Začetek novega učenja

[majč]

                 Majč:

                               


                               ZAČETEK NOVEGA UČENJA

                   Učenje življenja s težavami v duševnem zdravju



Posvetilo:


Napisano je namenjeno vsem,
ki se tako ali drugače prvič srečujejo
s težavami v duševnem zdravju in teh ne poznajo
 ali pa jih narobe razumejo.

 Svoj trud, da to pišem
 in skušam zadeve pojasniti
in osvetliti na kolikor toliko pravilen način,
 pa namenjam vsem,
 ki se tako kot jaz borijo za normalno življenje
 in normalno participiranje v svetu ter
na področju dela in osebnih odnosov kljub dejstvu,
 da imajo težave v duševnem zdravju
in da z njimi enkrat bolje,
drugič pa malce slabše živijo.

[majč]

Uvod

Za pisanje teh vsebin sem se odločila, ker bi rada to svoje veliko poglavje v življenju zaključila in to s pečatom in spoznanji, ki so sledila omenjenemu procesu učenja ter z izkušnjami, ki bi jih rada podelila z drugimi.

Področje reševanja težav v duševnem zdravju in učenje življenja z njimi je v našem prostoru še prava neznanka in uganka. Tisti, ki odgovore poznajo, molčijo, ker je stigma prehudo breme. Veliko pa nas je že šlo skozi tak ali drugačen proces zdravljenja in tovrstne izkušnje so lahko pozitivne, krepilne kot tudi močno klavrne. Vredno se je osredotočiti na tisto, kar je dobro; na pozitivne krepilne življenjske izkušnje, ki po mojem mnenju delujejo še najbolj terapevtsko.

Zanimivo pri duševnem zdravju je to, da ni enoznačnih receptov in enega samega pravega načina, kako se zadev lotiti, da bo prav, pač pa mora vsak posameznik sestaviti svoj mozaik in odgovor na svoje težave.

Nekaj tovrstnih izkušenj in spoznanj, do katerih sem se dokopala sama, bi rada podelila z vami in istočasno zaključila to zahtevno poglavje svojega življenja s tem pečatom – tem malim spisom.

Bolj kot vse drži to, da bi rada šla naprej in ugotovila sem, da bi svoje življenje rada posvetila še čemu drugemu in ne le področju duševnega zdravja, do katerega sem še do pred nedavnim čutila veliko veselje in mi je bilo v izziv ter sem se vanj v nekaj letih tudi precej poglobila in ga spoznala.

Izkušnja, ki mi je pobrala veliko volje, da na tem področju sama kaj postorim je bila lanskoletna hospitalizacija v Vojniku v poletju leta 2013, ko sem ugotovila, da je razumevanje tega, kar se ljudem s temi težavami dogaja, še neizmerno šibko in da sama tu ne bom premaknila ničesar, ker je pretežko. Poznam pa razpetost med strokami, njihove prepade, njihovo omejenost na neko lastno izkušnjo oziroma predstavo, ki pa še ni zaobjela vse resnice, ker se je ne da.

Resnico nosimo posamezniki v sebi in nihče ne bo namesto nas poskrbel za naše lastne odgovore na naše težave.

Vem pa, da mnogi, vedno znova razočarani, še kar čakajo na psihiatra ali drugega strokovnjaka, ki bo zamahnil s čarobno paličico in bo namesto njih samih spremenil in izboljšal njihovo življenje. Naj za začetek nekaj jasno poudarim: tega, ravnokar omenjenega v resnici ni! Tak recept ne deluje, razen v primeru, če se sam človek odloči, da bo pač stagniral, nato pa s prstom kazal na druge, česa kdo ni naredil zanj. Ampak tako ne gre. Takšni recepti ne prinašajo sreče v življenju. Za to, da si dokazujemo, da nečesa ne zmoremo, ne potrebujemo pomoči. To je zelo klavrna odločitev posameznikov, ki se sprijaznijo s tem, da se upokojujejo v poznih 30-ih letih svojega življenja, ko naj bi bili na vrhuncu svoje aktivnosti. Naj poudarim tu še to, da se psihiater, ki takole upokoji mladega človeka, pri svojem delu ne more počutiti uspešnega.

