Zgubljena

[Precious]

Živjo!

Ze nekaj mesecev prebiram vas forum. Mi je zelo pomagal. Hvala za vse nacete teme in vse odgovore nanje. Si ne morete misliti, kako v trenutkih stiske v poznih nocnih urah pomagajo tudi incognito obiskovalcem....

Sedaj sem se odlocila aktivneje vkljuciti. Moja depresija se je izrazila kot reaktivna depresija na prekinitev partnerskega razmerja.Saj znaki nagnjenosti so bili, kot sedaj ugotavljam, ze prej, v adolescenci, najbrz tudi zaradi odsotne ocetovske figure. Brezvoljnost, prenajedanje, prekomerno spanje... Pred nekaj meseci me je zapustil partner (prvi resen), s katerim sva se nekaj dni preden si je vzel cas za razmislek ob ponovnem prepiru, pogovarjala o otrocih, menjavi stanovanja...

Imela sva tezave, predlagala sem obisk pri psihoterapevtu, pa je ostalo pri besedah... Po 1,5 meseca, tekom katerega se  je vecino casa opijal, me je zapustil. Vrglo me je, sem kompenzirala, dokler nisem mi ni povedal, da je 11 dni po tem, ko se je odlocil, da me pusti, spoznal drugo. Na novo... Potem se je res zacelo, kar sem prej se priblizno obvladovala... Nespecnost, hujsanje, nezmoznost za karkoli... Sploh ne vem, kako sem zdrzala, celo hodila v sluzbo. Se sicer zlomila pred vsemi 3. tedne na novem delovnem mestu. Verjetno je pomagal Cipralex, psihoterapija, prijatelji in trma. Vem, da imam ego problem, da mi je zasekalo najbolj, ko sem izvedela z drugo...  Ampak to mi ne pomaga. Racio je nekaj, custva povsem nekaj drugega. In sedaj se trudim popraviti prvi vtis v sluzbi, ampak ne gre... Se vedno ne zmorem presezka....

Pravi (On), da ce bi se sedaj spoznala, bi nama verjetno uspelo. Vendar kljub spremembam mene, ki jih skusam vsak dan znova vpeljati v svoje zivljenje, se ON ne bi zmogel znebiti obcutka nesproscenosti, ki ga je imel z mano. Je zelo zaprt clovek, jaz pa rada raziskujem ljudi in se pogovarjam... In tekom veze je uzival (njegove besede), da se lahko odpira z menoj. Dokler nisva zasla v slepo ulico... Imam problem. da sem kontrol-freak...Zahtevna do sebe in do drugih. Kolizija se je izrazila med drugim tudi v nasilju, vecinoma z njegove strani, brez posledic, ampak scasoma, kdo ve...

Ni slab clovek. Ima tezave. Kot mnogo ljudi. Sva se nasla kot kljuc in kljucavnica za vzajemne tezave (psihoth produkt). Le da je on skupne lekcije pripravljen vlagati drugam, jaz pa po 8 mesecih se vedno v naju... Vem tudi, da sem bila pripravljena razumeti njegove tezave, poleg custev do njega tudi zaradi lastne nesamozavesti in strahu pred prihodnostjo. Vendar mi to nic ne pomaga...

Trudim se delati na sebi... Vem da ima tudi ON tezave, pa se jih ne upa lotiti, ker se boji, kaj vse bi se z obiskom strokovnjaka se pokazalo (ponovno njegove besede). Ampak dejstva ostajajo. Jaz sem sama, zaradi bojazni, nejevere nezmozna spoznavati ljudi, s kupom tezav sama s sabo, ki sem jih na poti spoznala...  In na drugi strani ON, ki ima prav tako (objektivno in subjektivno) tezave, mogoce celo vecje kot jaz. Pa zivi normalno zivljenje in ima ze 7 mesecev novo dekle. s katero ocitno gre. Pa ON ni neka cebelica Maja, ki bi letal od cveta do cveta, da ne bo pomote. Pri svojih 31 je imel deklet manj kot prstov ene roke. Jaz sem bila najbolj resna... Z mojim obcutkom, da je najboljsa stvar, ki jo je storil v svojem zivljenju, to, da se je odlocil, da zakljuci z mano....

Pri vsakem izpadu agresije tekom veze, sem dobila odgovor, da je tak le z mano. Po zakljucku veze je sicer to negiral, da so bile to neumne besede. Ampak glede na razplet dogodkov, se clovek mora vprasati, kdo ima tu problem. Sem prej vedno trdila, da lahko zgolj sprozim impulze agresije, zasejati jih ne morem. Sedaj se sprasujem, ce ne botruje res moj karakter tudi vsem njegovim tezvam in jih z drugo osebo ob sebi nima... Novo dekle je, kot pravi, kafanski tip. Ne komplicira. Vse kar pogresa od naju je rekreacija, ko sem ga s svojo aktivnostjo vlekla s sabo. To je vse...

