Kako sprejeti občutke depresije kot mama?

[mirjam76]

Moj velik problem je, da težko sprejmem občutke depresije. Sem ponovno pričela z zdravili.
V bistvu bežim pred depresijo, pred tesnobo. Strah me je teh stanj. Še posebej zato ker sem mami in imam sedaj že svojo družino. In v akutni fazi me moja družina tiši še bolj k tlom - zakaj - zato ker jo v depresiji ne morem doživljati tako kot nekdaj. Ker me boli ta kontrast med tem kakršna sem in med tem kakršna sem bila prej. Ko vidim, kako težko preberem pravljico otroku, kako z muko pripravim kosilo. Ko ni veselja, ne do družine, ne do drugih stvari. To je grozno.
Ko je človek še sam, se mi zdi, da se lažje pobere. Ker ne čuti odgovornosti do otrok, do moža. Mogoče so nekatere iz depresije ravno potegli njihovi otroci, mene pa trenutno to najbolj boli in mori, da ne čutim veselja.

Kako ste se mame soočale s tem?

[klarap]

Vem, poznam ta občutek. Jaz sem že malo bolje vendar mesec dni nazaj sem si želela stran od družine od moje petletne hčerke in od mojega partnerja. Boli, vendar ne vidiš izhoda. Zacelo se je dva meseca nazaj, ko sem zbolela za pljućnico. Neka mlada dr mi je rekla, da je senca, ki se jo vidi na sliki tudi lahko v 20% rak in zgodilo se je. Panični napadi, depresija. Zpadla sem v tako depresijo, da tudi iz postelje nisem šla par dni.  Vsakokrat, ko sem pogledala hči so mi solze kar tekle, ker nisem bila sposobna jo objet kaj šele kaj drugega. Gledala sem mojega dragega kako vse rihta, jaz pa nemočno ležala. Želela sem stran od njiju, da me ne gledata tako. Nazadnje sva šla oba k moji dr., dogovorili smo se, da zamenjam antidepresiv ( jemala ecytaro )in, če ne bo bolje bolnica. No danes je 14 dni od tega in moram reči, da je znatno bolje. Vsiljive misli so še prisotne, panićnih napadov skoraj ni, hodim na skupino za samopomoč v Lj ( hvala vsem v skupini ) ter na psihoterapijo.

Imava pa zelo podobno začetno zgodbo samo, da moja hči ni spala ponoči pet let. Že tri leta nazaj sem šla k svoji dr in ji povedala, da sem neizmerno utrujena in mi je dala pregledat kri in vodo in to je to. Bila sem še parkrat vedno isto do pljučnice in naprej kot sem že napisala. Verjetno sem bila že davno nazaj v depresiji pa ni nihče opazil jaz še najmanj.

Mirjam, ko ti primejo v celoti antidepresivi boš videla bo bolje malo še počakaj ( saj tako pravijo ljudje, ki sem jih spoznala in so to prvo fazo dali že čez. Jim pa srčno verjamem. ).

Drži se, bo bolje. Probaj imeti pa čim manj slabe vesti, vse se bo porihtalo.

[mirjam76]

Klarap.
hvala za tvoje besede. Vidim, da ima mnogo mamic podobne težave. Tudi jaz sem verjetno rahlo depresijo doživljala že prej, pa nisem opazila. Fizična skrb za malega otroka je bila takrat na prvem mestu, da je z mano nekaj narobe sem opazila šele tedaj, ko me je začelo ornk sesuvati. In ko me je sesulo, od takrat naprej je moj otrok ponoči začel spati celo noč! In spi še danes kot top.
Skušam čim manj misliti na mojo bolezen, včasih si rečem, da imam gripo :-) Joj, kako dobro bi se bilo zavleči stran za kak mesec in priti nazaj zdrav! Odpovedali smo tudi božične toplice, ker ne bi zmogla. Hvala bogu za moža, ki veliko poštima namesto mene. Opažam pa tudi, da me je že vnaprej strah če se kaj dogovarjamo za kak izlet, dopuste, ker se vedno vprašam kako se bom takrat počutila. Bom še depresivna? Ker iti na izlet depresiven je še večja mora kot pa ostati depresiven doma. Včasih imam občutek, da si že vnaprej sprogramiram kako se bom počutila. In potem se res tako počutim. Četudi si dopovedujem, da obstaja možnost, da se lahko počutim tudi dobro, me nekje v podzavesti gloda, da temu sigurno ne bo tako.
Kljub temu ne bom obupala in se bom borila naprej. "Vse se bo porihtalo", da, to si moram večkrat na dan reči.
Vse dobro tudi tebi, Klarap!