Da ne govorim o skupnostni skrbi za duševno zdravje na področju naših nevladnih organizacij s področja duševnega zdravja, ki so neučinkovite in človeka ne vračajo nazaj v življenje, ampak zgolj ustvarjajo nove prekomerne zasvojence z nikotinom in kavo ter dovoljujejo, vegetiranje ljudi na račun davkoplačevalskega denarja. Ta denar mora biti namenjen njim, toda za kakšne programe?!? Ti ljudje ne živijo in ne dihajo s polnimi pljuči, ampak dihajo na škrge in komajda živijo. Verjamem, da je enim težje kot drugim, verjamem, da eni potrebujejo več časa, da zazdravijo osnovne simptome njihove motnje. Tudi verjamem, da je težko funkcionirati ob visokih dozah zdravil, vse to poznam in vem, da drži, ne opravičujejo pa take težave delo nevladnih organizacij, ki so same sebi namen in ne vračajo ljudi nazaj v življenje, ampak jih ujčkajo v njihovi lastni nesreči in občutku nesposobnosti. Je to kakšna spodbuda in borba za zadovoljno in človeka vredno življenje? In kar tudi opažam, je to, da na teh nevladnih organizacijah delajo ljudje, ki v resnici zelo malo vedo in niti ne razumejo, za kaj pri težavah v duševnem zdravju gre in kako s tem ravnati. In tisto, česar sama najbolj ne maram, je govorjenje o hendikepu. To je drug izraz za vdati se v usodo, kjer iz lastnega življenja ne nameravamo narediti več veliko in nam je dovolj, da samo nekako živimo. Mislim, da je vsakega takega človeka škoda. Razumem pa in vem, da je potrpljenje s samim seboj, ko si v akutnih fazah zdravljenja, vredno več kot vse drugo. Motnje so različne, nekateri potrebujejo več, drugi manj časa za okrevanje, vendar, nikar se ne sprijaznimo z manj, kot lahko zmoremo in damo od sebe. To je ubijanje lastne ustvarjalnosti, učinkovitosti, iskanj in smisla.

Naš prostor je še zelo šibek v razumevanju težav v duševnem zdravju in v tem, kako takšne posameznike podpreti in usmerjati, da se postavijo nazaj na lastne noge in si dokažejo, da zmorejo. Nekateri posamezniki to naredijo sami, drugi so prepuščeni na milost in nemilost tega, na koga in kaj bodo naleteli in ali si bodo nabrali pozitivne krepilne izkušnje ali zgolj travme, saj je v našem prostoru moč naleteti tako na ene kot na druge. Poudarjam pa, da nihče ne bo živel življenja s temi težavami namesto nas samih. Mi smo odgovor na to vprašanje, ne drugi. Mi se odločimo, ali se bomo vživljali v vloge, ki so jih za nas izbrali drugi ali bomo verjeli vase in živeli ter se trudili, da živimo tako, kot sami želimo in ali si bomo dokazali, da to tudi zmoremo. Odgovor je v nas samih.

V upanju, da vsak, ki se v življenju znajde v teh težavah, ta svoj odgovor uspešno sestavi, bom sedaj pisala o mojih izkušnjah in spoznanjih ter znanju, ki sem ga skozi čas sama pridobila.

Nekoč je nekdo, ki sem ga rada brala, napisal: „Pain is weakness leaving your body!“ (Bolečina je šibkost, ki zapušča tvoje telo). Moj odgovor na to se glasi: Bolečina je moja priložnost za učenje. In jaz sem to priložnost v življenju sprejela. Prav tako so jo sprejeli moji najbližji svojci iz enostavnega razloga; ker so me imeli radi in so se bili pripravljeni ob meni učiti novega.

[majč]

1.

V tem spisu bi želela med drugim omeniti nekatere izjave, ki sem jih bila deležna v času svojega učenja življenja s težavami v duševnem zdravju in v času okrevanja, ko smo posamezniki najbolj ranljivi in hkrati najbolj dovzetni za zunanje vplive. Ti so lahko bodisi krepilni ali rušilni; ki dajejo upanje ali pa zarišejo brazgotine v našo že tako skrhano duševnost.

Tu naj poudarim, da se zdravstveno osebje, pa tudi nekateri svojci včasih tega, kako močan je vpliv njihovih besed, gest ipd., premalo zavedajo in da slednje lahko primerjamo s potenciranjem v matematiki, zato je potrebno z besedami, ki jih uporabljamo v odnosu do človeka, ki je v duševni krizi, silno previdno ravnati.

Druga plat te medalje pa je ta, da osebe v duševni krizi, bodisi zaradi svoje impulzivnosti, izgube kontrole in zelo močnih notranjih vzgibov, ki jih producirajo njihove težave v času krize (denimo prekipevanje od dopamina), zelo slabo nadzorujejo svoje vedenje. Lahko govorijo neumne ali celo žaljive stavke. Ne zlonamerno, pogosto iz močnega občutka lastne prizadetosti. Vedeti pa je treba, da to niso premišljeni stavki in ravnanja, da jih je potrebno dati v oklepaj in počakati, da se akutno obdobje umakne, nato pa se je o vsebinah vredno in potrebno pogovoriti, da se skupaj razišče njihovo dejansko težo in pomen.