Vem, da imam tezave in sem naporna, zahtevna, ampak pripravljena sem delati na tem. Ampak na slepo, zgolj zase, ne  vidim pravega smisla. Se sicer trudim, koliko je uspeha, ne morem vedeti. Ampak to ocitno ne steje nic. Vseeno pretehta poskus z nekom novim, nepoznanim, vlaganje naucenih lekcij, ne tja, kjer jih je pobral, ampak v nekaj neznanega. In misel na to mi pije moci. Ko pomislim, da lezita drug ob drugem, kot sva nekoc midva, padem. Ponovno, vem, da govori moj ego, ampak si ne znam pomagati... Me bo sploh nekdo lahko imel rad. Se zavedam svojih napak, za katere ne vem, ce sem jih odpravila, ampak kljub temu si drznem biti izbircna. Malo moskih v zivljenju mi je bilo res vsec... In ON je bil eden izmed njih. Pri novih ljudeh je sedaj prisotnega le se vec strahu in zavedanja kaksna nesproscena spaka sem.

Se zaposlim in sem ok, ko ne razmisljam. Pride 5 minut casa in ze me preplavijo spomini, moj dom je ponovno najin dom, ni mi za zivet... Se poberem, v resnici mi gre kar dobro, pravijo, ampak ne morem tako zivet... Utrujena sem od vseh obveznosti, ki mi jih nalagajo in si jih dodatno nalagam se sama, da se zaposlim. Ce se umirim, vem kam vodijo stvari. V nevarne vode. Dobesedno...

Vem tudi, da imam odvisnost od odnosov. Bil je moj svet, ob katerem sem zacvetela. In obratno uvela, ko ga ni vec...

Vem, da imam problem s samozavestjo. Zracionaliziranega je veliko, jaz pa kljub temu stopicljam na mestu... In se bojim... Prihodnosti, samote, kdaj me spet prevzame teta depra do meje, ko se ne morem vec boriti z njo. Skusam delovati preventivno. Ko cutim, da me objema, poskusam narediti NEKAJ. Da preprecim kolaps. Danes je to ta prispevek. Hvala, ce se bo komu ljubilo prebrati to klobaso. Ne znam na kratko povedati, pa se to je le drobec vseh misli...

Prijateljem si ne upam vec tezit, ker vem, da je minilo ze dovolj casa, ko vecini ljudem uspe preboleti. Jaz ocitno potrebujem vec casa. Ampak vsi imajo svoje zivljenje. Druzine ali pa delajo na njih, le jaz sem ostala zadaj... Zato se oglasam tu pri vas, ker imam obcutek, da lahko tu pojamram, da boste razumeli...

Drzite se vsi, navijam za vas, hvala da ste tu in delite svoje izkusnje in misli z mano... In da sem lahko drobec svojega razmisljanja delila z vami...

Bodite fajn, P

[krasendan]

Vem, da imam tezave in sem naporna, zahtevna, ampak pripravljena sem delati na tem. Ampak na slepo, zgolj zase, ne  vidim pravega smisla.

Pa ravno to je tisto pomembno!...

Vrjetno še prebolevaš razmerje...kljub vsemu pa ni več pomembno kakšne težave ima on..,pomembno je kakšne težave imaš ti in kakšne misli imaš inp...Predvidevam, oba sta odrasla on bo že rešu svoje težave ali pa jih ne bo...kakorkoli, najprej moraš rešit ti svoje, postavi sebe na prvo mesto...premisli kaj potrebuješ oziroma, kaj je tisto kar rabiš da se boš počutila bolje...

Kar se pa spoznavanja novih ljudi tiče, pa imamo čez poletje bovling v lj na vsake 14 dni, skupine za samopomoč pa se začnejo spet septembra...

dobrodošla na forumu in javi se še kaj
pozdravčk

[urnebes]

Draga moja: delaj na sebi, premagaj bolezen, tipčka pa pošlji v 3 krasne. Zdaj imaš itak velik dela sama s sabo. In zase se je vredno portuditi: PREDVSEM ZASE!

[Precious]

Oj!

