moja pot strahu

[anksiozna_študentka]

Živjo!
Sem 22 letna študentka in že nekaj časa berem tale vaš (naš ) forum in sedaj sem se odločila da še sama predstavim mojo zgodbo 
Začelo se je pred kakšnimi 5 leti, ko sem opazila, da se mi v družbi tresejo roke. Še posebej, če je blo treba kaj jesti ali piti, sem bila čisto adijo. In to se mi je začelo dogajat ravno v obdobju, ko sem s prijatelji začela hoditi ven, na piknike, na kosila, pijačo... V tistem obdobju sem spoznala tudi svojega fanta. Vedno, ko je bilo treba kaj prijeti v roke pred drugimi, sem bila čisto adijo. Roke so se mi tako tresle, da si še kozarca nisem upala prijeti v roke. Zato sem se, seveda  začela izogibati situacijam, kjer sem jedla v družbi (ali pila). Nisem si niti upala it k fantu na kosilo, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom kosilala v družbi njegovih staršev. Potem sem se z leti pač sprijaznila, da se mi tresejo roke, ko jem, in nisem hodila k njemu domov (na tem mestu morem priznati, kako hvaležna sem za njegovo potrpežljivost, saj takrat še ni vedel za mojo težavo). Nisem šla na poroke, birme, rojstne dneve... Vedno sem našla kakšen izgovor. Če pa sem že šla, sem se izgovorila, da juhe ne bom jedla  in sem potem ostalo že nekako, čeprav tudi kozarca niti pod razno nisem prijela v roke (čeprav sem bila žejna kot osa  ) No in potem končam z gimnazijo in se vpišem na faks. Takrat sem vedela, da bo treba nekaj storiti glede tega. začela sem obiskovati psihologinjo in nato sem začela še s kognitivno terapijo.  To sem obiskovala nekje od decembra do junija. Takrat sem že nekoliko uspela kontrolirati roke, šla kdaj pa kdaj s kakšno sošolko na kosilo, se udeleževala piknikov, praznovanj... Še vedno pa si nisem upala kosilati pri fantu. In takrat sem mu povedala. Čez nekaj časa, ko sem mislila, da je že vse v redu, da se bo z vadbo to tresenje rok končalo pa so se začele druge težave. Najprej sem se grozno začela bati govornih nastopov. Glas se mi je začel tresti, pozabila sem vse, kar bi morala povedati, čeprav sem vadila več dni za nastop. Nato se je pojavila še rdečica. Tudi če sem kaj pred družino povedala in so me vsi gledali, sem zardela kot kuhan rak. Še pred prijateljicami, tudi če smo se samo o izpitu pogovarjale. In seveda pred profesorji. Če me je kdo kaj vprašal, ali pa mi recimo samo rekel, če lahko zaprem okno sem že zardela. Počutila sem se kot največji idiot. In zardi vseh teh zardevanj in strahom pred javnim govorjenjem, so se mi spet začele tresti roke. Ne morem jesti zunaj, včeraj so bile pri meni kolegice in jaz nisem upala kozarca nesti k ustom in sem si pijačo nalila v lonček za čaj in potem tam ven pila, da sem lahko držala kozarec z obema rokama.  grooozno se počutim, ne vem več kaj naj, spet sem popolnoma na dnu, tudi fant in sestra, ki sta edina, katerima sem povedala za mojo težavo me imata počasi že ''poln kufer'' ker se jima zdi, da pretiravam. Ampak onadva ne razumeta kako težko je to, ko niti kozarca ne moreš prijeti v družbi prijateljic... To je to uf, se kar bolj počutim, ko sem se lahko malo izpovedala se opravičujem, ker je tako dolgo lep večer*

[alimali]