Bistveno pravilo pri delu z ljudmi v duševni krizi je, da hkrati ne omalovažujemo tega, kar je za posameznika v krizi  pomembno po njegovi lastni presoji, istočasno pa tega, kar izustijo v stiski in krizi ne jemljemo nase. To pomeni, da nas ne prizadene in da to sprejmemo kot njihov trenutni pogled, ki se po izzvenetju krize absolutno lahko bodisi spremeni ali pa precej omili. Notranji vzgibi in težnje v času krize ter intenzivnost doživljanja so lahko izredno močni in pogosto povsem premalo kontrolirani. Se pa osebje in svojci zaradi prizadetosti, ker povedano vzamejo preveč zares, ne smejo spustiti na isto raven in z njimi obračunavati bodisi fizično ali besedno. Tovrstna ravnanja ljudi v duševni krizi je potrebno razumeti kot izraz zelo hude notranje stiske, kak pa je dejanski pomen se razčisti z osebo takrat, ko je akutno obdobje za njo in lahko ponovno trezno presoja in vrednoti. Svojci in osebje ne smejo biti pokroviteljski (mi, ki bolje vemo od tebe), seveda pa je potreben čas, da se lahko skupaj z osebo, ki je bila v krizi, ugotovi, kaj je zanjo pomembno in kako vidi, ko kriza enkrat mine. Vse pomembne odločitve preložimo na čas, ko akutna kriza mine.

Tu bom poudarila še nekaj, kar je zelo pomembno. Osebe, ki so na drugi strani – osebe s težavami v duševnem zdravju - naj svojega stanja in težav ne izkoriščajo za manipuliranje. To ali so nekaj storile impulzivno v času krize in ni bilo namerno ali da pojem krize izkoriščajo zato, da so žaljive ali da pridejo do nekega sprevrženega cilja, sta dve povsem različni zadevi. V primeru, da je bilo neustrezno dejanje ali beseda stvar stiske v času duševne krize, se po izteku krize uredi tako, da se opravičiš in da popraviš, kar se da popraviti. V primeru pa, da oseba z duševno krizo namerno manipulira, se je potrebno zavedati, da s tem hkrati trpinči druge, kar je zelo narobe, istočasno pa taka oseba sama sebe počasi onesposobi za kompetentno življenje. Odkrito povedano, najbolj noro se mi je zdelo, ko sem videla, da je kak posameznik dobil diagnozo osebnostne borederline motnje in je bilo na tej podlagi rečeno: „Temu posamezniku se ne da pomagati.“ - to je na eni strani pomenilo, da se taki pogosto slabo vzgojeni osebi ni bilo tudi tokrat potrebno potruditi, da bi izbrala ustrezno in pravilno ravnanje, hkrati pa je bila odpisana v smislu, da je zmožna prevzeti odgovornost za svoje življenje in v življenju ustrezno participirati. Naj poudarim, da so diagnoze precej usodne določbe, ki človeka lahko zaznamujejo. Kaj točno pa so diagnoze, bom pojasnila v enem od naslednjih poglavij.     

Če se vrnem nazaj k besedam, ki so mi bile rečene v času učenja življenja s težavami v duševnem zdravju, bi omenila enega zelo dragocenih stavkov, ki ga je izrekla klinična psihologinja Ivna Bulić v času najinih srečevanj v ambulanti v Polju:
„Povsem upravičeno ste lahko jezni, da se vam to dogaja. Vedite pa, da se da tudi s tem živeti dobro.“
Ta zadnji stavek je silno močan in dragocen. In res se da, če si se pripravljen potruditi. To pomeni, da iz faze zanikanja, da imaš težave, preideš v fazo učenja življenja s temi težavami do trenutka in naprej, ko lahko ponovno uspevaš, morda ob sočasni uporabi nekih manjših odmerkov psihofarmakov, če in ko je to potrebno.
To ali jemlješ zdravila ali ne, naj sploh ne bo bistveno. To ni nobeno merilo uspeha. Uspeh se skriva drugje; v tem, koliko ti uspe normalno funkcionirati navkljub težavam. Na tem delamo. In potrpežljivost in vztrajnost sta tu ključni.

[majč]

2.

V drugem poglavju bi rada predstavila svoj pogled in razumevanje diagnosticiranja v duševnem zdravju.

Vsi se bolj ali manj zavedamo, da diagnoze lahko delujejo kot označevalci in stigme znotraj naše družbe. Mnogi posamezniki, ki z diagnozo odstopajo od nekega vnaprej predvidenega  reda, normale, predstavljajo v tej premalo izobraženi in razgledani družbi (na tem področju) deviantne posameznike in že vnaprej obsojene, da so drugačni, manjvredni, predvsem bolni, šele nato npr. sposobni, s svojimi talenti ter področji, kjer so močni itd. Manj ko ljudje težave v duševnem zdravju dejansko poznajo, manj verjamejo v sposobnosti teh posameznikov za uspešno delo, odnose itd.  Na tej podlagi takim posameznikom pogosto ne dajejo priložnosti, da se izkažejo. In ti so na tak način označeni, stigmatizirani.