Hvala, da se vama je ljubilo prebrati in za odgovor. Ko se v trenutkih šibkosti počutiš nerazumljenega in samega na celem planetu, sam s svojimi težavami, prija izliti svojo stisko nekje, kjer se ti zdi, da bodo razumeli ali vsaj ne obsojali, da si zafilozofiran, komplikatorski čudak, ki pusti, da ga po toliko časa še vedno matrajo ene te iste stvari.
Včasih v svoji okolici pač dobim občutek (ne vem sicer, če je realen ali le produkt mojega stanja), da ljudje menijo, da sem si sama kriva za svoje počutje, kot da bi se odločila počutiti slabo. In se jim po toliko časa ne ljubi več ukvarjati z mano, ker tako ali tako ni efekta. Telefon obnemi, povabil skorajda ni več, ker se mi tako ali tako ne bo ljubilo iti ali pa bom spet morila. Se odzovejo sicer na moje občasne pobude, ampak sem tako pasivna. Se moram prav prisiliti, mnogokrat pa ne zmorem..
Če bi bila le želja počutiti se dobro v svoji koži dovolj... Verjetno je res prvi korak na poti navzgor postaviti sebe na prvo mesto, ampak res je težko, ko se počutiš razvrednotenega in nevrednega truda zase. Mi pravijo ljudje okoli mene, da sem kljub vsemu fajn, le preveč samokritična in zahtevna do sebe. Ampak kaj ko jaz tega v sebi ne čutim in se težko prepričam, da bi jim verjela. Sploh ko sem na terapiji spoznala toliko svojih napak, da so vse kvalitete, ki jih mogoče posedujem, trenutno skrite pod njimi.
Se skušam prepričati, da se je vredno truditi, saj bi si tako povečala možnost, da bom nekoč živela svoje sanje z dušo dvojčico in najino družino. Pa si težko sploh predstavljam. Manjka mi cilj. Negotovost je strašljiva.
Pa smo najbrž spet tam. Pri postavljanju sebe na prvo mesto in GA spustiti iz svojega življenja...
Rada bi spet z veseljem živela, in počela stvari ne le zato, ker bo to boljše in bolj zdravo zame, da se ne prepustim, ampak ker bi si to iskreno želela in veselila življenja.
Ja, življenje me je postavilo na dolgo in naporno pot. Na novo postaviti svoje temelje in se najti oz. na novo spoznati.
Zaenkrat "guram", konec koncev iščem načine, da se izvlečem... Tudi tu pri vas.
Spet sem se razpisala, petek je, vsi so nekje in se imajo fajn, pred mano pa še en vikend, najtežji del tedna...
Še enkrat hvala za vzpodbudne besede. Veliko volje in moči pri premagovanju svojih težav želim vsem in čestitam vsem, ki jim je to že uspelo.

LP, P

[pupika]

pozdravljena
kot prvo moram pohvalit tvoj stil pisanja. zanimivo branje, pa čeprav ne z najbolj veselo temo.
iz napisanega razberem da si izredno inteligentna. zanimivo je, da človek spozna kaj je naredil narobe, kaj razmišlja narobe in kaj je prav, pa nekako tega ne more udejanit tako hitro kot bi želel.
nekako ko berem tvoje razmišljanje se spomnim nase. vedela sem, kakšna bi morala biti, kako bi se morala počutiti in obnašati, pa tega nisem mogla speljati tako, da bi bila zadovoljna. včasih enostavno zmanjka volje, drugič znanja.
ampak vse življenje se učimo, še najbolje na napakah (na žalost). in tako kot večina nas tukaj plezamo proti svetlobi in boljšemu počutju, si na isti poti tudi ti. delaš na sebi, sprejela si strokovno pomoč.. in verjemi kmalu se bodo začeli kazati najprej majhni potem čedalje večji znaki izboljšav.
želim ti vse lepo in javi se še kaj
LP

[Anuška]

Predvsem in samo - zase. Prej ko boš ozavestila, da je bivši, prej boš nehala premlevati. V tem tvojem stanju je čisto vseeno, če ne razmišljaš o njegovih motnjah. To je pase. Ti imaš najbrž precej opravit, da sebe spraviš v ene prikupne tirnice. Z njim se boš (če se boš) lahko ukvarjala in mu pomagala šele takrat, ko boš sama cvetela nazaj. Sama, ali pa z novim partnerjem.

Ko ti misel uide nanj, si reči STOP. In se nasmej zraven. In misel nanj spusti naprej, tako, kot je prišla.
Boš videla, šlo bo.

Držim pesti zate, A.

[krasendan]

Hej precious!

Napisala si, da si na svojih terapijah odkrila toliko napak, da so se dobre stvari skrile...Ne tako gledat na to, to so vzorci in misli, niso napake. Si to kar si in si edina, nihče ni tak kot ti. Vzorce se da spremenit, ni lahko, je pa mogoče, misli se da preusmerit, ni lahko, ampak je tudi mogoče.

