Mozevo verbalno in psihicno nasilje

[RollingInTheDeep]

Pozdravljeni!


Sem mlada mamica 1.5leto ter 4 leta starima punckama. Porocena sem 5 let. Moza sem spoznala po koncani srednji soli ko sem se zaposlila. Prav takrat sem koncala svojo 1 resno zvezo katero sem prebolevala 9 mesecev. Moz me je vabil na pijaco, pri vabilu je vztrajal 14dni klicaril je cele dneve da bi koncno potrdila. In ja zgodilo se je. Sla sem na pijaco z njim. Takrat me je koval v nebesa, govoril je kaj bi vse storil za mene. Pristala sem na zvezo. Po 6 mesecih zveze ugotovim da sem noseca 8 tednov (pri 19letih) . Seveda sem se odlocila da otrocicka obdrzim. Moz je zacel opravljati terensko delo, vecinoma sem bila sama doma sem se trudila da bi bilo pospravljeno, oprano, skuhano in se marsikaj poleg.. prvo je delal nekje do 16.00h, potem je scasoma delo opravljal tudi do 22.00h zvecer, velikokrat je domov prisel tudi pozno ponoci. Takrat nisem dvomila da bi se lahko kaj hudega dogajalo... ko sva se avgusta odpravila na 2-tedenski dopust sem iz sosednje sobe zaslisala telefon na katerega je prispel MMS.. spodaj pise : POGRESAVA TE. xx in xx... in slika.. takrat mi je bilo jasno da ima poleg mene se eno partnerico katera ocitno ni vedela za mene. Seveda sem bila zelo zaljubljena oz.bolj naivna in sem mu odpustila ker je obljubil da tega nrbo vec naredil. Prisel je oktober 2009 ko sem se morala odpraviti v porodnisnico... sama ... .. rodila zdravo puncko... in prisel je cas za obiske ocetov.. cakala sem ga prvo uro, drugo uro, prisel je 5min pred koncem obiskov... drug dan ga ni bilo sem bila zopet sama. 3 dan me je prisla mama iskat in mi je ona prinesla sopek roz ob rojstvu...  1 mesec po rojstvu hcere sem ostala pri mami ker se je moj moz odlocil da bo sel k svoji druzini v tujino (na hcerin prvi bozic) in zopet sva bile same... nakar januarja 2010 ugotovim da je bil zopet z to punco, tudi takrat ko bi moral priti na obisk v porodnisnico. Strl mi je srce. Tako groznega obcutka se nisem dozivela. Takrat ko je zvedel da sem ugotovila da se vedno hodi z njo je zacel manipulirati z menoj, izsiljeval, grozil itd. Padla sem v zacaran krog. V vsaki stvari sem mu morala ugoditi ker sem se enostavno bala. Hotela sem koncati zvezo dokler sem se zacela zavedati da nimam kam, z mamo imam od majhnega skrhane odnose, sestram je vseeno zame... in ja ostala sem v zvezi... grozne stvari so se dogajale vsak dan, padla sem v depresijo, razmisljala o samomoru... Po hcerinem 2.rojstnem dnevu se je odlocil da bi imel se enega otroka (spala sem z njim ko mi je zagrozil da to moram storiti ker sem njegova zena)... zvem da sem 2 noseca... celo nosecnost sem prejokala, nisem imela stike z ptijatelji, bila zaprta med 4 stenami. Bila sem sama zase, na nikogar se nisem mogla obrniti... moz se po porodu druge hcere odloci da bo on tudi skrbel za njo, jo previjal, kopal, uspaval itd. Sem rekla hvalabogu je dojel da ima otroke - sama ze dolgo nic ne cutim do njega, ker me je z vsem tem psihicnem nasiljem porinil stran od sebe... leta 2013 sem zacela zbolevati... stalne okuzbe ledvenih kril, rane na zelodcu in tankem crevu, v 4 mesecih sem izgubila 36kg od stresa... bolezni so se zacele po tistem ko se je gospod odlocil da bo ponoci z mano delal kar bo hotel neglede na to da je velikokrat zmano pocel umazane stvari (ko sem spala) tudi ce je starejsa hcera spala v isti postelji. Pocutim se umazano ze dolgo, ne pustim nikomur da se me dotika (le hcerama)  ... bojim se noci, bojim se dneva, bojim se poceti stvari katere me veselijo ker se bojim da mozu nebo prav. (Parkrat se je zgodilo da me je vprico otrok vlekel za lase, prijel za roko da so mi ostale modrice..grozil da me bo ubil, vrgel na cesto, otroke vzel, da sem k****, pijavka, nesposobna, da me nebo nihce pogledal kaksna sem...) tako mi je ze tezko da imam obcutek da bom kmalu obupala, ampak nocem imam prekrasni puncki .. samo moje psihicno stanje mi ne omogoca vec normalnega zivljenja... enostavno ne zmorem vec.. pogresam objeme, ljubezen, varnost.. pogresam smejanje, uzivanje...na videz se ne opazi da zelo trpim ker nocem da kdo vidi, ko sem sama je hudo... cele dneve ostanem v postelji ko sta hceri v vrtcu... enostavno ne funkcioniram vec... zdravnici ne upam priznati da sem v hudem psihicnem stanju, ker se bojim ce bom zapustila moze da bi mi vzeli otroke na podlagi tega da sem obiskovala psihiatra ali psihologa... bojim se, one dve sta vse kar imam ce bi zgubila moji princeski verjetno nebi zelela vec obstati na tem svetu. Se opravicujem ce sem napisala zelo dolg post, morala sem se olajsati vsaj za par min in tudi nimam nikogar da bi se mu lahko zaupala... hvala vam za vsak odgovor, bi pa z veseljem zelela spoznati nekoga ki mu nikoli ni pogovor odvec...