 Ja je tečna ta zadeva s tresenjem in raznimi blokadami pri govoru.
Ko se meni tresejo roke in kdo to opazi pač to obrnem na hec in rečem, da me zebe ali pa, da še danes nisem nič spil ali pa enostavno rečem, da sem malo živčen, ker me je kaj vrglo s tira.
Glede nastopov pred ostalimi sem imel vedno "nepremagljiv" strah in si nisem mogel niti zamisliti, da bi kaj predaval ali govoril pred več kot enim človekom. Vse to je izginilo, ko sem se prisilil, da sem spregovoril pred množico. Nekaj časa me je še potem mučilo, ker nisem našel prave besede in je bila glava na trenutke prazna. Vse to se je počasi uredila sem pa res veliko delal na sebi. Na razne terapije nisem nikoli hodil. Veliko sem bral in se poskušal spopasti s strahovi tako, da sem se podal v njih. Res jemljem AD a samo tablete ne pomagajo.
To je zelo dolgotrajen proces, ki ti vzame veliko časa in včasih tudi voljo. Slednje pa ne smeš izgubiti in stvari se bojo počasi postavile na svoje mesto.
Fantu pa poskusi povedati več o svojih težavah in naj tudi sam kaj prebere na tem forumu. Mogoče te bo potem še bolj razumel.
Drži se! Vse bo v redu!

[Fakule]

Ne morem verjet.. čisto isto se meni dogaja 

[gogi]

Ko sem nehala z ADji, sem sčaosma, ker so se pač težave vrnile, zgubila samozavest. Pred folkom in to znanim, sem imela kar tremo, roke so se mi tresel karkoli sem že imela v rokah (piškot, pijačo), imela sem celo občutek tresenja glave.
Potem sem letos januarja spet začela z ADji in že opažam, da je stanje precej bolje, spet se mi vrača samozavest. Meni pomagajo.

[anksiozna_študentka]

Fakule... in kako se soočaš s tem? Meni gre že vse to totalno na živce. Na živce mi gre, ker ne morem prav ničesar narediti, brez da bi pomislila, joj, kaj pa če se mi bodo spet tresle roke, ali pa joj, kaj če bom spet zardela? Zadnjič sem bila na blagajni v sparu in sem po pomoti dala tuševo kartico in me je prodajalka opozorila, da ta ni prava in jaz sem seveda totalno zardela, ker je bila dolga vrsta in so me vsi gledali groza, sploh si ne upam več nikamor sama, ker se mi zdi, da če je pa kdo z menoj, npr. fant ali kolegice, se mi pa to ne naredi. In kako za vraga, naj se znebim tega tresenja rok, ali ima mogoče kdo enake probleme? Hvala za odgovore in lep skoraj pomladni vikend!!

[dr.hauska]

Živjo

Občudujem to, da šla na terapijo, je pa žalostno prebrat, da ti ni koristila. Najbrž je težko, če se zelo potrudiš, pa vseeno ni nič bolje. Bi mogoče poskusila s hipnoterapijo? Če se ne treseš ves čas (kot je razbrati iz tvojega posta), je razlog psihološki in ne fiziološki. Hipnoterapija bi te tako mogoče precej hitro pozdravila.

Drugače je pa najboljša terapija izpostavljanje težkim situacijam. Za javno nastopanje obstajajo super tečaji (eden od njih se imenuje Toastmasters). Za držanje kozarca v tresoči roki bi pa najbrž pomagalo, če se ne bi izogibala pitju v družbi, ampak bi prijela kozarec in kar je je. Tako kot ti je napisal alimali, si lahko izmisliš kak izgovor ali pa po pravici poveš, da si živčna. Nobeden te ne bo obsojal zaradi tega, tebi se bodo pa sčasoma roke definitivno nehale tresti.

[martinca]

Dr. Hauška, za drugi odstavek drzi, za prvi podstavek pa ne drzi, ne dajaj skodljivih resnic ljudem, ki se oprimejo vsake bilke.  Nikomur s hudimi psihicnimi tezavami hipnoterapija ni pomagala, temvec samo dodatno ZASKODILA IN STANJE POSLABSALA! 

[Fakule]

 Oprosti študentka, zadnja 2 tedna nisem imel veliko časa. Mene je treslo (očitno) zaradi stranskih učinkov antidepresiva, tako da če si na kakšnem AD-ju preveri za stranske učinke.
 Meni je pomagal beta blocker (Propranolol, Bloxan). Predno sem šel od doma sem vzel dozo in sem potem dokaj normalno fizično funkcioniral. Nimajo kašnih hudih stranskih učinkov razen nižji krvni tlak. Sem jih svojemu zdravniku sam predlagal in se je strinjal z mano.