Mogoče pa terapije niso bile pravilne? Drugače pa korak za korakom, odmisli svoje napake,itak ni nihče popoln, najdi spet tisto dobro in najboljše v sebi.In misli nase in svojo srečo! a veš, upanje umre zadnje ane?

Veliko sreče in poguma, pa piši še kaj!

[ZgubljEna]

Vem, da imam tezave in sem naporna, zahtevna,...

Se zaposlim in sem ok, ko ne razmisljam. Pride 5 minut casa in ze me preplavijo spomini, moj dom je ponovno najin dom, ni mi za zivet...

Vem tudi, da imam odvisnost od odnosov. Bil je moj svet, ob katerem sem zacvetela. In obratno uvela, ko ga ni vec...

Solze mi tecejo tok me boli, ko berem tvoj post. Vem kako se pocutis, ker tko se js ze od nekje aprila, ko je propadla skoraj dveletna zveza. In lahko mi ves svet rece, da naj ga pozabim, ker tko al tko nisva bila karakterno drug za drugega... sam men ne uspe. Sej furam zivljenje naprej, se mogoce tud nevede spreminjam, ker zdejsnja nova zveza mi cist lepo funkcionira... Ampak deep down inside me boli vsaka misel na bivsega, ker se pocutim izigrano, porazeno...
Takoj ko imam 5 minut prostih, ko vse druge misli izginejo, se spomnim nanj in razmisljam, kaj sem naredila narobe... Vem da tud js nism "kafanski" tip tko kot si se ti izrazla, on pa rabi eno tako, ki bo dajala vec zivljenja od sebe... Ampak tezko je men sledit cloveku s tok energije, ce sem ze tako ali tako vecinoma depresivno razpolozena... In ker on nikoli ni razumel mojih custev in strahov sem se bolj tonila v depresijo in nemoc... Trpela sem v zvezi, kjer sem se morala zadrzevat, ker ni razumel zakaj nocem it vn z njim, zakaj sem KAO tok zapeta in zakomplicirana... Ampak taka sem, kaj ces. Vcasih se vprasam, ce bi se mogla ze takrat spremenit, postati malo bolj "outgoing", pa bi mogoce lazje funkcionirala... Za vse sem zacela sebe krivit in se dolgo ne bom prebolela tako grdo propadle zveze s clovekom, ki ga imam po resnici povedano se vedno rada...
Za koga se sploh trudit zdej, ce tko al tko nimam vec glavnega obcinstva, ki je zahteval mojo spremembo? Vsak dan znova se vprasam kako bi reagiral, ce bi me videl zdej po dveh mescih vso spremenjeno....

Vse stare rane mi je odprlo zdej...

[Travis]

precious -
kokr se ti bo zdel moj povzetek debilen in trenutno nedojemljiv
predvsem v čustvenem smislu ti iz prve roke povem, da boš še hvaležna
da se ti je to zgodil kar se ti je.
očitno sta imela s tem tipom neko pacientsko platon navezo, btw jzt sm tut fural
s pacientko in vsi dobr vemo, kako je ko bolnica dobi 4 noge....
jasno, v vsem doživljanju moje zveze in kot opažam tudi tvoje sta se oba vlekla
na to da je enkrat en napel elastiko enkrat drug...ali spuščal.
sam taka razmerja so deadly. oz. vedno končajo v enosmerni.
in ko se je enkrat treba sprijaznit da je bila vsa pot do konca te enosmerne zaman
je treba z veliko volje jit rikverc in se tekom vračanja na izhodno točko soočat
z svojimi lastnimi zablodami, fikcijami in idealom....
sam sem tukaj tudi pristal zaradi dveletne pacientske naveze, in tudi moja ex si je takoj
ko je našla drugega, neprebranega pacienta, omislila konec veze, ravno ko, kot si sama rekla
je bil čas da bi se zveza lahko poglobila, razvila... v nekaj kar vsi ˝sanjamo˝.
heh, bull-shit. pay day is here.
in jasno, vzet boš mogla kredit, kot smo ga mnogi tukaj, iz različnih razlogov.
ampak zavedat se, zakaj morš nekaj prežvečit pa obenem še vedno pustit,
da tudi ko žvakneš čes recimo dalj časa, da ima okus. da te opominja.
imaš idealno priložnost končno narest nekaj zase.
in vsa ta jajca, ki sem jih btw grel tudi sam, okol tega kako še vedno nekoga ljubim
haha, svetovno sranje je to, ni drugega kot ego, ki mora brezpogojno odletet na nek
osamljen otok in tam hirat, ti pa moraš stvari do dna samega dna.
ljubiš ubistvu samo sebe toliko, da ljubiš svoje fikcije kok sta idealen par
in to, ne pa dejansko njega kot človeka, nekoga ki bi bil kompatibilen s tabo,
če bi bil normalen. ker ljubiš ravno to nenormalnost, to sm delal tudi jaz
ampak je bolno in tega se šele dans po dobrem letu zavedam, da sem ljubil samo
podaljšek svoje bolne plati osebnosti in ne dejansko nje...
huh, i could go for eons... ampak.
verjem mi, samo dobr ti hočm, res.
preveč poznam tud drugih takih so called fatalnih zvez, ko delajo vse živo
ampak jim je lih ta patnja voda na mlin neke umišljene ljubezni...

