Pozdrav,
Nekako bi združi dve temi (razkritje svojih psihičnih težav bližnjim kolegom ter prehrana). Upam,da ne bom predolg
Če in komu razkriti svoje težave z anksioznostjo in OKM? V srednji šoli sem bil zelo družaben; kljub občasni anksioznosti, sem imel sem ogromno kolegov. Na faksu, ko se mi je razvila OKM in povečala anksioznost, pa sem se začel vedno bolj izogibati stikov. Izgubil sem ogromno kolegov, se preveč zaprl vase, nekako sem mislim, da se bom sam izvlekel iz tega. Takrat tudi nikomur nisem zaupal svojih težav. Pri 22ih sem na srečo obiskal psihiatra (po predlogu staršev), ki mi je takoj predpisal antidepresive. Le te sem jemal približno tri do štiri leta. V tem času sem se nekoliko pomiril, sem pa začel postajati vedno bolj zaspan, zmatran, tudi depresiven… Moj počasen napredek se je začel z obiskovanjem psihoterapevta (nekje pri 23tih). Začel sem se več družiti, vendar še vedno premalo. Ob pomembnih družabnih dogodkih me še vedno prime, preseneti kakšen OCD pomešan s strahom, anksioznostjo. Delno ga kontroliram z priučenimi kognitivnimi tehnikami (Overcoming OCD; David Veale and Rob Willson – dobra knjiga), mi pa ne uspe vedno. Predvsem kadar moja živčnost vpliva tudi na razpoloženje družbe, si to še vedno očitam (imamo se super lepo, se hecamo, takrat se spomnim na obsesijo in pretekli strah povezan z njo; vzdušje se spremni, postane živčno, včasih mučno,…). Takrat bi se, najraje umaknil, vendar se ponavadi ne. Rečem si, da pač delam na tem, da sem tu in zdaj (opazujem dogajanje okrog sebe,…) in bo počasi strah minil. To mi delno pomaga, sprostim se pa ne več tako kot prej . Najlažje pa bi bilo, če bi lahko komu kdaj zaupal svoje težave. Do sedaj sem o OKM povedal samo staršema in bivši punci. Verjamem, če bi povedal bližnjim kolegom, bi sprejeli to z razumevanjem, meni pa bi bilo mogoče kdaj lažje, ter bi s lahko še več družil. Kakšne imate vi izkušnje z izpovedmi o svojih psihičnih težavah svojim bližnjim kolegom/kolegicam?
Druga tema pa je prehrana. Ko sem začel jemati tablete sem namesto nihanja razpoloženja in anksioznosti večkrat začel opažati neverjetno zaspanost. Po prenehanju s tabletami pa sem imel večkrat obdobja, predvsem zvečer, nekakšnega tiščanja, živčnosti v prsih,– nisem mogel biti na miru ter sem težko zaspal, škrtanja s zobmi ponoči, driske,.. Dodatno pa sem se v službi po obroku počutil zelo slabo (braing fog, depresiven), najraje ne bi hotel v službi jesti – ko sem vprašal psihoterapevta, mi je rekel, da smo vsi kdaj zaspani po obroku. Ampak vem, da to ni bila klasična zaspanost (kot sem jo občutil nekje do 25 leta), saj sem bil dejansko kakšno uro ali dve povsem nefukcionalen, še pogovarjal sem se včasih težko..
Letos januarja sem pričel tudi z Mindfulnesom, prav tako pa sem na forumu o prehrani ter testiranjem za prehransko intoleranco (food detective test) prišel do spoznanja, da se veliko bolje počutim, če ne jem pšenice (mogoče je tudi gluten). Test sem opravil, saj po kolonoskopiji (težave s prebavo) in gastroskopiji niso odkrili težav, še vedno pa nisem dobil termina za ponovni obisk pri gastroenterologu.
Spoznal sem, tudi s pomočjo Mindfulnessa (v obdobju, ko se nisem obremenjeval s prehrano, ampak sem si predvsem večkrat zapisoval svoja občutja ter izvajal vaje) da mi prehrana brez pšenice zelo ustreza. Predvsem živčnost ob večerih je izginila, prav tako pa dosti lažje kontroliram tudi pretekle strahove – se jih ne »nalezem« več preveč. Ko en dam jem pšenico, naslednja dva dneva ponovno občutim tiščanje v prsih, nemir - Mindfulness in vaje sproščanja, kopanje, mi samo delno pomagajo umiriti ta neprijeten občutek.
Problem je, enako kot pri (ne)razkritju svoji psihični težav drugim (OKM, anksioznostjo), da si predvsem na kakšnem pikniku, obiskih, ne upam vedno povedati, da ne jem kruha, peciv, ker to slabo vpliva na moje živce, prebavo,… Kao me bodo hecali, kaj kompliciraš, si kot kakšna baba na dieti, ...
prav tako pa tudi za mojo osebno zdravnico ne vem kakšno mnenje ima o teh intolerancah v povezavi z psihičnim počutjem (nekateri zdravniki, tudi slovenski to poznajo in priznavajo, večina pa mislim, da ne) ,… Mogoče jo grem v prihodnjih mesecih vprašat, v primeru, da mi potrdi, bom tudi lažje drugje zagovarjal svojo odločitev o prehrani – dejstvo pa je, da če vidim, da mi ta hrana ne odgovarja, bi moral ne glede na mnenje enega osebnega zdravnika slediti temu, kar čutim, da mi ustreza.
Že vnaprej hvala za kakšen vaš komentar, razmišljanje ali post o podobnih izkušnjah.
p.s. Spodaj pa še dve povezavi na temo prehrane (v tem primeru intolerance na gluten) in psihičnih težavah:
http://celiacdisease.about.com/od/glutenintolerance/a/Gluten-Sensitivity-Symptoms.htmhttp://www.livingwithout.com/issues/1_11/untreated_gluten_sensitivity-1800-1.html 