Osebno mislim, da take predsodke pogosto potrjujejo ravno tisti posamezniki, ki se od obdobja duševne krize ne trudijo več za normalno življenje ter funkcioniranje.

Seveda pa je ravno stigmatizacija tista, ki lahko jemlje vero vase in v ljudi, ki so stigmatizirani, zato tu močno polagam na dušo posameznikov, ki imajo težave v duševnem zdravju, misel, naj se nikar ne skušajo vživljati v vloge, ki so jih zanje izbrali drugi.  Samo oni sami si lahko dokažejo, da zmorejo in ni odveč nasvet, da naj vendar na vsakem mestu ne razkrivajo svoje ranljivosti s tem, da omenjajo svoje diagnoze npr. na razgovoru za delo in podobno.

To je hkrati dvorezen meč, saj ravno odkrito življenje s težavami v duševnem zdravju prispeva k destigmatizaciji duševnih motenj, ko sebi in drugim dokažemo, da zmoremo živeti življenje dobro in imeti zadeve pod kontrolo. Vendar naj se za takšno odkrito življenje odločijo posamezniki, ki se čutijo dovolj močne in so, kar se da, imuni na tuja mnenja.

Na razgovoru za delo pa tovrstne informacije mirno izpustite, saj to ne sodi na razgovor za delo, ampak na medicino dela – opravljanje zdravniškega pregleda pred nastopom nove službe. Pri tem pregledu  je pomembno, da se pokažemo v najboljši luči, kar velja enako za zdrave posameznike. Moramo se pokazati kot kompetentni posamezniki, ki smo zmožni normalno funkcionirati in imamo zadeve dejansko pod kontrolo. To, da imamo kdaj slabše dneve, ni tako bistveno, ker jih imajo tudi zdravi posamezniki, seveda pa moramo biti sposobni tolikšnega samoopazovanja, da ob morebitnem blažjem poslabšanju na podlagi razgovora s svojim psihiatrom izpeljemo korekcijo farmakološke terapije (terapije z zdravili).

Tu bi opozorila na nujnost, da se posamezniki in svojci posameznikov, ki imajo težave v duševnem zdravju, v začetnih fazah teh težav lotijo branja psihoedukacije s področja duševnega zdravja, da svoje težave prepoznajo, vedo, kako se jih zazdravi, kako se zadeve obvladuje z zdravili in dejavnostmi, kako zelo pomemben je ritem spanja in budnosti itd. Danes obstaja v našem prostoru že cel kup literature na temo psihoedukacije in učenja življenja s temi težavami.

Zdaj pa bi rada opisala smisel diagnosticiranja težav v duševnem zdravju. Ko sem se z njimi prvič soočala pri 16 letih, sem dobila zdravila in se nekajkrat mesečno udeleževala psihoterapije pri svoji pedopsihiatrinji. Ona je rekla, da ne lepi nalepk na čelo, torej ne postavlja diagnoz, jaz pa niti slučajno nisem dobila odgovora na vprašanje, kaj mi sploh je in kaj točno se z mano dogaja. Zadeva je imela svoj smisel, saj ob prvi epizodi, ki je običajno manj intenzivna kot druga, še ne poznaš dovolj etiologije (poteka) težav, da bi lahko postavljal diagnozo. Kakšen pa je pozitiven pomen diagnoze? Slednje se postavljajo v psihiatrični stroki in zelo pomembno je povedati in razumeti, da so to fiktivne kategorije (torej zamišljene s strani psihiatrične stroke). Zato jaz nisem bipolarka, depresivka ali shizofrenik, anksioznež itd. (kakršna že pač je diagnoza), ampak sem v celotnem pomenu Maja. Imam pa težave v duševnem zdravju, ki jih psihiater uvršča v diagnozo bipolarne motnje. Ne smemo delati drame iz postavljenih diagnoz, sploh pa se mi zdi zgrešeno postavljanje prognoz (obetov o tem, kako nam bo šlo), ker je življenje v naših, ne pa v psihiatrovih rokah, čeprav nam ravno oni predpisujejo potrebno farmakološko terapijo. Smisel diagnosticiranja v psihiatriji je v tem, da psihiater lažje presodi, katero zdravilo bi lahko bilo pravo, na podlagi znanja in svojih kliničnih izkušenj ter zato, da mi sami pobrskamo po literaturi, ki nas usmeri v to, kako s temi težavami ravnati in kaj je tisto, kar lahko pomaga. Nekaj tega se lahko naučimo iz knjig, veliko tega pa preverimo ali dodatno osvojimo prek svoje lastne izkušnje. Mi smo odgovor na naše težave.

