utemeljena žalost

[majč]

temi sem dala naslov utemeljena žalost, ker imam problem sekirancijo, ki pa ni depresija.


res imam toliko stabilizatorja, da zares nisem depresivna, sposobna sem normalnega funkcioniranja, vendar na veliko predelujem ta čas. mislim, da je vezano na energijsske terapije in to, da se čistim potlačenih vsebin, ki mi vrejo na plano. po dogovoru sem danes spila toliko neke tekočine v obliki čajev, da so imela moja ledvica kaar veliko dela in to še zdaj počnem - veliko pijem (brezalkoholne pijače seveda).

danes se sekiram za tisto, kar sem sstorila in počela v času manije. ne bom rekla, da 100% vse obžalujem, ampak moj jezik je bil totalno neposreden, vsakomur sem povedala točno to, kar mi je na duši ležalo, pa naj sem imela do tega pravico alii ne.

žal mi je edino če sem koga s tem prizadela. tega kljub vsemu nisem hotela. kogarkoli. vem pa, da sem bila brezkompromisna. če sem se denimo odločila, da bom v strunjansko morje skočila oblečena in plavala kolikor bom jaz hotela daleč sem to tudi storila.morali bii mo za to zarračunati 400€ kazni, pa mi niso. sem se paa kmalu zatem sama vrnila v vojnik, ker sem spet tako zelo rabila počitek od vsega, kar se mi je dogajalo. težko je razložiti manijo, ne podpišem pa tega, da je bil vse skupaj totalen nesmisel. v vsem je bil kaanček moje resnice - to, kaako sem jaz videla. samo upam, da ni koga to zares prizaadelo. če se je pa to zgodilo, potem obžalujem. sicer pa žal ne.


malo se mi vrti film nazaj, zato danes ogromno prejokam. in vas pogrešam. pogrešam melito, pogrešam  yme-a in se sprašujem, kako sem bila lahko tako egocentrična, da sem si zapravila naklonjenost ljudi tudi na tem forumu. in hvala vam, ker ste me tokrat usspeli dvigniti s tal.

evo ravno zddaj se spet rola en komad z melodij morja in sonca 2013. mislim da je bil taa festival nekaj najlepšega v tem prekletem letu zame.  veeliko lepih pesmi.

prijateljstvo...ni ga. niti tega ni. a ni to žalostno... ni minimalne naklonjenosti. v tem smislu sem bila tako zelo enostranska, osamljena, sama.sekiram se za vso srce, ki sem ga dala...


ma samo vesela sem lahko, da imam taako v redu moža, ki me ima tako rad. pa tudi jaz njega. ammpak v tem so bila leta mene same. obžalujem to, da nisem znala drugače. ej res nisem mogla sam tega spremenit. to je zame naredil moj zdravilec. po tem sem prvo videla učinek energijskih terapij in rejkija. da ma ta zadeva učinek in smisel. ej Bogu hvala, da obstajajo taki ljudje, ki to znajo. za vsem tem je pa kajpada Bog. on dela po vseh izjemnih in dobrih ljudeh.


mislim, da sem komu naredila težko dušo in za to se zdaj sekiram. tega nisem hotela, ampak morala sem dat ven. povedat. želela sem, da se me sliši. ne vem, kaj od vsega je bilo res. sem se o vsem uštela. so bili moji občutki vsi napačni. v glavnem malo se bom še zjokala za vsem tem potem pa pustila v preteklosti.


ful je fajn glasba zdele po radiu, vsaj to


maja

[majč]

sam rock je po radiu zdajle, sem kar vesela ratala. mater je to dobra muzika. 


evo muzika je trenutno na moji strani, moj mož se je vrnil domov in to je to.


maja

[majč]

rada bi pozabila na te zadeve, da grejo mimo... vse, vse, kar se mi je dogajalo preden se je to zgodilo in tudi bom odslovila te neprijetnosti, tako kot so prišle naj oditejo, kot vsa nepristna "srečanja", neiskrena,...vse naj mirno odide...ma res je bilo preveč vsega v dogledno kratkem času, ampak samo da je mimo. in nikoli več ne bo enako, ker ne bom pustila. utrujena sem.in grem v mižale. tale razglabljanja so neplodna, ampak prvi tak moj bumerank, ki se je vrnil je zdaj mimo. in da bi jih bilo čim manj. najbolj od vsega ne maram pri sebi čustvene navlake, evo.

[melita]

Pozdravljena Maja,

ves čas te berem in spremljam, vendar sem v enem obdobju, ko mi ne gre za pisat. Nekako se mi zdi, kot da ne vem katere besede uporabiti, in da ne znam nič pravega napisati. Poleg tega sem kar nekako okupirana z ljudmi okoli mene - otroci, vnuki, možem, bratom, taščo in sama s sabo...

Verjamem, da se sekiraš z zadevami, ki so se dogajale v času manije, vendar poskusi biti sočutna do sebe. Poskusi jih predelati, kolikor jih lahko, v sebi in kakšno morebiti tudi z ljudmi, za katere misliš, da si jih prizadela s svojim ravnanjem. Če misliš, da si komu storila krivico, se mu opraviči in poskušaj pozabiti. Tisto je bila faza bolezni in kot tako jo jemlji.