4 reel, take care & b safe ! T.

[ZgubljEna]

precious -
kokr se ti bo zdel moj povzetek debilen in trenutno nedojemljiv
predvsem v čustvenem smislu ti iz prve roke povem, da boš še hvaležna
da se ti je to zgodil kar se ti je.
očitno sta imela s tem tipom neko pacientsko platon navezo, btw jzt sm tut fural
s pacientko in vsi dobr vemo, kako je ko bolnica dobi 4 noge....
jasno, v vsem doživljanju moje zveze in kot opažam tudi tvoje sta se oba vlekla
na to da je enkrat en napel elastiko enkrat drug...ali spuščal.
sam taka razmerja so deadly. oz. vedno končajo v enosmerni.
in ko se je enkrat treba sprijaznit da je bila vsa pot do konca te enosmerne zaman
je treba z veliko volje jit rikverc in se tekom vračanja na izhodno točko soočat
z svojimi lastnimi zablodami, fikcijami in idealom....
sam sem tukaj tudi pristal zaradi dveletne pacientske naveze, in tudi moja ex si je takoj
ko je našla drugega, neprebranega pacienta, omislila konec veze, ravno ko, kot si sama rekla
je bil čas da bi se zveza lahko poglobila, razvila... v nekaj kar vsi ˝sanjamo˝.
heh, bull-shit. pay day is here.
in jasno, vzet boš mogla kredit, kot smo ga mnogi tukaj, iz različnih razlogov.
ampak zavedat se, zakaj morš nekaj prežvečit pa obenem še vedno pustit,
da tudi ko žvakneš čes recimo dalj časa, da ima okus. da te opominja.
imaš idealno priložnost končno narest nekaj zase.
in vsa ta jajca, ki sem jih btw grel tudi sam, okol tega kako še vedno nekoga ljubim
haha, svetovno sranje je to, ni drugega kot ego, ki mora brezpogojno odletet na nek
osamljen otok in tam hirat, ti pa moraš stvari do dna samega dna.
ljubiš ubistvu samo sebe toliko, da ljubiš svoje fikcije kok sta idealen par
in to, ne pa dejansko njega kot človeka, nekoga ki bi bil kompatibilen s tabo,
če bi bil normalen. ker ljubiš ravno to nenormalnost, to sm delal tudi jaz
ampak je bolno in tega se šele dans po dobrem letu zavedam, da sem ljubil samo
podaljšek svoje bolne plati osebnosti in ne dejansko nje...
huh, i could go for eons... ampak.
verjem mi, samo dobr ti hočm, res.
preveč poznam tud drugih takih so called fatalnih zvez, ko delajo vse živo
ampak jim je lih ta patnja voda na mlin neke umišljene ljubezni...

4 reel, take care & b safe ! T.

po vsem tem casu trpljenja je tole prvi zapis, ki mi celo da mislit da je pa mogoce res tko kt ti pravis... ceprov js se mucim v nekem utopicnem misljenju, da je za vsakega nekje ena oseba in kaj ce je to bil on, pa samo nisem znala sfurat zveze... in se mi to zdej zdi taka izguba, kot ce ti roko amputirajo pa je ne mores nadomestit...
kaj pa ce je kaj pa ce je? nikol ne bom vedla in to me ubija... in ne znam si predstavlat, kako loh po tem ko nekoga ljubis in si zamisljas zivljenje z njim, nekoc ljubis nekoga druzga in plane potem z njim delas? A smo vsi samo eni fuckin' nadomestki, cisto nepogresljivi? Kje je pol sploh smisel kakrsnekoli zveze, ce je to samo neka zabava, da nisi sam, in samo neko mucno prilagajanje drug drugmu?
Pa smo spet pr smislu eksistence, ki je sama seb namen ocitno... Frustrirajoce res.