Vsekakor pa diagnosticiranje ni namenjeno izločevanju iz družbe, kroga prijateljev ali celo svojcev,  trga dela ali osebnih odnosov.

Skušajmo biti imuni na mnenja drugih, ki tega ne poznajo in ne razumejo pravilno, in vzemimo le tisto, kar je dobro. Ostalo spustimo mimo. Npr., če nas kdo zavrne, ne jemljimo tega tako, kot da je z nami nekaj hudo narobe in da smo nemogoči. Ni res! Nekdo nam pač ni bil pripravljen dati priložnosti, da se dokažemo. Morda tak človek ne sodi v naše življenje. Morda ima kak osebni razlog, ki je na njegovi strani in ne naši. Morda ima sam problem. Tudi če nas zavrne delodajalec (pa res mu vsaj, dokler se ne dokažete, da lahko delate dobro, ne govorite o teh zadevah), pomislite, kako težko bi bilo s takim človekom delati. Zaupajte vase. Osebno mislim, da je vsak izmed nas ustvarjen za nekaj ali več stvari, ki jih moramo odkrivati z vsakim dnem posebej. Nikar ne zavržimo svojih iskanj in svojih smislov  in potencialov. Včasih je potreben čas, trud, potrpežljivost ali celo molitev, da si dokažemo ponovno, da zmoremo in si pridobimo svoje samozaupanje nazaj.

Nikar se ne vdaj!

[majč]

3.

V tem poglavju bom omenila pomembne principe za življenje s težavami v duševnem zdravju, ki so po mojem mnenju precej zdravi tudi za ostalo populacijo, saj človeka delajo bolj zadovoljnega in prinašajo več sreče kot drugi principi, ki so usmerjeni v dosego ciljev za vsako ceno na najbolj trd način, če je treba, ne glede na pot, da le dosežeš svoje, pa potem po možnosti še vedno nisi zadovoljen z rezultatom.

Ko sem bila mlada, sem funkcionirala na tak način. Ne vem, kdo mi je vcepil tak način, mislim, da je moral imeti oče precej vpliva name, ker še danes vidim, kako funkcionira in me na srečo ne dobi več nazaj v svoj film. Ob meni se je sicer ravno zaradi mojih težav v duševnem zdravju učil novega načina na skupini za starše pri dr. Rejcu in upam, da bo do vnukov zato prizanesljivejši.

Ko sem bila najstnica, v začetku pubertete, sem se se lotila intenzivnega treninga karateja. Tekmovala sem v katah in precej kmalu izgubila konkurenco, ker pri sankukaiu ni bilo deklic, ki bi tako veliko trenirale, kot sem sama. Bila sem perfekcionist. Precej let pozneje je mojemu svaku rekel moj trener, da mu je zame res žal, da sem morala pustiti karate, ker toliko kot sem jaz natrenirala vsak gib posebej, ga ni nihče v klubu, kar pomni. Oboževala sem kate, oboževala sem pogovore z mojim trenerjem o življenju, ljubezni, Bogu. In srečo sem imela, ker mojega zaupanja res ni nikdar izkoristil za kar koli slabega, ker sem bila še nepopisana knjiga. On mi je pokazal, kaj pomeni biti pravi prijatelj in mi je stal ob strani še po tem, ko sem zaradi težav s hrbtenico in post operativnega stanja skolioze na hrbtenici karate morala pustiti. V čem je bil problem? Problem je bil v tem, da sem kljub dobrim rezultatom postajala vedno bolj nezadovoljna. Tisti čas sem blestela na vseh področjih, razen pri klavirju, ki bi ga pustila že prve pol leta, če bi mi le mama to dovolila, a  je vztrajala  4 leta skupaj. Na koncu je celo izsiljevala, da ne bom smela trenirati karateja, če ne naredim izpita iz klavirja. Ona je v mladosti zamudila glasbeno šolo, toda ko bi mi vsaj poiskala primernega učitelja z več smisla za melodiko, ne pa antipedagoga, ki mi je s tehniko, počasnim nemelodičnim igranjem ubil vso voljo.
Moj problem je bil, da sem se s tekmovanja iz karateja vrnila domov objokana s pokalom v roki, prepričana, da kat nisem izvedla dovolj dobro, da od zadnjega tekmovanja nisem nič napredovala. Bila sem perfekcionistka na vseh področjih, razen pri klavirju, kjer sem s slabo vestjo požirala vse očitke učitelja, da spet nisem vadila ipd. Moj oče me je metal ob 23:00 iz postelje, naj grem vadit klavir.

