Zdravo!
Mene strah spremlja že nekaj let in nimam tabujev pred tem.
V današnjem času je to zelo pogosto, zato se nihče ne bi smel sramovati drugačnosti.
Smo pač strahci, ki se borimo. In zato si zaslužimo nagrado. Vsi!
Mene je strah same sebe, sveta, življenja...Svojih občutkov, tesnobe..
Včeraj je spet prišla panika, ki pa sem jo znala preusmeriti, da se ni razvila v napad.
Dobro se poznam, vendar se bojim, da bom morala še celo večnost, ki je pred mano živeti v strahu...
Tesnoba je neprijetna, želodec me boli...
Pride obdobje ko je vse super, sem med ljudmi, včasih pa mi je neprijetno in nastane obdobje, ko jokam, se sprašujem zakaj prav jaz, zakaj ne morem normalno živeti.
Postavljam si vprašanja o smislu sveta, vendar se borim tako, da preusmerim misli in se prepustim - nekako preživim dan..
Nevem če si kdo postavlja toliko vprašanj kot jaz. rada bi vse analizirala, vedno sem zaskrbljena..
Povem naglas, da si želim zaplavati v dnevu in biti srečna. In pozitiva vedno velja.
Se še kdo sprašuje kdo sploh je, kaj je smisel?
Prebrala sem, da mnogo stvari izvira iz otroštva...
Jaz se ne bojim smrti, jaz sem bojim sedanjosti...
Res pa je, da sem bila včeraj v čudnem okolju, ki mi ni pasalo, zato je vse skupaj izbruhnilo na plano..
Zdaj je bolje, ker sem doma, med ljudmi, ki me imajo radi in vsem želim en lep preostanek dneva.
Kmalu bo minilo in vse bo okej