[Precious]

Živjo!
Spet jaz. V pozno-zgodnjih nočnih urah seveda.
Zgubljena: mi je bilo hudo, da sem ti povzročila s svojim postom bolečine. Ampak bodi zvesta sebi in iskrena so sebe in drugih. Zna biti naložba v prihodnost. Če sem prav razumela, imava obe podobno lekcijo.. Zakaj sva bili pripravljeni sprejemati in se sfiksirati na nekaj, kar ni perfect za naju... Zaradi bojazni, da si ne zasluživa boljšega, zaradi nepoznavanja, nesprejemanja, necenjenja sebe? In mogoče je mučenje v vezi produkt nejevere, da če ne vložiš nečloveških naporov,nezdravih kompromisov, si ne zaslužiš biti ljubljen? Tu nekaj ne "štima"... Ne štima, če sodim po sebi in lastnih od nekdaj neprepoznanih zadevah.
And it's time to take a bitter bite. Raje sedaj, kot nikoli, čeprav je težko in mnogo časa le životarim. Mogoče si ti med srečniki, da si našla osebo, ki ti bo pomagala pri tem... Jaz osebno trenutno nimam "bergle". Itak nimam zmožnosti jo najti ali spustiti k sebi, In povrh se bojim, da bi mi "zdrmala" fokus. Ker ko mi je fajn, resnično ali lažno, nimam potrebe, da bi kaj razrešila. Ampak to sem jaz, morda je pri tebi drugače, kljub temu, da te preganja preteklost v novi vezi. Nočem sabotirati, kar imaš. Obstaja mnogo poti rasti, po mojem mnenju...
In mogoče si našla svojo... I wish U good luck.
Taksist: ne vem sicer, če se spomniš, ampak kot sem ti v klepetalnici enkrat rekla, RES si mi dal misliti. Po nekajkratnem branju posta  (si mi nekoliko zakompliciran za brati)... si zadel v črno. Prežvekujem še sedaj.  Ampak težko najdem ločnico pri 4nožni pacientkosti, kje se začne moj hendikep in začne njegov... Ego, nima izbire, čeprav se bori, na svojo škodo. Mal se znajdem v paradoksu, hkrati se mi zdi, da je bil ego zanemarjen, vsaj tista zdrava plat njega, po drugi strani moram shirati lažnega. Ampak sta se v vseh teh letih zlepila v eno... In zakaj pravzaprav ljubimo? Ni zaradi ega, beri ugodja, ki ga občutimo ob tem? Je prava ljubezen le tista , kjer lasten ego nima potrebe, da se oglaša? Dvomim, da sem sama (in večina drugih) sposobna take plemenitosti. Če ne že kraščanarske zablode...(brez zamere vsem katolikom, se tudi sama sicer uvrščam mednje).
In ne verjamem, da je sploh kdo 100 % normalen. Vsak ima svoje mane. Kje je potem meja med sprejemljivim/normalnim in patološkim? Se mi zdi, da si mejo postavljamo sami. Problem je le v kriterijih, perfekcionizem in težnja po višjem se mi v danem trenutku zdita prekletstvo. Dva kompatibilna "bolnika", čeprav objektivno morebiti povsem patološka (če privzamemo dejstvo, da nihče ni perfect), lahko super furata. Ne verjamem v prefektne veze, pač. Nimam pravega vpogleda in ne prepoznavam razlike med zdravimi kompromisi, ki so potrebni v sleherni vezi in med nezdravim vztrajanjem v patološki vezi....
Anuška: Res mi je težko tako na "suho" rasti v  stvareh, ki sem jih spoznala v partnerskem razmerju.  Težko je najti smisel, kaj šele videti učinke...
Pupika: Hvala za kompliment za pisanje in intelekt, ampak res mi zmanjka smisla, vsej racionalizaciji navkljlub.
Krasendan: se mi zdi že nekaj časa, da imaš zelo prav glede moje terapije. Sem naletela med čakanjem na pomoč na sistemsko terapijo. Je bila zelo dobrodošla v najakutnejši fazi "downa". Veliko božanja, ustvarjanja ambienta za preživetje. Sedaj, ko sem nekoliko močnejša in stabilnejša, iščem primerno terapijo zase, da raztolmačim, zakaj se mi dogajajo te stvari. Izbiram med TA in KVT. Kakšna priporočila za terapevte? Hvala že vnaprej.

Veliko volje in življenjske energije želim vsem!