Vesela sem zate, ko berem kakšno spodbudo in razumevanje imaš v tvojem možu. Iz tvojega pisanja se mi zdi, da se zelo trudi, da bi razumel tvojo bolezen in prepričana sem, da močno verjame, da jo bosta skupaj ugnala. To je zelo dragoceno.

Vidim, da si se lotila študija za strokovni izpit, kar ni mačji kašelj. Držim pesti zate!

 

 

[majč]

melita, hvala!


včeraj je bil zame en sila težak dan in večer. kljub temu sem dopoldne in do polovice popoldoneva pridno izpisovala zapiske in bila pri stvari. me je pa na večer močno zvilo.

ko sem šla spat, nisem mogla nikakor zaspati, zato sem vzela en solian več. se je pa zgodilo nekaj nepopisno lepega. stežka sem doživela olajšanje od vsega tega, kar mi je prihajalo naprej, ampak na konce je sekirancija povsem popustiila in sem začutila tisto močno žarenje v srcu. k sreči ni bilo v mislih to povezano z nikomer. ni me izčrpavalo, bil pa je nepopisno lep občutek. Bog je zame tisti, ki zares potolaži, pa naj bomo deležni človeškega razumevanja, tolažbe ali pa ne. meni se tak občutek sem pa tja, a redkokdaj zgodi, se pa takrat zelo zavedam, da je Bog prisoten v naših življenjih in tudi v mojem srcu. lahko začasno izgubim vse, celo zdravo pamet, a takrat je On še toliko bolj prisoten in vem, da nas vse varuje.


Enkrat sem napisala tole pesem na temo tega, kako Boga jaz zaznavam:

NEKJE V SREDINI ŽIVIŠ

Nekje v sredini živiš,
skoraj neopazen se zdiš,
z lahkoto spregledam te,
a Ti ostajaš ne vdaš se.

Ostajaš tu z menoj,
narediš to mi, da mi ni nikdar dovolj,
če delam se, kot da te ni,
ostajaš ne vdaš se Ti.

Počnem vse, kot da ne vidim, da si,
čeprav že zdavnaj si me osvojil,
a vendar od Tebe bežim,
uloviti se ti ne pustim.

Pravim, da bom ostala sama-svoja,
četudi že ves čas sem čisto tvoja,
po Tebi hrepenim, ko živim,
s Teboj v srcu zaspim.

Zaradi Tebe sem sama-svoja,
da le ostala lahko bi še naprej Tvoja,
zaradi tebe še zdaj hrepenim,
a nikdar Te ne osvojim.

Ti si me ujel,
dušo mi prevzel,
ampak jaz sem še vedno sama,
tako zelo prekleto sama...ni Te, četudi si,
kdaj boš pokazal mi svoj pravi obraz, obraz, ki me je pridobil,
obraz, ki me je osvojil.


tole zadevo sem pisala po feelingu v srcu in dolgo nisem vedela komu ali čemu je namenjeno, ampak danes vem, da dejansko govori o Bogu. o tistem občutku žarenja v srcu.


maja

[Poni]

Draga Maja

Tudi jaz imam tebe rad, na nek način. Čeprav nimam pojma, na kakšen. Najbrž tak bolj pravljičen način, ker se pač nisva še nikoli srečala.
   Veš, jaz verjamem vate, kot sem tudi že večkrat napisal, če se prav spomnim. Verujem, da se bo še vse uredilo in da boš zaplula v mirnejše vode. Ampak v življenju morajo biti tudi viharji. Taki, ki previharijo dušo. Vsaj Hesse je bil prepričan o tem.

Pošiljam ti en tak sanjski zasanjan čaroben pozdrav


               Poni

[matheu__]

težko je razložiti manijo, ne podpišem pa tega, da je bil vse skupaj totalen nesmisel. v vsem je bil kaanček moje resnice - to, kaako sem jaz videla.

Majč, veš kaj se meni zdi; ti skoz iščeš neke čustvene ekstreme, prav rabiš jih. In na tvojo nesrečo jih prej ali slej tudi najdeš. Obnašaš se kot, da zate običajni zmerno dolgočasen zajeban vsakdanjik ne velja. Ti rabiš lučke in ognjemet in "prava" intenzivna čustva in pol padeš dol in je praznina, in jok in cela reč. Logično.
Življenje ni vedno intenzivno, še več, veliko večino časa ni nobene posebne drame. Folk dela, hodi v štacune, otroke ganja v šolo,... in znaten del življenja itak spimo. To je realnost. Intenzivni občutki sreče, obupa, komplicirana teološka občutja boga, tud to je lahko, ampak pod črto je treba delat, hodit v štacune, bit odgovoren starš, ... skratka, prej al slej se boš morala pridružit karavani nas slehernikov in začet delat na čustveni stabilnosti (bolezen gor/dol) in zmernosti v vseh pogledih.

