Anksioznost kot priložnost?

[VIA]

Pozdravljeni,

vaš forum poznam že dolgo...spoznanje, da v svojih občutkih tesnobe nisem sama, mi je bilo v neopisljivo uteho. Čeprav včasih besede niso dovolj, da bi lahko izrazile vso neznosno težo, ki jo nosimo v sebi - sem se vendarle odločila, da poskusim. S tesnobo sem se srečala že v zgodnjem otroštvu. To seveda vem šele zdaj, ko se pri svojih 35 letih oziram nazaj. In tega takrat na žalost niso opazili niti tisti, ki bi morali - moji starši. Imela sta preveč opravka sama s seboj, z nenehnimi prepiri, konflikti, z ločitvijo, medosebnim obračunavanjem in nenehnimi vojnami itd. Moje stiske so bile zgolj postranska škoda. Moji občutki, moji strahovi pa zanju nevidni. Ja, bila sem miren, priden, neproblematičen in tih otrok. Živela pa sem v nenehnem strahu. V nenehni psihični in telesni napetosti. Strah, napetost in nesproščenost so postali del mene; del mojega značaja. In nekako sem se naučila živeti z vseprisotno tesnobo, tako da se je sploh nisem zavedala. Panični napadi so se prvič pojavili, ko sem bila stara 22 let. Scenarij je seveda klasičen: razbijanje srca, bolečina v prsnem košu, občutek dušenja, strah pred infarktom in posledično začaran krog. Strah pred ponovitvijo in strah pred samim strahom. Obiski urgence, EKG, ultrazvok itd itd. Potem pa spoznanje, da je z mojim srcem vse uredu. Nisem poiskala strokovne pomoči v obliki psihoterapije ali zdravil. Vedela sem le, da je zadeva psihološkega izvora in da se lahko rešim le sama. In sem se. Za nekaj let.
Letos pa se je tesnoba vrnila. In to v polnem zamahu. V povsem drugačni obliki in popolnoma nepričakovano. Drugačni simptomi, ki se menjavajo. Enkrat bolečina v srcu. Drugič čuden občutek v glavi, pritisk, nespečnost, dušenje, trzljaji mišič, živcev itd. Pa spet misli na vse možne bolezni in samodiagnoze. Grozno je. Včasih se mi zazdi, da tega enostavno ne zmorem več. Se sprašujem kaj bo danes? Kakšen dan me čaka jutri? Ali bo tako za vedno? Zakaj tesnoba? Zakaj zdaj? Kaj me utesnjuje v življenju? Česa se bojim? Česa si želim? Nenehno iskanje odgovorov. Ampak se ob tem učim. Spet se učim. Anksioznost je priložnost. Priložnost, da se naučimo živeti drugače, kot so nas učili v preteklosti ali starši ali pač življenje samo. Priložnost, da uberemo drugačno pot. In ja, tale je res trnava. Ampak pomaga mi misel, ki sem jo prebrala na temu forumu: tesnoba je najboljši učitelj. Tako neposredna in kruta misel, a resnična. Hvala vam vsem, za vse vaše besede in misli, ki jih delite na temu forumu. Tudi zato sem se sama opogumila in zapisala delček sebe.

[Poni]

Draga Via

Veš, kaj bi jaz rad dodal tule, če dovoliš?

Tudi panični napadi so lahko lahko tvoj učitelj. Če si kdaj brala knjigo z naslovom "Vrnitev Boginje", ki jo je napisal Marko Pogačnik. Saj ne mislim cele knjige. Tam nekje bolj na začetku, ko Marko razlaga, kako je kot vsak običajen moški docela zavračal možnost ženskega principa, ali tako nekako. Pa ga je nazadnje telo prisililo, da je sprejel drugačno resničnost. S paničnimi napadi, ko je imel občutek, da mu bo odpovedalo srce in bo umrl.

No ja, njegova zgodba je seveda čisto drugačna. Hotel sem le opozoriti na to, da pa tudi panični napadi niso samo neka nadloga, ampak imajo nek svoj namen. Neko svoje sporočilo. Da je treba nekaj v življenju popolnoma spremeniti. Da je treba videti nekaj, kar si doslej morda povsem zavračala in sploh nisi hotela nič vedeti o tem. Nekaj, kar si doslej morda samo tlačila dol v podzavest, pa je vendarle zelo pomembno. Zdaj pa se ta stvar ne pusti več tlačiti in kar udari navzgor, v zavest.


                         Poni

[AsandraA]

Pozdravljena oba,
meni je razlaga Ponija zelo blizu. Ko nekaj, kar se mi podi po telesu, v podzavesti ali nezavednem, ozavestim, se s tem znam spopasti. Do tega ozaveščenja se pa še danes, z mnogo znanja, počutim ne prav dobro (nočem govoriti, da se slabo - te besede sem prečrtala).

Pozdrav, Sandra