[MP2011]

Živjo. Kaj se opravičuješ... ta forum obstaja z namenom. 
Kaj naj rečm... super človek tale tvoj mož res. 
Lahko je meni govort, ko nisem v taki situaciji, ampak ni čisto brezupno, kot je bilo včasih v primeru družinskega nasilja. Ne vem na pamet, ampak, če si žrtev nasilja v družini ti to upoštevajo pri vlogi za neprofitna stanovanja. Je neka glupa birokracija, ampak vsaj nekaj. Verjetno je to še daleč, ampak, če rabiš luč na koncu tunela...

No napiši še kaj, če ti pomaga. Dons je nedelja pa pač ni veliko odgovorov...

[OLJA]

Jaz te popolnoma razumem. Ja pri meni fizično ne upa več, a grožnje ves čas padajo. Pa četudi nič ne rečem. Težko je ko nimaš kam in ne vidiš rešitve. A jaz sem se enostavno naučila trika  odmik ljubezni. Ko je nesramen se odmaknem in samo prikimavam ali pa še to ne. Potem pa se pogovarjam samo nujne reči. Pa mi je zadnjič rekel da sem hladna in nič več ljubeča do njega. In sem mu samo odgovorila, tudi jaz sem človek ki rabi lepo besedo, objem . Dajem tisto kar dobim, pa če je to nič pač nič. Ne vem če se je kaj zamislil a mislim da se je ker je malo ampak malo boljše, če pa ne bi bilo alkohola bi bilo sploh fino. Drži se in poskrbi zase.

[RollingInTheDeep]

MP2011 zdravo in hvala da si mi pisala. Verjamem da ni brezupno, je pa težko korak naprej narest, vedno obstanem kot kip.. Mogoče od strahu da bom dobila negativen odziv od ljudi, da bodo mogoče trdili da je to vse moja krivica (ker sem recimo z njegovimi v boljsem stiku kot z mojimi).. Seveda se bo vsak postavil za svojega, v mojem primeru pa nimam nobenega. Vceraj je prisel domov iz 3-dnevnega terena, priznam da sem opazila kakšen zanimiv odnos imam z starejšo hčero. Ko smo same na mene gleda kot na mamo, me posluša, mi pomaga, se lepo pogovarja zmano, nima izpadov... Čim se je vrnil domov, je začela z prisiljenim jokom, noče k meni v naročje,hoče da jo oči obleče, poštima, uspava, pripravi za jest.. Jaz kot da ne obstajam.. Čim mu kaj ni všeč, plane in se začne dreti na njo.. Težko mi je to gledati, ker ona pa res ni nič kriva za njegovo živčnost.. pa če pač razbije jajce  - se je verjetno ponesreči ne zato ker je ona to hotela narest... ne vem ne razumem njegove logike, on samo pravi js delam potem pa nej se se z njima igram???...... 