Skratka bila sem perfekcionist, ki se žene do konca, dokler nisem doživela zloma v duševnem zdravju, ko sem morala pustiti karate, se vrniti spet domov (od doma sem bežala v karate, kjer sem se počutila srečno), nato pa sem zanihala iz žalovanja dalje v depresijo. Jokala sem več kot pol leta skupaj po ves dan, razen ko sem se utrudila. Celo v šoli. Mama je hotela, da za vsako ceno hodim taka v šolo. Tam sem v pol leta izgubila vse prijateljice in začela ustvarjati nove stike šele v naslednjem letu, ko sem s pomočjo psihoterapije in zdravljenja z zdravili pri svoji pedopsihiatrinji končno priplezala na kolikor toliko zeleno vejo. Tam sem se učila novega, bolj prijaznega odnosa do sebe, ki sem ga pozneje samo še nadgrajevala. Veliko so me z uporabo jezika socialnega dela naučili moji profesorji na fakulteti. Dobila sem precizen občutek za tovrstne nianse. Danes ne bi šla nazaj za noben denar. In vesela sem, da lahko živim s svojim možem in da mi ni treba nazaj k očetu, ki kljub učenju v skupini za starše pri dr. Rejcu ob nasvetih meni še vedno zajadra v star film, ne razume pa tega, da mene s tem lomi. In ni mi žal, da me je lomilo, ker znam danes s sabo lepše in bolj spodbudno ravnati.

Recept za ravnanje svojcev: nič kritizirati, nič soditi, nič govorjenja o kaki lenobi, nič forsiranja, samo spodbujanje in pohvala majhnih korakov. To daje energijo za naprej. In ni narobe, če za svoje otroke molite. Včasih je v tem več virov moči kot v pametovanju in pridganju, saj tega v resnici nihče ne rabi, ker ima vsak svoj lastni notranji kompas, po katerem naj se ravna, kolikor le zmore, poudarek pa je tu, naj se ne vdajamo lenobi v trenutku, ko bi zmogli dati kaj od sebe. Tu svetujem tehniko mehko - močno. Mehko pomeni, da v trenutku, ko smo šibki in se res slabo počutimo, bodimo sami do sebe potrpežljivi, z besedami v pisanju sebe bodrimo, si dajemo oporo, razumevanje in gradimo do sebe prijazen odnos s pozitivnim samogovorom, ki se nam dogaja v glavi. Naj ne poustvarjamo tega, kar so nam govorili drugi, ko nam ni šlo. Močno pa pomeni, da v trenutkih, ko smo dobro in zmoremo, damo od sebe največ, ne odlašamo, se trudimo, se spodbujamo in verjamemo ter zaupamo v svoje sposobnosti. Meni pomaga to, da se izročim v varstvo Bogu in sem sposobna zaupati vanj do te mere, da lahko rečem, naj se zgodi njegova volja in ga hkrati prosim za tisto, kar bi rada uspela. Občutek imam, da mi brez njega ne gre in dober občutek je, ko verjameš, da te nekdo vodi in nisi v stiski in skrbi, ali boš uspel, sam.

Ne odrecite se trenutkom, ko zmorete!

[majč]

4.

V tem poglavju bi rada pisala o dejstvu, da imajo različne stroke različen pogled na težave v duševnem zdravju.
 
Naj najprej povem zelo pomembno misel, o kateri nam je pripovedoval profesor na fakulteti, Srečo Dragoš. Povedal je (in to absolutno drži), da še noben pogled ni v celoti zaobjel resnice. Nekateri jo zaobjame več, drugi manj, vsekakor pa noben ne v celoti. In rekel je, da smo si ljudje zato, da bi imeli nekoga, ki pozna resnico v celoti, izmislili Boga. S tem slednjim se ne strinjam, saj je moje prepričanje ravno obratno. Verjamem, da si je Bog zamislil nas in nas tudi ustvaril po svoji podobi, želi nam dobro, želi nam, da bi znali živeti dobro, prisluhniti svojemu srcu in notranjemu kompasu, ker nam ga on sam daje. Ker pa tega ne znamo že na začetku, delamo napake, iz katerih pa se moramo učiti, če želimo napredovati, da se le te ne bi ponavljale. To je tudi edini smisel trpljenja, da se česa zares pomembnega v življenju naučimo. Bog pa si želi, da bi znali biti srečni.

