbegan, ko me vidi tako.
AD imam od konca oktobra, za ščitnico pa od začetka novembra. Trittico je AD.
Toliko no. Hvala...
Sem prebirala različne zgodbe, pa sem našla pogum, da sem še jaz napisala svojo.
Srečno vsem skupaj. Se javim še.
Dona

[caree]

Dona,

Sem ti pozabil napisati pej, da pojdi testirat še raven kortizola.

[Cvetlica]

Živijo Dona,

žal ni instat rešitve. Potrebo bo delo na sebi. Tudi Adji mogoče še niso zares prijeli. Daj času čas in čim več stvari iz teorije spavi v prakso

Vso srečo

[mina]

Zdravo
Vsakemu poči. Če bi živeli 200 let, bi se vsak enkrat soočil s tem. Tako pa trefi nekatere. Zakaj ravno nas? Ni odgovora. Razen dejstva, da so depra, anksioznost zelo demokratične  in udarijo na slepo.
Izgorelost je problem žensk zato, ker bi želele biti vedno popolne na vseh podočjih. Vedno učinkovita, urejena in nikoli utrujena. Figo. 
Tako so nas vzgajali in to pričakujejo od nas, na delu, doma , v družbi.
Težko je narediti spremembo. Ampak moramo, to smo si dolžne. Zatorej se postavimo na prvo mesto, tudi pred otroke!
Tudi tebi se je zaradi takih stvari zgodilo vse to s***je. Panilka je značilen pojav, ko mislimo, da ne moremo več nadzorovati vsega, imeti vpogled nad vsem in vplivati na to. Živimo za naso prihodnost, namesto, da znamo živeti in uživati v sedanjosti. Potrebno je narediti korenite spremembe v načinu razmišljanja in življenja.
Pozitivno je dejstvo, da si začela delati korake na tej poti. Obenem pa si brez slabe vesti dovoli biti žalostna, jokati, izprati svoje negativne občutke. Tudi nepravilno delovanje ščitnice pripomore k vsemu temu (izkušnja s hčero), eno vpliva na drugo. Drži se predpisane terapije, sicer si lahko nakoplej še kakšno nevšečnost.
Še naprej hodi na psihoterapijo in razne prostočasne dejavnosti. Obudi stara prijateljstva in se druži s prijateljicami. Privošči si čas zase. Predvsem se pa nauči reči NE. In ne nazadnje, ni potrebno, da je bajta oh in sploh. Naj še kdo drugi poprime za voz.
Imej se rad in....sečno...Pa javljaj nam o napredku. 

[gogi]

Pozdravljena dona. 
Čisto nič ne deluješ zmedeno, morda malce prestrašeno, kar je popolnoma normalno za stanje v kakršnem si se znašla. Glej, mina ti je že lepo napisala. Radi bi naredili in ustregli v vsem, pa še več, kolikor je možno. Danes sem lahko popolnoma zadovoljna ker toliko zmorem, a žal tiste meje v svojem telesu ne vidim, oz. je nisem znala videti, dokler pač ni počilo. In tako je tudi pri tebi. Čas je, da se zaveš, še bolj poslušaš svoje telo kdaj ima dovolj, kdaj začne energija usihati.
Kolikor berem, že kar dosti delaš na sebi, kar pomeni da se imaš rada. Gibanje je prvi korak. Napisala sem korak, kar pomeni, da ne skoč prehiter in ne pričakuj ničesar, le delaj korak za korakom, lepo počasi in potrpežljivo. Tudi zdravila imaš šele od konca oktobra, kar še ni tako dolgo. Jz sem jih takrat jemati v decembru in sem šla v februarju za štiri ure delati, pa je bilo še vedno precej hudo, tako da res, delaj na sebi, vztrajaj, boš videla da ti bo uspelo. Se izplača.
 

[bikica66]

Pozdravljena !