Želim ti čimveč trenutkov miru in tihega zadovoljstva.
LP

[majč]

matheu, si mi dal mislit s temle. že sem bila slehernik in najbrž bom kmalu spet in tudi mene čakajo omenjena poglavja. jasno.

vse še bo.

maja

[Mei]

Matheu zelo dobro si to napisal, to velja tudi zame, na zivce mi gre vse kar je "normalno", otroci, vrtec, sluzba v katero hodis 30 let, moz, tasca, druzinski prazniki, mesa se mi od tega povprecja. Ce se mi ful ne dogaja v zivljenju, sem totalno down, zato se mi je verjetno pojavil tudi OKM in to takoj po tistem, ko sem nekako dosegla vse svoje BIG plane. Tako da sedaj iscem custvene ekstreme, ja, dobro napisano, tudi meni si dal misliti.

[majč]

vsem, ki v svojem življenju pogrešate in želite "ognjemete" povem, da bodo do konca meseca februarja vsako sredo na gospodarskem rastavišču v dvorani povodni mož potekali seminarji prenove v duhu.

danes sem bila na enem takem in sem odnesla zelo pozitivno izkušnjo.

maja

[majč]

Drugače pa Bogu hvala za radost in žarenje mojega srca brez obsesivnih občutij. upam, da sem pa tozadevno zdaj končno zdrava. in to je OGROMNO. nič več spotik ob isti kamen, nič veeč prehoditi znova in znova isti krog, nič več nesmisla. samo mir v duši in srce prepolno ljubezni. to pa je Božja milost. hvala zares Bogu, ki dela po vseh ljudeh okrog mene...življenje je lahko lepo. in mirno matheu, res je.

hvala tako matheu kot poniju za lepe želje.

maja

[LostOneFuture]

težko je razložiti manijo, ne podpišem pa tega, da je bil vse skupaj totalen nesmisel. v vsem je bil kaanček moje resnice - to, kaako sem jaz videla.

Majč, veš kaj se meni zdi; ti skoz iščeš neke čustvene ekstreme, prav rabiš jih. In na tvojo nesrečo jih prej ali slej tudi najdeš. Obnašaš se kot, da zate običajni zmerno dolgočasen zajeban vsakdanjik ne velja. Ti rabiš lučke in ognjemet in "prava" intenzivna čustva in pol padeš dol in je praznina, in jok in cela reč. Logično.
Življenje ni vedno intenzivno, še več, veliko večino časa ni nobene posebne drame. Folk dela, hodi v štacune, otroke ganja v šolo,... in znaten del življenja itak spimo. To je realnost. Intenzivni občutki sreče, obupa, komplicirana teološka občutja boga, tud to je lahko, ampak pod črto je treba delat, hodit v štacune, bit odgovoren starš, ... skratka, prej al slej se boš morala pridružit karavani nas slehernikov in začet delat na čustveni stabilnosti (bolezen gor/dol) in zmernosti v vseh pogledih.

Želim ti čimveč trenutkov miru in tihega zadovoljstva.
LP

matheu še kako resnično

[majč]

matheu, hvala za lepe želje na koncu.

res je, morala se bom vrnit v vse, v delovno razmerje itd., kar bo najverjetneje kar zahtevno. to, kar sem počela do sedaj je bilo blod težkih in zopernih trenutkov - takrat iščem ognjemete in lučke zaradi katerih je dejansko vredno vztrajati tudi ko počutje ni dobro in neverjetni so ravno občutki olajšanja, ko je nnajhuje mimo in ti se mi zdijo vredni, da pridem, jih povem in opišem, ker dajejo tudi poplnemu nesmislu svoj smisel  in tu se v glavnem naslonim na občutenja Boga.


v zadnjih dneh sem se počutila slabo, ker se nisem bila pripravljena spopasti z dejstvom, da za ohranjanjee remisije dejansko rabim toliko tasblet v tem času, pa sem poskušala nižat in žal ni šlo. to mi je bilo težkosprejet, ampak v redu, zdaj razumem, da drugače ne bo šlo.

moja proza vsakdana je ta čas takšna: otrok še nimam, službe še ne in ta čas delam  na tem, da bi v roku dveh mesecev, če bo le šlo, spravila skupaj strokovca. z naslednjim mesecem začnem intenzivneje iskati delo, tu že imam svoje sanje in cilje, ker vem, da se bo nekje nekaj odprlo, ne vem paa, ali že imajo koga izbraneega vnaprej in kaj si lahko jaz tu obetam. počakala bom, da vidim, če bo šlo skoz, in če ne se bom prepustila zavodu za zaposlovanje, da vidim, kaj mi lahko ponudijo, itak pa sem se tudi že sama zanimala za delo in še se bom. sicer pa počnem še nekaj vsakdanjih rutin, ki jih ne bom naštevala...


lučke, ognjemeti, zavedanje Boga pa mi pomagajo, da preživim. vir moje sreče pa je moj zakon, moj odnos z mojim partnerjem, nešteti najini kilometri, ki jih skupaj s psom še prehodimo v naravi. po štacunah pa hodiva mminimalno.


to je to.

lp,

maja