LP, P

[Travis]

Taksist: ne vem sicer, če se spomniš, ampak kot sem ti v klepetalnici enkrat rekla, RES si mi dal misliti. Po nekajkratnem branju posta  (si mi nekoliko zakompliciran za brati)... si zadel v črno. Prežvekujem še sedaj.  Ampak težko najdem ločnico pri 4nožni pacientkosti, kje se začne moj hendikep in začne njegov... Ego, nima izbire, čeprav se bori, na svojo škodo. Mal se znajdem v paradoksu, hkrati se mi zdi, da je bil ego zanemarjen, vsaj tista zdrava plat njega, po drugi strani moram shirati lažnega. Ampak sta se v vseh teh letih zlepila v eno... In zakaj pravzaprav ljubimo? Ni zaradi ega, beri ugodja, ki ga občutimo ob tem? Je prava ljubezen le tista , kjer lasten ego nima potrebe, da se oglaša? Dvomim, da sem sama (in večina drugih) sposobna take plemenitosti. Če ne že kraščanarske zablode...(brez zamere vsem katolikom, se tudi sama sicer uvrščam mednje).
In ne verjamem, da je sploh kdo 100 % normalen. Vsak ima svoje mane. Kje je potem meja med sprejemljivim/normalnim in patološkim? Se mi zdi, da si mejo postavljamo sami. Problem je le v kriterijih, perfekcionizem in težnja po višjem se mi v danem trenutku zdita prekletstvo. Dva kompatibilna "bolnika", čeprav objektivno morebiti povsem patološka (če privzamemo dejstvo, da nihče ni perfect), lahko super furata. Ne verjamem v prefektne veze, pač. Nimam pravega vpogleda in ne prepoznavam razlike med zdravimi kompromisi, ki so potrebni v sleherni vezi in med nezdravim vztrajanjem v patološki vezi....

Precious, čau !
Najprej, preden ti dam repliko bi rekel da vidim, da si spososobna zavedanja nastale situacije,
in kr pecej ostre racionalizacije, ki pa še vedno opažam te reže v omagano srce... ampak, ne
se bat mogoče zdej neki časa, da se privadiš na malo manjši pulz, ker srce si mora odpočit,
se sanirat medtem, ko ti najbrž zdej čutiš veliko žalost in najbrž tud bridko bolečino, in bi ga
rajš zamenjala za prvi kamen, samo da nebi mela teh občutij.... but !
kokr se sliš bedast, ravno ko smo najbolj žalostni, se začnemo zavedat česa se pravzaprav
najbolj veselimo in kle maš zdej v rokah vse vzvode, da začneš z samoanalizo odkrivat
vse triggerje, ki so tko veselo pošiljal naboje strasti, ugodnih in neugodnih filingov v tem
preteklem razmerju... kjer boš dejansko na koncu ugotovila, da je blo ˝all for the sake
of the shooting˝, tarča pa že zdavnaj naluknjana, neuporabna.
Ljubezen je samodejna. Ampak samo takrat, ko z vrta svojega partenrja uživaš kompormisno
tudi tebi neokusno zelenjavo, ampak imaš prebavo še vedno urejeno čim se začne uživanje
plevela, še slabš, ko začneta drug drugemu pult plevel, se ta razraste na obeh vrtovih...
sploh če prehitro podremo ograje med obema, se plevel enostavno razleze na oba vrtova,
in potem je edina opcija al da skočiš na drug vrt al pa enostavno primeš v roke koso
zavedanja, razuma in zadevo itak kot naročeno, ko je največji ˝heat˝ pokosiš
da se zavedaš sleherne kapljice potu, ki te obliva, da se ˝stuširaš˝ v lastnem grehu in čakaš
na dež... ki ga morda trenutno ni na obzorju, stvari iz preteklosti pa udarjajo pravoktono, kot
žarki na ekvatorju... ampak monsun razlogov in vzrokov ti očitno že oznanja svoj prihod...
čutim sapico... veje
in takrat se prepusti vetru, ne čist! bodi še zmerom svobodna, ampak razpni takrat krila.
četut bo veter mrzel, in bo vidnost na obzorju zarad fronte slaba...
do prvega vrha je še daleč... ampak potem jih bo vedno več, vedno višje...
z vsakim zamahom si lahko višje... in obratno...
ampak to ni nič slabega... če le veš, kaj medtem lahko pleniš in neseš s seboj
in kaj ne...

pozdrav od jate ptic, ki že nekaj časa krožimo nad svojimi vrhovi odrešitve,
in pogledujmo proti horiznotu, če si morda tista črna pika v daljavi Ti

[ljubica]

Prebolevanje je zdrava stvar. Mnogo ljudi na tem svetu se s tem ne želi soočiti. Prebolevanje tudi ni zagotovilo, da nam bo v naslednji zvezi šlo gladko, ampak je odrešitev sama po sebi, ker z njo postanemo zrelejši.

