Reakcija ob napakah

[Agnes]

V zadnjem času sem se kar precej ukvarjala s svojim pefekcionizmom. In sama s sabo. Avgusta sem hitela z vsem delom v službi, ki ga ni bilo malo. Odnosi tam so bili kar napeti. Nič ni bilo dovolj dobro, dovolj kmalu, prav … Bolela me je glava, vrat, rame, komaj sem dihala. Ampak hotela sem narediti več in bolje. Od 2. Septembra sem na dopustu, za tri tedne. Sploh ne morem odklopiti. Bolijo me glava, vrat, ramena … Ponoči se pojavljajo številni scenariji, povezani s službo. Ves čas se motajo po glavi vprašanja – kaj pa če ni dovolj dobro, če ni dovolj … Kaj, če me ob prihodu z dopusta čaka odpoved? Imam sicer neko idejo v zvezi s službo, ampak je po mojem ne bom upala izpeljat. Skratka, spet nek čuden začaran krog, iz katerega fizično ne zmorem. Vem, kaj naj bi naredila, vse mi je jasno, samo ko bi morala kaj reči, zmrznem. Potem pa se obtožujem, ne spim in vse, kar spada zraven. Saj vem, da se moram brcniti v rit in povedati svoje mnenje in stati za njim, ampak ne gre. Bojim se, da sem pregorela in da se ne znam odpočiti. Vsake spodbudne besede bom zelo vesela.

[Juliette]

Agnes, kar tako se brcnit v rit, kot praviš, povedati svoje mnene in stati za njim, ni tako lahko kot se sliši. Še posebno, če nimamo bazične notranje varnosti trdno zgrajene. Zato si nič ne očitaj, češ, kako tega ne znam oziroma ne zmorem.
Pomisli, če lahko kje najdeš kakšno podporo glede tega tvojega stanja - dobra prijateljica, podporna skupina, idelana pa bi bila psihoterapija.
Vsekakor ti svetujem, da si v teh dopustniških dneh vzameš čas zase, da počneš kaj, kar ti je všeč in da kaj pošportaš - to sprošča. Otrdel vrat, glavoboli in ostale stresne napetosti, ki so se nabirale skozi lep čas, ne minejo kar čez noč. Zato bodi potrpežljiva s seboj, predvsem pa pazi nase, da te res ne zanese čez mejo pregorelosti. Nobena služba ni vredna tega! A v ozadju so pogosto tudi drugi razlogi, ne le golo preživetje.

[melita]

Agnes,

Juliette ti je napisala tako lep odgovor, povsem se strinjam z njo.

Zares si moraš vzeti čas zase, se sprostiti ter izklopiti službo. Še prehitro boš morala nazaj. Za zakrčenost in bolečine v vratu, ramah poišči na netu vaje za otrdel vrat in ramenski obroč ter jih izvajaj vsaj 2x ali 3x dnevno, zanesljivo pomaga. Zelo dobro bi ti prišla tudi kakšna dobra masaža.

Zaupaj si!



 

[Agnes]

Hvala obema, bom poskušala v tej smeri.

[Agnes]

Spet se oglašam v tej temi. Po dopustu sem takoj začela na polno z delom. Končati smo morali knjigo, ki bo morala iziti na določen dan (zaradi prednaročil). In smo tri tedne delali po 14 ur na dan. Knjigo nam je uspelo dati še pravi čas v tisk in bo izšla na dogovorjen dan. Takrat sem imela mir pred šefi. Ko smo oddali (ta ponedeljek), se je pa spet začelo. Tega ni, to je zanič, daj še to ... V četrtek smo imeli sestanek za promocijo učbenikov, pripraviti smo morali program za promocijo. Jaz sem združila načrte za promocijo z načrti za delo učbenikov, ki jih še nimamo. In šefica me je vprašala, če ne razumem, kaj govorimo na sestankih, ali pa ne slišim. Ima me, da bi dala odpoved, samo vem, da brez službe ne morem preživeti (no, tudi s to službo težko, ker me psihično izčrpava in še plača je mizerna). Problem je pa še ta, da sta direktor in šefica par in se tako tudi nanj ne morem obrniti.

[eya]

sama se trenutno soočam s podobnimi "pritiski" v službi, kjer je vse napeto, ogromno dela-ki ga je precej na meni in seveda problem je da sem preobremenjena. Ampak sama se tolažim s tem, da drugi teden ko se zaključijo dve bolniški, se stanje malce izboljša.
Jaz na tvojem mestu, če imate to ves čas tako napeto, glede na to, da rabiš službo, mogoče vmes sedaj iskala kaj drugega. Če vidiš, da je to preveč zate, potem ti verjetno kaj drugega ne bo preostalo. Zdravje te lahko hitro izda, če boš vztrajala kljub vsem naporom do tega, da te služba popolnoma izčrpa.
Mogoče pa se poskušaš pogovoriti s šefom oz. šefico..si vsaj poskusila?