Zivjo OLJA, to sem tudi sama poskusila, in mu je očitno da ni več nobenih čustev tukaj vsaj z moje strani - z njegove jih očitno ni bilo nikoli... Ko zjutraj vstanem imam zelo rada mir okoli sebe (ne dejansko, ker mi tako ali tako zabavo zjutraj delata punci) ... Mir na način ko se usedem popit kavo, se zmeri potopim v nek lepši svet, se pravi z mislimi odtavam... In takrat se začne provokacija z njegove strani, kaj je zmano, če sem zmešana itd. Težko je razumeti ker nikoli ni bil tako psihično potrt kot sem sama, ampak rada imam svoj čas ko sem z mislimi drugje in se vsaj takrat dobro počutim... Zato sem tudi rada sama doma, kar se zaposlitve tiče jo z lahkoto dobim, ampak zaradi tega zivljenja ki ga imam doma ne obdrzim sluzbe dolgo, ker se sama sebi zdim nesposobna... Ali imata otroke? Kako si pa dejansko predstavljaš prihodnost, z njim ali sama? Vem da je >>luč na koncu tunela<< samo dejansko nevem kako bom lahko še kakšni moški osebi pustila vstopiti v moje življenje..

[MP2011]

No ne bit razočarana, ampak jst sm tud moška oseba. 
Ma to, kar on počne nima veze z logiko. Normaln človek bi se vsaj potrudil razumeti tudi, če sam ne ve kako je, če si psihično na tleh. Sploh pa je on razlog, da si psihično na tleh.  Stvari skoraj nikoli niso črno-bele, ampak pri njemu so dokaj črne.
Verjetno boš res dobila kak negativen odziv, nekateri raje zamižijo, če se take stvari dogajajo. Isto kot pri pedofiliji v cerkvi. Upam pa, da maš nekoga, ki bi ti vseeno lahko pomagal jet čez vse to, ki se je že dokazal za zaupanja vrednega. Aja pa bravo, da si se opogumila, prišla na forum itd. No, piši še kaj. 

[OLJA]

 Jaz sem že v penziji in imam odrasle otroke, ki pa mi sedaj stojijo ob strani.  Poišči si službo, otroke v vrtec  in pojdi stran. Mlada si še še lepa prihodnost je pred tabo. Tudi človek ki te bo imel resnično rad se bo še našel. Ne muči se in ne bodi odvisna od njega. Če bi jaz imela večjo penzijo da bi lahko spodobno živela bi že šla. Naj se ti ne smili , poskrbi zase.

[Moel]

svetujem ti, da imaš plavice poslikane in njegove izpade posnete, to omogoča že vsak telefon danes. K socialni delavki se naročiš na posvet in jo vprašaš kako naprej, imajo kar nekaj izkušenj s podobnimi situacijami. 

Mislim, da imaš tudi možnost brezplačne pravne pomoči.
http://www.pic.si/index.php?option=com_content&task=view&id=188&Itemid=184
http://www.drustvo-dnk.si/pogosta-vpraanja.html
http://www.zavodpip.si/brezplana-pravna-pomo
http://www.uradni-list.si/1/content?id=84974
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/preprecevanje_nasilja_v_druzini/

Tukaj dobiš veliko informacij o tem, kakšne možnosti imaš.

Ker ne živiš samo zase, ampak predvsem za hčerke, zaradi njihove starosti, naredi vse, da jih odstraniš iz tako nezdravega okolja, da jim ne bo pustilo posledice za celo življenje 

Pri psihiatru se naroči, njegovo mnenje, v primeru, da pride do odvzema otrok komu, ti bo predvsem koristilo. To da si depresivna zaradi moža iz izgubljaš voljo do življenja, ni enako kaki hudi poporodni depresiji, zaradi katere lahko materi, ki za otroke ni sposobna skrbet le te tudi odvzamejo. Tvoje stanje povzroča predvsem okolje v katerem živiš oz mož. Okolje kjer vzgajaš otroke ni varno ne zate ne za njih.

