In ko že misliš...

[TaZzZ]

Ja res je! Ko že misliš, da si "boljše" da si "stabilno" da si OK, se ta "prasica" prikrade nazaj, prav potihem, kot senca neznanega demon, zleze v meso, kosti, v glavo, v srce, dušo, v oči! Se oproščam ker jo imenujem "prasica" ampak žal ne najdem drugega izraza za depresijo! Nekako stabilen sem bil zadnji mesec, mogoče dva! Nekako uravanan, po neki svoji notranji uri, ki tiktaka v meni od prvega vdiha na tem svetu! Ne bom rekel da sem bil srečen, ker bi lagal! Bil sem umirjen, zadihal sem malo globlje kot sem dihal večino časa v preteklem letu! V enem dnevu se je vse obrnilo! Tisti prvi simptomi utrujenosti, napol odprtih oči, odtujenosti, odmaknjenosti med pogovorom! Sem upal da je le spomladanska utrujenost, pa ni! Spet spim samo po 3-4 ure, zbujam se ob nemogočih urah, sredi noči, dnevi pa se vlečejo kot jara kača! Sedim na postelji, gledam pred sebe, samo diham! Noge so pokrčene, roke objemajo kolena, glava počiva na špicah kolenskih kosti! Ne govorim, le diham! Ker ne zmorem spregovoriti, niti ene same besede! Solza steče po licih, pritisk v prsnem košu stiska, v glavi mravljinci, jaz pa samo sedim! Spet se zatekam k dejstvu, da me bo zvečer kombinacija tablet uspavala, pa čeprav le za nekaj ur! Prej sem zvečer pojedel tablete, brez da bi razmišljal zakaj jih pogoltnem, brez da bi pričakoval karkoli od njih, pač nezavedno sem segel po njih in jih poplaknil z požirkom vode! Zdaj pa spet tista misel v glavi; Še malo in čas bo za "tortice" Ja še ime za tablete sem si izmislil! Namesto tablete jih imenujem tortice! Zakaj? Ne vem, mogoče ima beseda "tortica" lepši zvok, mogoče s to besedo potešim otroka v sebi, ki še vedno sanja o lepem boljšem svetu, otroka, ki si nikakor noče priznati in se soočiti z dejstvom, da je svet hladen, brezobziren, pokvarjen! Ljudem že dolgo več ne zaupam! Ne verjamem več v človeško raso, že v osnovi smo ljudje pokvarjena bitja, ki si lastimo vse okrog sebe, še soljudi si lastimo! In želim si, da bi preprosto izginil! Da bi bil zbrisan ves spomin ki ga nosim v glavi, da bi pritisnil ctrl+alt+del in da bi zginil spomin name, kot da nikoli nebi hodil po tej zemlji prepojeni s krvjo živali, dreves, rek, gora... In spet padam, v globine pekla ki ga predobro poznam! Pekla ki je v zadnjem letu postal tako prekleto domač, kot druga koža! Svetu v pozdrav pokažem iztegnjen sredinec, in potonem!

[Azrael]

Pot navzgor se pravzaprav nikoli ne konča, začetki so pa najtežji in padci so takrat najpogostejši.

Če jo imenuješ "prasica" toliko bolje, če s tem poveš bistvo tega kar čutiš in to izraziš.

Upam, da tablete niso edino na kar se zanašaš. Svojo osebnost, čustva, misli in tako življenje na novo lahko določaš le ti. Tako kot otrok, ki se uči hoditi in govoriti. Jaz sem rabil leta in leta da sem prišel na določen nivo z veliko, veliko truda (vaje iz knjig za samompomoč - zlasti afirmacije). Vmes sem pogosto preklel vse živo, vse kar gre in leze... In vmes 100000 obupal in prenehal.
Še zdaj preklinjam, če pač tako čutim. In še zdaj se mi zgodi, da obupavam, kljub vsemu napredku.
Ampak sem na poti...

Začel sem iz totalne nule... soc. fobija, depresija, vsak dan sem se utapljal v bolečini in mislih na samomor, jokal, valjal sem se po postelji in zategoval vse mišice na telesu, pregriznil povštr, obrcal omaro ... 100% tema.

Nekdo bi lahko rekel, da sem v 10 letih dosegel relativno malo. Glede na to kje sem bil pa sem dejansko dosegel zelo veliko.

Nekdo drug bi morda isto dosegel v 5 letih, morda prej, ne vem... vsak ima svoj čas. Trud, ki ga vlagaš pa se obrestuje. Tudi vztrajnosti se je potrebno naučiti, če ti je primanjkuje.

[ARMELA]

Ojla!

Kako si, kako se držiš? Lepo si opisal in poimenoval to "prasico". Jaz sem včeraj zjutraj poleg mojega že ustaljenega koktejla začela z Eglonylom in čudež: danes zjutraj nisem bila več tesnobna. Šla sem na cigaret in čakala kdaj me bo usekalo. Pa me ni. Nisem mogla verejeti, po dveh mesecih borb čisto normalno občutje. Je pa res, da imam 200 mg egloyla. Ampak pomaga...mogoče bi tudi ti poskusil z njim. Daj, napiši kako se počutiš?