[Agnes]

Hvala za sporočilo, eya. Iščem kakršnokoli delo, s katerim bi si vsaj stroške lahko pokrila. Upam, da mi bo uspelo. S šefico sem nekajkrat že govorila na to temo, pa je bilo nekaj dni boljše, potem pa isto. Enostavno nimam več energije, da bi se ji postavljala po robu in jo vsakič opozarjala. Mislim, da to niti ni produktivno, kakor tudi ni produktivno, da njene opazke preslišim. Čez čas se namreč vse to nabere in me sesuje. Tako da se mi zdi, da je res edina opcija, da se poskušam naučiti neke komunikacije s takimi 'traktorji', kot jim jaz pravim, ki pogazijo vse pred seboj in se ne ozirajo na druge. Poskušam si dopovedovati, da je to njihov problem, ne moj, in da ne smem vsega jemati nase. In medtem iščem nove variante za delo in zaslužek. Samo močno držim pesti, da me ne bo čisto zlomilo. Anksioznost je namreč prisotna ves dan (davi me, duši, okoli srca me peče, mišice nekontrolirano trzajo), ponoči je najhuje.

[melita]

Agnes,

z zanimanjem sem prebrala tvoja zadnja dva prisevka in moram reči, da mi je žal, da doživljaš takšne pritiske. Iz vsega prebranega (od nazaj) sem prepričana, da si natančna, vestna, delovna, marljiva, morebiti celo preveč stroga do sebe.
Takšen trikotnik v službi, kjer so nadrejene osebe privat povezane, zna biti hudo težak in nepravičen do sodelavcev. Tudi v moji zadnji službi smo imeli pred leti nekaj podobnega. Šefica enega sektorja je imela privat vezo z direktorjem, mi za to nismo vedeli, vendar smo se čudili, zakaj ima ona vedno pri njem podporo, zakaj vedno uspe, zakaj ima on o njenem sektorju tako dobro mnenje, vsi ostali pa smo bili krivi za vse napake, tudi če je bilo do neba vpijoče, da so napako zagrešili v njenem sektorju. Ob neki priliki sem ga na takšno napako opozorila, pa mi je zameril (morala bi ga opozoriti na napako, ne pa reči, da je nastala v tistem sektorju).... Vidiš, prav zato te zelo dobro razumem.
Kaj storiti v takšnem primeru? Prav veliko možnosti res nimaš dokler si tam, enostavno moraš sprejeti njihovo igro in se poskušati čim manj obremenjevati z odnosi, obenem pa vzpostaviti zdravo distanco do vsega skupaj. Še naprej bodi vestna in delovna..., obenem pa poskusi vzpostaviti meje, do kje te smejo "nadlegovati" za zadeve, na katere nimaš vpliva.
Držim pesti, da se ti odpre kaj drugega, saj dolgoročno tole res ni produktivno.

[Agnes]

Melita, hvala za tvoje sporočilo. Veliko mi pomeni, da me še kdo razume. Nekako tako je tudi pri nas. Spet sem na ADjih in pridno pišem dnevnik z vsemi stresnimi situacijam, mojimi občutki in (vsaj po mojem) pravilnimi reakcijami, ki jih potem skušam udejanjiti. Jezi me, ker mi je teorija jasna, praksa me pa hudo heca. No, ampak zdaj vsaj malo več spim in upam, da se bo kmalu uredilo.

[matic]

Živjo si bom malo sposodil temo

Me že zelo dolgo ni bilo na tem forumu 
Od moje epizode panike je minilo že pet let in stvari so se popolnoma izboljšale...vse s tem sranjem povezane težave so izginile..
Pred kratkim sem tudi sam naredil eno napako v službi, ki me žre do kosti. Ugotovil sem prepozno in samo upam lahko, da se bo vse srečno izšlo.
Začel sem vseskozi razmišljati samo o tem in te misli so me tako prevzele, da se tisti stari že "ozdravljeni" občutki vračajo.
Vem, da sem samo človek in se lahko motim, vendar si v glavi napletam vse možne scenarije od najhujših - nerealnih in do saj bo vse vredu...
Zaradi moje napake ne bo nihče umrl, ne bo se nič podrlo le iz estetskih razlogov bo izgledalo čudno, vendar se vseeno počutim kot, da bi me povozil valjar. V podjetju kjer delam sem ostal sam in je vse na meni zato je to še toliko hujše zame.
Malo sem moral pojamrat in sporočit, da nas je veliko, ki se sekiramo do konca in še dlje zaradi takih stvari...sicer smo pa samo ljudje