Nekaj koristih informacij najdeš tukaj:
http://www.scsd.si/varne-hise.html
http://www.zavodsamarijan.si/materinski_dom/predstavitev_programa/
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/
http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti/osebe-z-izkunjo-nasilja/varna-hia.html

Ne vem iz katerega konca Slovenije si, vsekakor pogooglaj malo varne hiše, več inforamcij boš dobila pri svoji socialni delavki.

Ti želim, da zbereš pogum in čimprej odideš in si ne delaš preveč iluzij o tem kako boš rešla še njega in kako bo mogoče nekoč boljše če ostaneš.  Vedno imaš druge možnosti.

Drži se 

[Moel]

Še največ pa najdeš tukaj:
http://www.drustvo-sos.si/potrebujete-pomoc/druge-organizacije-ki-nudijo-pomoc

[RollingInTheDeep]

Moel od srca hvala! 

[sonce57]

Čimprej pojdi k svoji zdravnici in ji povej kaj se dogaja s teboj!
Od Moel si dobila konkretne predloge, ki jih je moč uresničiti,  VSTANI S POSTELJE IN UKREPAJ! Gre za tvoje otroke in zate, saj jim vendar ne želiš, da te gledata zlomljeni, da ostaneta pri "bolnem" očetu (kar zagotovo je). Za božjo voljo, tega ti ni treba trpeti v časih, kjer ti je pomoč povsod na razpolago. Ne misli, da te ne razumem - pa še kako. Sama sem doživljala podobne psihične pritiske, čakala, da bo boljše, nikoli ni bilo. Padale so grožnje, slepo sem jim verjela, ker tudi sama nisem imela nobene prijateljice, ki bi mi odprla oči. In ko sem bila že čisto na tleh, me je nekdo tam zgoraj obvaroval  :angel8:in dal toliko moči, da sem rekla: "Sedaj je pa dovolj!" Verjemi, da mi je bilo takrat pa čisto zares vseeno ali bom pristala z otrokom na cesti, ali bom obdržala stanovanje, želela sem samo vstran od njega. Ker je bil tako zavarovan vase, je odšel k staršem v prepričanju, da ga bom prosila naj se vrne. Ko bi le vedel, kako zelo srečna sem bila takrat. Vse se mi je odprlo. Začela sem znova, brez pohištva, brez vsega, samo z otrokom. Pri starših nisem imela podpore, bila sem sama, vendar sem zmogla. Na žalost je 15 let psihičnega trpinčenja pustilo hude posledice, s katerim se spopadam še sedaj, moja anksioznost mi pogosto ne da miru. Še vedno (po 20 letih) se borim z boleznijo, vendar ne bom obupala.
Ti si na začetku depresije, ne dovoli, da te uniči! Pojdi svojo pot, daj možnost svojima sončkoma, da preživita svoje otroštvo v miru!

Korajžno stopaj  :sunny:naproti

[MP2011]

No evo brca v rit. Lahko bi bla bol nežna... no ja mogoče potem nebi bila brca. 

[masi]

....so ti že punce vse napisale. Vse kontakntne naslove ti je posredovala Moel in obrni se pod nujno na DNK in društvo SOS . Preko njih boš dobila vso podporo in oporo tako v psihološkem kot v pravnem, socialnem ipd. področju. Za začetek bi bil najboljši umik v varno hišo. Toplo ti polagam na srce, da začni ukrepati TAKOJ, kajti spremenil se ne bo. Bo samo še huje. Zbolela si zaradi njegovega nasilnega vedenja. Kot prvo pa pojdi do svoje splošne zdravnice in se ji zaupaj, saj potrebuješ strokovno pomoč-morda tudi zdravila. Pri družinskem nasilju je značilno, da partnerke in otroci doživljajo napade panike, tesnobna občutja, depresivne motnje ipd....Prva misel naj ti bodo otroci, saj v takem odnosu postanejo čustveni invalidi in imajo kot odrasle osebe večinoma psihične težave. Tega kot mama vem, da nočeš. Obrni se na policijo in naredi prijavo. Naj te ne bo strah in ne imej predsodkov, še manj sramu. Policija in ali kriminalisti so usposobljeni in delajo dobro.

