Hej prjatu, welcome to the club! Razmišljam, da bi odprl društvo in pobiral članarino, krasni denarci bi se natekli, hehe ... ;-) gledam datume, nekaj je že minilo od tedaj, si kaj rešil?
Ne, dragi moji, nisem, le zakompliciralo se je. Po tem sem šel do psihiatra, izbral sem malo po ključu "čim prej" in "v Ljubljani" ter "Koncesijsko" - pristal sem v Lj. na Slomškovi pri Dr. Žagarju. Hodil sem par mesecev, bil vsega skupaj petkrat, vmes napisal dve A4 strani svoje zgodovine, spis o sebi, lastnoročno. On je to pogledal (gledal stil moje pisave) in prebral - kjer sem pisal tudi o mami in očetu in je vglavnem na vsakem naslednjem srečanju govoril le o očetu in meni ter mojih težavah. Sem mu povedal, da sem jaz še soočen s tem, kaj so ti vzorci iz moje mladosti in tudi, da sem imel lani pogovore s straršema. In bratom.
Predpisal mi je Cipralex ki je, v prvih mesecih (še predno sem ga obiskal, sem ga že slab mesec jedel - eno na dan, ima žena leta in leta zaradi fibromialgije) celo malo pomagal, a je bil pritisk v službi in razmere doma še kar dominanten. Danes ugotavljam, da prav resno nisem zakorakal v to reševanje....namreč, po dveh neuspelih 'datumih' pri Dr. Žagarju, torej odpovedi mojega obiska in prestavitiv za malo več kot 14 dni (Službene poti) in potem še naslednji, je, menim sam pri sebi, ponovno nastopila mračana doba. Enostavno nisem šel do njega, in celo ignoriral njegove klice...
Nenehno kreganje doma tudi ni pomagalo, tako da je eden od vrhuncev prišel v začetku marca 2013, ko je mlajša hči neuspešno poskusila samomor s tabletami, kar nekaj njih. Ne bi v detajle, le da je bila cca 1 mesec na oddelku otroške psihiatrije - pod nadzorom in doma le preko vikendov - vmes pa še več kreganja in obtoževanj.
S hčerko imamo tudi sedaj težave. Laže, pije, kadi travo.....le, razen enkrat po odpustu, se ne reže več.
S soprogo pa tudi nisva v stanju pomiriti čustev, ampak sva trenutno v ločenih splanicah (in to na mojo željo, ker se bi le tako lahko ohladila) - no pa sva se. Še vedno se kregava, sam pa se počutim še huje.
V ponedeljek pa je moje življenje spet doživelo nov podn, saj so mi v službi po 19 letih povedali, da me ne potrebujejo več. Naslednjih 60 dni torej terja od mene spremembe, iskanje službe in začetek sprememb. Ena od stvari, ki me je tudi krepko tlačila (morila) je bilo trenutno delovno mesto. No, to sedaj ni več problem, in s tem imam čas zase.
V glavi je sicer zelo turbulentno, a lahko povem, da mi je včeraj žena postavila utimat, da naj se danes ne pojavim doma brez nove doze tablet in naj že "za božjo voljo" naredim nekaj, sicer pa naj spokam.
No, pa sem šel danes do moje osebne zdravnice in ji povedal, v kaki stiski sem, ob tem sem še potočil eno ali dve (je pasalo, in ni obtoževala) in jo poprosil, če lahko ona meni predpiše Cipralex. Razložil sem ji, da sem ga pred časom jedel, da mi je rahlo pomagalo, da pa nisem tega momenta iskoristil, in da je ta moja nemoč, ta obup, ta strah pred neuspehom verjetno ena mojih "mor" - In vse kar vem je le eno:Tako ne morem več. In mi je rekla , da mi sicer lahko predpiše Cipralex, ampak (zgledal sem res akutno...ali kako naj to povem, res sem bil 'down') me je pa kljub temu ozavestila o t.i. Urgentni psihiatrični pomoči na Polikliniki in sem se z veseljem strinjal, da grem takoj po najini seansi do njih v II. nadstropje. In sem šel. Tam so me res sprejeli s to napotnico, najprej en mlad gospodič (okoli 30?), sva se pogovarjal, mu povedal več ali manj enako, kot zdravnici. Mi je rekel, da bi bilo resnično potrebno obiskovati specialista, da mi pomaga, me dvigne, skupaj z zdravili (dvigniti seratonin, dopamin...) ter predlagal, ne, na koncu se je kar odločil, da je najbolje, da se zdravih kar pri njih, na polikliniki. To mi je pasalo, sem se strinjal. Potem mi je rekel pa še, da on samo pobira informacije za zdravnika, da presodi, kdo je za kam in pa, da je danes gužva in da bo kasneje z menoj Dr. Kogoj. Spet sem sedel zunaj in čakal Dr. in čez 10 minut me pokliče mična gospodična v sosednjo sobo/pisarno ter me začne še ona spraševati, no pa sem še njej začel govoriti in pripovedovati - o vsem malo. Pa si je zapisovala in nekje na polovici je nama je pridružil Dr. Kogoj, je poslušal, malo pokimal, malo povedal in na koncu sem dobil recept za 3 x Cipralex in A4 list, potiskan z obeh strani z imeni in naslovi ter ostalimi podatki, skratka spiskom koncesijskih in samoplačniških psihiatrov in psihoterapevtov.
No, tablete imam, spisek tudi, zdaj si moram pa najti meni ustreznega ali pa ustrezno pomoč.
V glavi sicer vse jasno piše, vsa navodila imam, še drugim jih znam povedati, le sam sebi ne zmorem pomagati. Pa bi si rad. Srčno rad. Rad bi bil srečen, rad bi bil zanesljiv, rad bi bil zabaven, rad bi bil prijazen, rad bi bil spočit, rad bi bil fit, rad bi zopet izgubil odvečne kilograme, rad bi kolesaril, rad bi fotografiral, rad bi prebiral knjige, rad bi....ljubil ženo. Ji pokazal, kot nekoč, v daaaaaavnih časih.
Skratka, vse vem, kaj in kako, le moja samo-destruktivna sila je zaenkrat močnejša od česarkoli drugega....
Primer - vem, da če ne bom vsak petek poslal neumnega poročila, bodo sankcije. Do petka čakam, potem pa ura odbije "rok"....potem počasi polzi preko "roka" in potem je tišina...kot fix. Kao - ratalo mi je preko odgovornosti. Do posledic.... A drugi jaz v meni se venomer trudi preglasiti prvega, ko pravi:"Naredi, naredi pravočasno, pošlji...."
Pa ni bilo vedno tako.