[ZgubljEna]

kaksne nebuloze... po bitki je vsak lahko general. js sm prebolela ze marsikaksno propadlo zvezo, ker ko vidis, da to nikamor vec ne pelje, in da je prevec popokalo po sivih, da bi se se splacalo krpati nazaj, enostavno gres brez slabe vesti... sej prebolevas in boli, ampak ves da si zase in za svojo prihodnost naredil najvec kar si lahko. in v tem primeru oba lahko nadaljujeta brez pregloboke ranjenosti.

kaj pa ko prides do primera, ko partnerja ljubis, ko delas z njim plane, ko si ga predstavljas v gugalniku poleg tebe, kjer ti pletes volnene nogavicke za vnucke, on pa sedi dva metra od televizije, ker tko ali tako zaradi starosti nic vec ne vidi... pa morata vseeno narazen, ker zaradi raznih glupih razlogov nista vec pripravljena narediti stvari drug za drugega... ker so po parih letih skupnega zivljenja med vama zamere, ker sta prevec trmasta, preponosna, ker se ne znata dopolnjevati ali pa vsaj odpovedati dolocenim stvarem, ki motijo partnerja? sej niti razlozit ne znam, zakaj me ta propadla veza se po treh mesecih tako boli, da me trga od znotraj in da se mi na trenutke zdi, da tko al tko nobenga ne bom vec ljubila na tak cutec nacin, da je bolje da se odstranim s tega sveta, ker se to enostavno ne da prenasat... karkol naredim, si prigovarjam da je preteklost preteklost, in da ce takrat nisva znala sfurat, je ze nek razlog nekje v sirnem vesolju za naju, da sva sla narazen... ko sem mu predlagala svetovanje za partnerje, ni hotel slisati za to... mogoce bi nama nekdo tretji, ki bi neprizadeto gledal na vso situacijo, znal bolje obrazloziti in svetovati kdo je kaj naredil narobe... mogoce bi se dalo porihtat... ker ljubezni nama nikoli ni manjkalo.... but i guess i'll never know - ko bi vsaj obstajal nek posnetek paralelnega sveta, kjer bi videl, kako se stvari razpletejo, ce bi se ena stvar drugace zgodila... butterfly effect...

[Travis]

kaj pa ko prides do primera, ko partnerja ljubis, ko delas z njim plane, ko si ga predstavljas v gugalniku poleg tebe, kjer ti pletes volnene nogavicke za vnucke, on pa sedi dva metra od televizije, ker tko ali tako zaradi starosti nic vec ne vidi...

fikcije... again & again... nekateri filmi pač nimajo nadaljevanj...

pa morata vseeno narazen, ker zaradi raznih glupih razlogov nista vec pripravljena narediti stvari drug za drugega...

razlogi nikol niso ˝glupi˝... mogoče samo na površju scratch deeper... drag the waters some more

sej niti razlozit ne znam, zakaj me ta propadla veza se po treh mesecih tako boli...

po treh mescih ? baby ! be serious. mene po dobrem letu od vse tiste bolnice še kdaj tako flashback
zapeče, da bi raj čike ugašal na srcu kot pa to bolečino toleriral... but.
the pain is here... 2 tell me that im still alive...

je ze nek razlog nekje v sirnem vesolju za naju, da sva sla narazen...

yup. treba sam pravilno raz-lagat raz-loge. v smislu ne zakaj se je to zgodil, ampak kako to
preprečit da se ti ne zgodi več...

mogoce bi se dalo porihtat... ker ljubezni nama nikoli ni manjkalo....

yeah right... whats love ? med drugim tut to, da če nekoga RES ljubiš, ga pustiš tut oditi, recimo.
yup. in takrat začneš dojemat the true meaning... ljubezen je stereotipno zgolj sreča...
in zadovoljitev. čim tega ni, so pripombe.. eh

[ZgubljEna]

ja vcasih sm js tud tko razmisljala, da ce boli, vsaj vem da zivim... to me je pripeljalo tocno sem, kjer sem zdaj - na adjih. se danes ne znam cist dobr kontrolirat same sebe, ker si namerno prizadejam bolecino in si delam zbrke v zivljenju, da ja cutim bolecino in zivljenje v sebi.
ampak tokrat boli prevec, dusi, trga,... in js te bolecine ne morem vec prenasat. ne znam se vec soocat z njo, ker mi hromi celo zivljenje.

in glede tega kako preprecit da se to ne zgodi vec... v tem trenutku nisem zmozna jemat lekcij iz te grenke izkusnje, ker niti nocem nadaljevat. ker je vse brez smisla, ker nocem nicesar novga... zgradila sem zid okol sebe in nobenga vec ne pustim blizu... in s tem tud seb preprecujem da bi se na novo zaljubila in uzivala. enostavno nimam niti vesti, da bi bla srecna s kom drugim...

mah mene je eno samo jamranje... se vidi posledica vcerejsnje burne in prejokane noci.