kako naprej

Pozdravljeni!
Sem nova na forumu...

Sej sploh ne vem kje naj zacnem...
Zacela sem hodit na psihoterapije in ugotovila da me anksioznost najbrz spremlja ze od malega ampak se je nisem zavedala oz ni bla tak huda da bi se je zavedala..
Pri 18 letih sem se preselila v tujino in vedno ko sem mogla spat sama (brez fanta, 1x na teden) sem bla zelo prestrasena... nisem mogla zaspat, strah me je blo da bo kdo vlomo v stanovanje, da se mi bo kaj zgodilo ipd..
Pri 21 letih sem dobila prvega otroka.. Nacrtovan. Sreca... Se me je pa tudi veckrat lotil strah- kaj ce se mi kaj zgodi, kaj bo z otrokom?ampak tudi temu nisem polaga neke poznornosti ker ni blo tak pogosto oz sem lahko misli nekak odvrnila od tega...
2 leti kasneje sem zanosla drugic.. tudi nacrtovano. Prve 4 mesece nosecnosti sem mela skoraj vsak dan nekaj casa crne misli... strah da bom umrla... in spet kaj bo z otroci kaj bo s partnerjem.. ampak tudi to me ni fejst oviralo pri zivljenju...
decembra lani so se mi pa zaceli panicni napadni... non stop misli da je z mano nekaj fizicno narobe.. ampak se je cez poletje nekak umirlo..
zdaj pa me je sept kr fajn zdelalo nekaj oz me se zdeluje.. sploh zadnji mesec je hudo..
ponoci ne spim... zbujam se panicna in prestrasena. zjutraj se mi zdi vse tak cudno, brezveze.. ne znam opisat. nasploh se mi zdi vse brez veze, brez smisla, vse mi je tezko, nimam okusa za hrano, nic se mi lusta, ne pocnem stvari ki sem jih vcasih pocela (fitnes, tek)... pol mam trenutke ko pridejov mojo glavo misli ki se jih ne morem znebit (ponavadi razmisljam kaj morem povedat psihologu, kaj se vse dogaja), na trenutke se tresem, sibke noge, strah me je bit samo, strah me bit samo z otroci, nasploh sem postala prestrasena in panicna ko sem z njimi.... zacela sem se umikat. zaradi tega se seveda pocutim grozno!!!se en mesec nazaj sem sicer vse delala sama zdaj pa sem se preselila k starsem dokler ne pridem k sebi, ker drugace zivimo v tujini in tam res nimam nobenega ki bi mi pomagal in sem zaradi tega se bolj panicna, seveda.... nasploh v mojem zivljenju ni neke stabilnost. zadnjic 6 let smo se 6x selili ker ma partner pac tako sluzbo in jaz mu sledim... nasplosno se z njim vredu razumema ampak mislim da se morem nekak sestavit svoje zivljenje ker me je zacelo ubijat da nic ne delam po drugi strani pa sploh ne vem kak naj zacnem?vedno mi je blo vsec moje zivljenje...
polek vsega sem zelo zmedena, brez koncetracije... otroci so sedaj v vrtcu in vedno sem si mislila kak bom uzivala ta cas... da bom hodla po trgovinah, fitnes, masaze... zdaj ko bi pa vse to lahko pa preprosto ne!sploh ne vem kaj se dogaja?je to depresija?anksioznost?
zacela sem tudi s psihoterapijo... do sedaj sem bla 3x... ..
bla sem tudi pri psiholu in psihiatru 2 mes nazaj v tujini... mislim da sem bla 4x ampak se mi zdi da mi je blo v tujem jeziku veliko tezje.. zato smo prisli zacasno nazaj v slo da poskusim tukaj..
v tujini sem dobila tudi AD.. najprej citalopram ki sem ga jemala 3 dni ampak mi je blo grozno!pocutla sem se kot da to nisem jaz, nisem spala (do tarkat nisem problema s spanjem), tresla sem se... grozno je blo res... mi jih je zamenjal za trittico.. 2 tedna je blo ok pol pa sem spet zacela pocutit totalno depresivno, jokala sem, spet obcutek kot da to nisem jaz in sem nehala z njimi... zdaj sem brez vsega ker sem mislila da bom zmogla ampak ocitno ne bom ampak strah me je zacet z zdravili ker me je strah da se mi bo zmesalo,da bo se huje, da bom pozabla kdo sem (ceprav sej v bistvu tud zdaj ne vem), strah me je da bom pozabla na otroke (ceprav se jim zadnje case itak tezko posvecam in zaradi tega trpim).... ne vem... sem nora??me sploh kdo razume?a bom lahko se kdaj sploh normalno zivela?funkcioniram dobro samo ko je okrog mene polno ljudi in je akcija... ampak pol me pa utruja misel da moram non stop iskat druzbo da sem jaz ok... :/
upam da je kdo kaj razumel...

	Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte. Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?	torek, 06. oktober 2026 ura: 14:07
		Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.