Mieaid če iščemo srečo kot nek velik zaklad na koncu trnove poti pogosto ostajamo prazni,
ko pridemo na zastavljen cilj ugotovimo, da to ni to, ali pa drži občutek sreče le kratek čas čeprav smo upali, da bo trajno.
Jaz mislim da SREČA ni v doseganju cilju, temveč v načinu kako hodiš po svoji poti življenja.
Nek pregovor pravi, da kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v srcu.
Vsak dan nam ponuja priložnosti za veselje in za jezo ali žalost ...
Samo na nas je kaj od tega opazimo ... čemu se predamo in zakaj ....
Mieaid je srecna kadar so drugi zadovoljni z njim, ampak kadar pa gre za pohvale, je vedno tisti občutek, da gre za nepristne pohvale, čist tko iz navade ali pa usmiljenja 'ja sej ta pa itak ne bo nikol dosegu kej več kot to, dejmo ga mal pohvalt'
Lahko pa enostavno se prepustiš prijetnemu občutku ko te kdo pohvali,
uživaš nekaj časa v tem in si srečna ob tem ...
Vse mineva in se spreminja v življenju.
Naši občutki pridejo in grejo ... lahko pa soustvarjamo občutke na ta način, da se upamo
živeti sebe, s tem si ponudimo več nam prijetnih priložnosti, več radosti.
Sreča je v malih stvareh.
Vsak večer ko mine dan zapri oči in v misli prikliči 5 dogodkov dneva, ki so ti priklicali nasmeh na obraz, toplino v srce ... in jih samo podoživi na novo ... samo zato ker so bili fajn ...
in s tem krepiš zavedanje da ima vsak dan svoj smisel ... Tukaj mi na misel pride še en pregovor:
"Ni vsak dan dober, zagotovo pa je v vsakem dnevu nekaj dobrega".
Učiti se opazovati dobro, sprejeti dobro, občutiti dobro ...
In na svoj dnevni urnik kar dodati "tebi prijetne aktivnosti".
Objem,