Da se vrnem k bistvu: ko boste iskali pomoč zase ali za svoje svojce, ki imajo težave v duševnem zdravju, boste naleteli na prepade med strokami. Njihov interes žal še ni, da bi ena drugo dopolnjevale in pomagale najti odgovor slehernemu posamezniku, ampak je namesto tega med njimi pogosto tiha tekmovalnost za svoj lasten prav. Zapomnite si to, da je odgovor na vaše težave v vas samih, da je vaša naloga, da ga sestavite kot koščke sestavljanke. To, na kar naletite in kar slišite, spremljajte z zanimanjem, preizkušajte recepte, če delujejo. Seveda pa ne ponavljajte vedno istih napak. Denimo, če vas vedno znova, ko opustite jemanje zdravil, vrže v neko hudo epizodo, potem tega ne ponovite 12x. Če ne gre brez zdravil, pač ne gre. Raje kot to, da ponavljate svojo napako, poskrbite za to, da boste čim prej v remisiji (stanje brez znakov težav v duševnem zdravju) ter da preidete na nižje odmerke zdravil z manj stranskimi učinki, toda zato je potreben čas. Nikar ne obupajte. Poizkušajte.

Ko je govor o zdravilih, ni enoznačnih odgovorov za vse, ali boste nekoč zmogli in znali živeti brez ali ne. Ponovno je na vas, da ugotovite, kako vam gre ob sočasnem dogovoru s tistim, ki vam zdravila predpisuje, če zdravila opustite. Sama sem tvegala ob želji po varni zanositvi in se je izkazalo, da ne bom zmogla tako, zato danes jemljem zdravila v nizkih odmerkih in kombinacijo, ki je manj tvegana kot katera druga. V upanju, da bo vse v redu... Vem pa, da sem dala vse od sebe...

Veliko sem govorila zdaj o zdravilih in psihiatričnem zdravljenju, seveda pa to ni edino, kar obstaja. Že v sklopu študija sem se srečevala s stroko socialnega dela in njihovimi pogledi na omenjene zadeve. Pri poznejšem izobraževanju pri profesorju Petru Praperju sem bila seznanjena z njegovim pogledom skozi oči psihosomatike, kar pomeni, da obstaja vedno vzrok znotraj psihičnega doživljanja, ki vodi v določeno bolezen, motnjo, itd. Gre za zmožnost predvidevanja, v katero smer se bo stvar obrnila in predvsem za razlaganje tega, zakaj se je to in to zgodilo, kaj je v ozadju tega.
Potem so tu veje psihoterapije ter različne vrste zdravilstva. Obstaja pa problem in to zelo velik, ker v naši družbi nimamo tako psihoterapevtske zbornice kot zdravilske zbornice. Menim, da o teh ne bi smeli odločati strokovnjaki iz psihiatričnih in medicinskih strok, pač pa šolani strokovnjaki iz področja psihoterapije in področja zdravilstva. Le čevlje sodi naj kopitar! Posledica je potem ta, da se na trgu pojavlja cel kup samooklicanih zdravilcev ali psihoterapevtov, ki v resnici to niso in posledica je tudi ta, da ljudje v tovrstne dejavnosti zaradi slabih izkušenj izgubijo zaupanje in si z njimi posledično ne pomagajo.

Obstaja veliko vrst pomoči, vedite pa, da, ko imate opravka s strokovnjaki, imate v resnici opravka z ljudmi, ki so tako kot vi zmotljivi in nepopolni in nihče nima celotnega pogleda na resnico. Na vas je, da sestavite svoj odgovor in preizkusite različne oblike pomoči. Najverjetneje ne bo deloval en sam recept, ampak več manjših, da sestavite svoj odgovor na svoje težave, vendar ne prehitevajte in ne lotite se vsega na en mah, ker boste ob tem težko razbrali učinke posameznih metod. Meni zdravila pomagajo pri enih težavah, pri drugih pa nimajo učinka. Tam sem si skušala dolgo pomagati s samodejavnostjo in učenjem, a težav nisem odpravila. Sedaj to počnem počasi po korakih s pomočjo energijskih terapij, kjer se odstranjuje moje nezavedne blokade, do katerih se sama nisem mogla dokopati in kaj spremeniti. Bilo je močnejše od mene. Po več letih takega poizkušanja reševanja težav sem prišla do zdravilstva in podpore, ki mi pri tem pomaga. Težko je, ker ne gre vse takoj na en mah, ampak gre počasi. Upam, da bom zadevi v kratkem povsem kos in da bodo težave končno dokončno izzvenele. Je pa že veliko, veliko bolje, kot je bilo.

Skratka, poslušajte, preizkušajte, kaj deluje in kaj ne pri vas samih, sestavite svoj mozaik in odgovor na svoje lastne težave. Bodite dovolj sami-svoji in pogumni, da se boste uprli tistemu, kar pravijo drugi, vi pa ne dojemate tega kot sebi lastno in za vas resnično. Kot nekaj, kar pri vas deluje, nekaj s čimer si lahko pomagate. Tuji pogledi so ogledala. Nekatera so izkrivljena.