Sama sem bila žrtev in vem kako ti je. Prehodila sem pot od prijave na policiji, društva SOS ter društva DNK. Pot je bila težka in kruta saj sem bila čisto na koncu psihične in fizične moči. Vendar se da  . Z pomočjo naštetih organizacij, našega društva, mojih najbližjih sem danes ponovno JAZ masi.

Močan objem  

[LostOneFuture]

No mene ni mož nikoli tepel, sem se pa kar nekaj časa vrtela v krogu družinskega nasilja, in res je najboljše da prvo kontaktiraj društvo za nenasilno komunikacijo in greš na CSD, pojdi do osebnega zdravnika in psihiatra, da imaš zdravstveno dokumentacijo da doživljaš hude duševne bolečine zaradi moževega nasilja, tako sem jaz naredila pri moževi družini, da ti povejo kakšne so vse tvoje možnosti, in ob nasilju, torej po tem ko te napade ali pojdi na policijo in jim tam povej kaj se dogaja in se dogovori z policistom kaj bosta naredila, ali pa direktno na kraju se zakleni v sobo in pokličeš policijo da pridejo, tako sem jaz pri zadnjem napadu naredila, takrat lahko zahtevaš 48ur prepovedi približevanja, mož tako v tem času ne sme domov, če pride spet poklicat policijo ker je prekršil prepoved in v tem času imaš čas da spakiraš svoje in otrokove stvari in lahko greste v varno hišo, tačas bivanja v varni hiši pa iščeš službo in stanovanje. No jaz živim drugje, sem se pač tukaj zaklenila v hišo pa je bilo, težje je če gre za kraj kjer si deliš bivanje, jaz sem na koncu dosegla 2x po 6 mesecev približevanja stožila na sodišču.

To so res hudi stresi, nažalost treba vsepovsod vse vedno znova in od začetka do konca razlagat, vsakemu posebej isto zgodbo, biti prepričljiv in se ne pustit odslovit in zaradi papirologije se mogoče zna zavleči,  najbolj pa sem bila zadovoljna z društvom za nenasilno komunikacijo in njihovo podporo in pomočjo.

drži se, poskrbi zase in otroke!

[masi]

Naj dodam, da psihično nasilje je enako fizičnemu. Zgolj orodje je drugo. Pri fizičnem nasilju je roka, pri psihičnem beseda. Kazenski zakonik ne loči psihičnega, fizičnega, ekonomskega in spolnega nasilja kar je seveda edino pravilno. Za nasilje ni opravičila in zanj je odgovorna izključno oseba z nasilnim vedenjem v eni izmed naštetih oblik.

masi

[AniMe]

kok me take zgodbe razjezijo    Sj ne d ne razumem tega sm biu prica marsicem k sm biu se mlajsi in res je za otroka to zelo mucno in mamicam se tezi otroku ze lahk nekak pravlco poves ne pa kaj se zares dogaja ga objames in mu je mal lazi seveda pa zud otroku ostanejo posledice. Pomoje bi blo treba take sam posteno isprebijat (to pomen pretepst) in ce se ponovi se enkrat in tko nadeljevt doklr si nebi zapounu pa ne me dojet kot nasilneza sam take zgodbe me razjezijo ker sm jih sam daju cez kot otrok. Vsm mamicam/zenskam v takem polozaju res prporocam poiscte pomoc kje se jo da dubit od socjalne do policije in ce se le da otroke umaknt ko se to ze dogaja ker je grozn gledat kako (v mojmu primeru je blo tast nad sestro) ti nekdo touce po sestri ti pa se lahk sam stisnes u kot in jokas ker si se mejhn in nimas te moci da bi postavu piko in koncou to... In k nasledn dan vids sestro kako si skriva modrice na obrazu z pudrom. Res res prosm vs mamice v imenu vasih otrok poiscte pomoc da se to neha sam je pa res d nasa sodisca znajo razvlecevt postopke do onemoglosti sam zato pa ne sam dt prijave in cakat da poslejo kej iz sodisca ampak iscte moznosti se naprej ne se udat in vrjemte vase da zmorete to ker zares zmorete saj vm vrjetn je kej do otrok takim ocetom se pa zgleda glatko jebe kaj bo z otrokom ko bo odrasu kaj bo znjim cez par let vrjetno jih je treba se za rojstni dan spovnt d to sploh obstaja in taki prasci si res sploh nezasluzjo zraka dihat... Uglaunm res poiscte pomoc za vase dobro in dobro vasih malih srckov ki vm bojo sigurn hvalezni d ste odstranl tako posast iz njihovga zivljenja res me razjezi ko slism kej tazga prasci prokleti dabogda nikad vise srece ne imali govnad jedna usrana (sori ker sm presaltu na drug jezik in uporablu razne grde besede sam kadar sm jezn se nc druzga neporaja v moji glavi)