 Antidepresive sem nehal jemat pred dobrim mesecem in lahko rečem, da tudi tresenje počasi izginja. Zdaj sem povsem brez zdravil in lahko rečem, da se počutim manj zastrupljen. Bom probal po drugi poti nadaljevat zdravljenje.

 Druga stvar, ki povzroča tresenje je hormonsko neravnovesje. Jaz sem iz tega razloga šel k endokrinologu in sem imel prejšen teden raziskave, zdaj še čakam na izvide.
 Hormonsko neravnovesje lahko povzroči poškodba glave (v mojem primeru), čustvena travma ali pa samo odraščanje/geni.

 Tretja stvar, ki povzroča tresenje, je serotoninski sindrom. Preveri simptome; http://www.webmd.com/depression/guide/serotonin-syndrome-causes-symptoms-treatments.
Če se izkaže, da ga imaš, se zdravljenje nadaljuje tako, da se v šusu neha jemat vsa zdravila, ki vplivajo na izločanje serotonina in se predpiše benzo tablete (jaz sem jemal Apaurin).

 Uglavnm tresenje ni normalno in je treba preverit tele tri stvari, ki sem jih opisal. Vso srečo 

[anksiozna_študentka]

Hvala za odgovor! Saj tudi jaz nisem tako pogosto tu gor, tako da ni panike sama ne jemljem nobenih AD-jev, niti kakšnih drugih tablet (še kontracepcijske sem nehala jemati ) in jih tudi ne želim v prihodnosti. Sama menim, da je to moje tresenje zgolj psihološkega izvora, saj ko sem umirjena, v družbi ljudi, ki jim zaupam, ali pa sama, se mi to ne dogaja, drugače pa hvala za članek, zgleda zanimiv in ga bom prebrala v kratkem, saj trenutno nimam ne volje ne časa za take 'težke' stvari. Lep večer

[Fakule]

Ja sej, ko se ti parkrat tresejo roke v javnosti, se začneš sekirat zard tega. Zdej ko me je večinoma nehal trest non stop, lahko doma normalno pojem juho, sam če grem pa ven jest se pa prikradejo skrbi, češ upam da bom lahko žlico držu in pol se seveda mišice v roki napnejo in se zgodi točno to. Tako da je definitivno miselni faktor uzadi. Ista stvar je, ko si čike zvijam.

Verjetno bo še trajal neki cajta, ampak tud to bo enkrat minilo 

Drgačn pogled na situacijo; Allow mistakes to happen. Don't be afraid of them and then you will find that you make less mistakes.''

[bursla]

Pozdravljena študentka, meni se dogaja čisto isto, zato ti lahko potrdim, da nisi edina. Jaz te popolnoma razumem in vem kako nevšečno je to stanje. Pred 3 tedni sem dobila novo službo kot tajnica in sedaj moram/bi morala vsako jutro postreči z kafejem moji šefinji in še drugim, ki se pridružijo jutranjega kafetkanja. Ko samo zagledam to malo šalico me zgrabi panika in se tresem kot šiba na vodi. Danes sem jih prosila, če si lahko same nalijejo, ker se mi preveč tresejo roke in so me vprašale, če mi je slabo. Ljudje po navadi mislijo, da ti je slabo tisti dan in se sploh ne zavedajo, da se ti to skoz dogaja. Včasih si želim, da bi lahko blokirala te nasilne misli v moji glavi, ki vodijo do tresenja, a ne vem na žalost kako, zato ti ne morem dati neke pametne razlage do rešitve:( na žalost.  Mislim pa, da je morda dobro, da obiščeš psihiatra in nekaj časa vztrajaš na tem "zdravljenju".... jaz mislim, da se ta zadeva lahko reši, samo do izvora moraš priti in potem vaditi počasi in zmaga je zagotovljena. Morda je to pomanjkanje samozavesti neke vrste. Jaz moram reči, da pri sebi vidim, da imam v določenih stvareh veliko samozavesti, ampak ko pride do  tega poplnoma pogorim. Zanima me kako se počutijo tisti, ki so se znali naučiti absolutne samozavesti ali pa morda, kako priti do stanja, ko ti je vseeno kaj bodo drugi mislili in ti ni mar za javno osramotitev. Ne vem, jaz držmim pesti za tebe:) z malimi koraki do uspeha:)