Jaz sem jaz in ti si ti. Ne glede na to, kako misliš, čutiš in ravnaš, še vedno sem v dialogu s tabo jaz lahko jaz.

[majč]

Zaključek

Nekaj misli iz knjižice Zlate misli o modrosti (Mladinska knjiga):

Nič velikega ne zraste naenkrat,
prav nič hitreje kot grozdje ali smokve.
Če mi rečeš, da želiš smokvo,
ti odgovorim, da je za to potreben čas.
Naj najprej vzcveti, obrodi in šele nato dozori
do svojega polnega okusa.
(EPIKTET)

Tja, do koder je vredno iti,
ne pelje nobena bližnjica.
(BEVERLY SILLS)

Bodi sam sprememba,
ki si je želiš v svetu.
(MAHATMA GANDHI)

Naša dolžnost je izoblikovati svoj značaj...
Največja in najbolj enkratna mojstrovina našega življenja
je živeti pravilno.
Vse drugo – vladati, kopičiti zaklade, graditi -
so kvečjemu neznatni priboljški in okraski.
(MICHEL DE MONTAIGNE)

Na vsem svetu ni nič mehkejšega od vode.
A v tem, kako krotiti trdo in nepopustljivo,
ji ni para.
Da šibko premaga močno,
da se trdo umakne nežnemu -
vemo vsi, a se po tem nihče ne ravna.
(LAO CE)

Naj vam povem, kaj je védenje.
Ko nekaj spoznavamo z bolečino, veseljem,
z vznesenostjo, trudom in
vsemi drobnimi vznemirljivimi in
doživetimi trenutki svojega življenja,
dokler ni naše,
tako kot je naše tisto, kar
korenini globoko v nas samih,
naši biti.
(THOMAS WOLFE)

Ne bojte se napredovati počasi,
bojte se le tega, da bi se ustavili.
(KITAJSKA MODROST) 



Naše življenje je podobno potovanju sonca.
V najtemnejšem trenutku noči
je obljuba dnevne svetlobe.
(UVODNIK LONDONSKEGA ČASNIKA „TIMES“)

Eno samo načelo ti bo vlilo poguma in to je,
da nobeno zlo ni ne večno ne dolgotrajno.
(EPIKUR)

Boljša kot tisoč neuporabnih besed
je ena sama pomirjujoča.
(DHAMMAPADA)

Naj mi Bog da miru,
da bom sprejel to, česar ne morem spremeniti,
poguma, da bom spremenil to, kar lahko,
in modrosti, da bom razlikoval med enim in drugim.
Umetnost modrosti je umetnost védenja o tem,
na kaj moraš biti pozoren.
(WILLIAM JAMES)

Razumevanje in dejanja, ki iz njega izhajajo
in jih ono vodi,
 so edino orožje proti uničevanju sveta,
edino zdravilo in edino sredstvo,
ki lahko ustvarja svobodo,
zdravje in veselje v človeku in človeštvu.
(JAMES AGEE IN WALKER EVANS)

Utapljamo se v informacijah,
pogrešamo pa znanja.
(RUTHERFORD D. ROGERS)

Včasih je dokaz največjega razumevanja,
da ne razumeš.
(BALTASAR GRACIÁN)



Tako jaz vidim… Zopet le en – moj pogled na resnico.

Srečno! 

Majč

p.s.: Držite se banda!   

[klika]

Zdravo. Zelo lepo napisano in mislim, da bi morali tole prav objaviti za vse tiste, ki se spopadajo s psihičnimi problemi. Sama sem še tudi nekako med njimi in sem v teh letih prišla do enakih zaključkov kot ti. Borila sem se, se učila. Dokončala fakulteto, šla v službo.....zakaj bi se vdala vsemu? Ne in NE. Vedno obstaja volja in kjer je volja je tudi pot-samo ne smeš jo izgubiti. Učiti se je potrebno naprej in vsak dan, pa boš spoznal, da se je boriti vredno vedno!!!!!

[majč]

huh...gledala sem polnočni klub o samomorih in bom nekaj popravila. manjka nevladnih organizacij, ki bi na samem štartu težav v duševnem zdravju lovile te posameznike in jih opremljale za normalno enakovredno življenje in uspešno participiranje na vseh področjih.
veliko pa je orgaanizacij z dnevnimi centri, ki slednje ne delajo. Mislim, da so le te namenjene tistim, ki tega prej omenjenega res ne zmorejo. ampak žal se v praksi pokaže pa to, da so mnogim grdo rečeno v potuho, ker bi zmogli več, zato skušajmo biti do sebe in drugih maximalno pošteni in dajmo od sebe toliko, kolikor zmoremo. to je za nas same najbboljša popotnica v življenje s temi težavami.

tako vidim.

maja