[ljubica]

Jaz bi dodala tole......Ženske, ki preživljajo oblike nasilje so nemalokrat prepričane,
da bi bilo potrebno najti samo eno čarobno besedo, ki bi prebudila moža, da bi
sprevidel, da ne ravna prav. In potem bi bilo vse tako, kot mora biti.
Živeli bi složno in srečno.
A resničnost tega ne potrjuje. Nikakršnih trikov ni, ki bi učinkovali.
Potrebno je začeti bojevanje zase in za otroke.
In prenehati s sanjarjenjem kako bi bilo če bi bilo.
Prvi korak je najtežji. In najbolj boleč. Kajti s prvim korakom si boš priznala,
da moraš opustiti iluzije, da se bo mož spremenil.

[zelvica999]

RollingInTheDeep srecno na poti do svobode... Tu lahko najdes spodbudno besedo in podporo, da ti bo lazje

[Puma]

Mislim, da sta ti Moel in Masi napisali skoraj vse kar je potrebno storiti.

Morda naj se jaz bolj osredotočim na tvojo čustveno plat. Resnično upam, da imaš poleg foruma še koga, kateremu lahko izliješ svoja občutja v besedah. Iz tvojih besed je bilo čutiti veliko potrebo po razumevanju, objemih,podpori. Ko trpiš je hudo, ko trpiš sam je še huje. Več ko boš o svoji bolečini govorila, pisala bolje je zate. Morda ti bo kdaj pomagala predstava, da gre z besedami, solzami iz tebe del bolečine.
 Ker si v taki situaciji in te čaka zahtevna naloga kako iz zanke, pa boš potrebovala nekoga. Poskusi se obrniti na kakšno prijateljico. Kljub morda ne najboljšim odnosom z mamo in sestro preveri ponovno, ali v taki situaciji le ne bosta mogoče v oporo. Morda boš potrebovala podporo pri čisto logističnih stvareh in vsaj nekoliko boljši odnosi ti znajo biti v pomoč. Kri ni voda in to pogosto drži.
Ena od podpor je možna  tudi v skupinah , ki jih ima društvo DNK.
Vedeti pa moraš tudi, da ti veš kaj se ti dogaja. OTROCI PA NE VEDO. Otroci čutijo, da nekaj ni ok, vendar najpogosteje krivdo iščejo pri sebi. Poskrbi za otroke tudi z pogovorom in vedno znova jim daj na znanje da niso krivi,da niso naredili nič narobe in da jih imaš rada take kot so.

In še nekaj : grožnje in strah, da boš zgubila otroke je največji strah vseh žensk,ki se spopadajo z nasiljem v parterstvu. Ta strah jih drži v neaktivnosti in neukrepanju, void jih v svet depresije. V kolikor ne ukrepaš v taki situaciji se  sčasoma pade samozavest ali pride cello do samooptoževanja.
In vendarle ne glej predaleč v prihodnost: tako kot je sedaj ne more več biti, in vsekakor je biti sama z otroci veliko boljše, lepše življenje kot sedanje.

[AsandraA]

Draga nesrečna žrtev nasilja,
poskrbi čim prej, da se otroka ne naučita za vse življenje napačnih dejanj od in pri vaju. To poniževanje in trpinčenje, ki ga prenašaš čutita tudi otroka. Kaj čutita in mislita ob tem, vesta samo onadva. Upam si zreči: nič zdravega. Zatorej, prej ko greš, bolje bo za otroke. Ne bodo se naučili ne zdravega življenja.

Pozdrav, Sandra