Ja najprej se je treba zavedati,da ravno močne osebe lahko močno padejo.Vsak reče ja lahko tebi,ki si močna,itak ja sem bila močna 100 na uro pa tudi padla sem 100 na uro,pobirala sem se pa 0,001 na uro.
Pri naših motnjah je čas največji sovražnik.Tako kot so ti že povedali tu ni instant rešitve.Telo si leta in leta izkoriščala in zato je izgoreno.Počasi se bo začelo premikati na bolje ampak zavedaj se da gre res počasi.
Ne ustraši se,če pride kak dan slab,da spet padeš,da nimaš motivacije,da ti gre vse na živce,.......
V sebi se zavedaj,da si ti na prvem mestu,da boš šla v službo,ko bo telo zmoglo,ko boš pripravljena,da greš naprej ampak ne spet 100 na uro
Drži se in poročaj 

[skylost]

Draga Dona, pozdravljena med nami. Nimam kaj pametnega napisati (so že vse povedale predhodnice). Vem pa kako ti je in te razumem. Sama sem že dve leti in pol v tem dreku. Prvo leto je bilo hudo, zares hudo. Strah, strah, strah...pred smrtjo najbolj pa bolečine po telesu, vrtoglavice, tresenje, drhtenje, pritisk v glavi, nespečnost, tiščanje v prsnem košu, pospešen pulz..pa še bi se našlo. Vse kar spada zraven anksioznosti in paničnih napadov. Potem pa je šlo počaaaaassssssiiiiiiiiiiii na bolje, pa res po polžje. Ogromno sem vlagala truda v to (in še ga), vse možne metode (sproščanje, dihanje, hoja, joga, razni čiribuji (zdravilci) , bownova terapija, KVT, pa še in še). AD-jev nisem hotela, ker sem (kakor ti praviš zase) trmasta in ne želim ostanek življenja preživeti na kemiji, pa vendar sem 100x pomislila zakaj nisem izbrala zdravil, zakaj sem šla to še bolj trnjevo pot. Odgovora na žalost ne najdem pri sebi. Trenutno stanje pri meni je dokaj vzdržno, so še nihanja, kar tako, od nikoder, vsakodnevno. Ne mine en dan, da bi bila stoprocentna. Mi se zdi, da sem se že naučila, da je temu tako. Najbolj me martrajo bolečine, skozi me neki špika, poboljeva tu in tam. In še vprašanje ali je ta motnja ozdravljiva v celoti?? Jaz mislim, da ne - a se jo omejiti in predvsem se naučiti na njo in jo sprejeti. In živeti s tem, da nismo 100%. Kar pogumno naprej, kar delaš zase, delaš dobro. Vse šteje. Samo Počasi gre to. Srečno in oglasi se še kaj.

[dona]

Spet jaz,
pišem, ker mi je malo slabše, zdaj ne vem ali imajo vpliv tudi prazniki.
Pri meni zdaj traja to že dobra 2 meseca, pa sem malo kar razočarana, ker ni toliko boljše. Nekako na 50 obratih ali po domače nekako pol mene. Izvid od ščitnice sem tudi dobila, to pomeni, da se bomo naslednjič pogovorili o radiojodnem zdravljenju.
Mogoče vprašanje ali imate tudi bolečine okoli srca, tiščanje v prsih, pa rokah, nogah - kot bi prehodil ali pretekel ne vem koliko km ...
Rabim malo debate, zato pišem.
Na koncu vsem želim predvsem zdravo novo leto in hvala za vse nasvete.

Dona

[tigris]

Dona vse to obcutim tudi jaz in se veliko tega. Bolecina v rokah in nogah, brez moci, nabijanje srca, bolecina okrog srca, stiskanje v prsih, itd. Bom sel tudi jaz pokontrolirat scitnico, ceprav sem jo pred letom in pol parkat in vse bp. Tko da ni druge kot anksioznost. Nazalost, se borim jemljem efectin, ni nc boljse, cakam in upam da bo kdaj bolje vmes pa da ne govorim crne misli, obup....

[gogi]

Dona, ja vse to je povsem znano tudi meni. Bolečine v mišicah v rameskem delu, tiščanje v prsih, špikanje okoli srca, vse to. Ščitnica? Torej se nekaj le dogaja a ne? Pri tebi zna bit, da se boš že po zdravljenju ščitnice počutila bolje, saj ima velik vpliv na naše počutje.