Izgubljena v 'vesolju'

[Delilah]

Živjo,
Ne vem, če sploh pišem v pravo rubriko, ampak moram dati to nekje ven. Nekomu se ne bo zdelo to nič takega, meni pa to predstavlja velik problem.

Tudi ne vem, kako naj začnem.

Srednja šola je bila moja prva napaka, ki sem se jo tekom šolanja začenjala zavedati. Sam vpis na srednjo šolo, ki sem jo obiskovala je bila napaka, morala bi se vpisati na gimnazijo, ampak se nisem, ker sem imela zelo slabo povprečje, bila sem med 'ta slabimi' v osnovni šoli, večinoma dvojke in trojke, tudi enke so velikokrat padale. Vendar sem se v srednji šoli potrudila, izboljšala in začela z učnimi navadami, ki jih prej nisem imela in so se izkazale za zelo učinkovite, saj sem bolj resno poprijela za učenje. Je pa še vedno zahtevala šola veliko praktičnega dela (fizično delo z bolniki). Sama vem, da nisem praktik, ampak teoretik. Tako da fizično delo, ki bi ga morala izvajati ne pride v poštev, saj se ne čutim dovolj sposobno. Bi pa zelo rada delala z ljudmi, vendar verbalno, ne fizično.

Zelo sem bila nesrečna v srednji šolo tudi zaradi razreda, nikakor se nisem mogla vklopiti med sošolce. Pa ne, da me ne bi maral, ampak mene je odbijalo, da bi se družila z njimi zaradi njihovega razmišljanja, tožarjenja ter obnašanja (zelo primitivno na trenutke, tudi punce ne samo fantje). Čisto drugače je, če se vpišeš na 3 letno šolo ali pa gimnazijo. Vem pa po tem, ker sem se družila z gimnazijci in ni bilo primerjave. Po eni strani me je zelo bolelo, ker se nisem 'našla' v razredu in si pridobila vsaj eno dobro prijateljico, sošolko s katero bi lažje preživela tistih 8 ur v šoli.

Če bi se vpisala na gimnazijo, bi imela tudi vse možnosti odprte za naprej. Tako sem ostala le pri poklicni maturi. In zopet sem sprejela napačno odločitev, ko sem se vpisala na faks, ki me niti malo ne zanima in kaj pa drugega, zahteva veliko praktičnega dela.
Takrat se mi je zdelo, da mi je še najbolj pisan na kožo od vseh ostalih faksov, ki te sprejmejo s poklicno maturo. Vendar sem že po prvih dveh mesecih spoznala, da temu ni tako. In sem še kar vztrajala, čeprav mi je bila muka hoditi na predavanja ter vaje. Stiskalo me je notri in me še vedno zelo stiska, ko pomislim, da me ta študij sploh ne zanima in bi morala biti na drugem faksu, kjer bi me vsaj delno oziroma celotno zanimal študij, če je to sploh možno. Mogoče bi pa tudi tam našla nekaj za kar bi potem obupala.
Prvi letnik sem še nekako naredila, drugega mi ni uspelo. Nikakor se nisem mogla spraviti k predavanjem ter k izpitom. Čedalje manj se mi da učit ter vlagat trud za nekaj, kar me ne zanima.
Doma, fantu ter prijateljem sem povedala. Vsi mi pravijo, da naj potrpim in stisnem še eno leto ter se potem vpišem drugam.  Kar me zelo boli je to, da mi doma govorijo , da je ta študij za mene in ne vidijo razloga, zakaj bi se prepisala.  Zato vem, da bi jih vse razočarala, če bi se izpisala.
Tudi ne vem, kam naj bi se prepisala. Najprej bi morala maturitetni tečaj opravit, za katerega se sprašujem, kako bi  ga opravila v enem letu nekaj, če so gimnazijci potrebovali  4leta?
Najraje bi šla delati, saj se čedalje bolj niti ne čutim sposobno za noben študij. Doma mi pa stalno govorijo, da časi niso rožnati in da lahko samo s faksom pridem do dobre službe in denarja. Vem, da to govorijo tudi zato, ker doma nismo ravno pri denarju in bi samo radi videli, da si priskrbim neko prihodnost, ki mi bo omogočila življenje brez finančnih skrbi.

Jokam, smilim se sama sebi. Počutim se izgubljeno, nekoristno, strahopetno, neumno. Ne vem, kaj naj naredim. Ko gledam ostale ljudi okoli mene, vsi vedo kaj bi radi, kaj jih zanima oziroma se spravijo h temu, da spremenijo, če jim nekaj ne odgovarja, pridejo ven iz situacij, ki jih bremenijo, se znajo spopadati z njimi. Jaz tega ne zmorem.
Rabila bi podporo, Resnično samo to. Nekoga, ki bi mi pomagal, ki bi me usmeril na pravo pot, saj sama očitno ne zmorem tega. Vendar vem da tega ne bo, saj si sami kreiramo življenje.

Včasih pomislim na to, če je sploh vredno živeti, saj sem stalno obremenjena s tem faksom, nesposobnostjo ter kako bom dokončala študij, da ne bodo drugi gledale name kot na nekoga, ki ni nič dosegel v življenju. Čeprav vem, da me to ne bi smelo brigati, ampak me. Nočem, da name gledajo kot na nekoga, ki je tak neumen, da ne zmore enega faksa naredit.

Samo to sem želela dati ven.

[nutela]

Name so starši delali pritisk da ne seme prit domov če prinesem manje od pet- pa sem zdaj trajno nezaposljiva in brezdomka!

V življenju je najbolj pomembno da delaš to kar te res veseli.
Včasih se je res treba pomučiti, ampak ni dobro iti v krajnost!
Kar se prijateljev tiče: ni slabo seveda da so tudi v razredu, ampk tudi če niso, ima življenja tudi izven tvog razreda!
Z parimi ljudmi si lahko ne glede kej so in od kod so!
Jaz sem dosti časa imela prijatelje v ZDA, Avstraliji...ki sem jih poznala samo preko neta..pa spet ej bil fajn...

[Arwen]

hja... iščeš službo, istočasno (dokler jo ne dobiš), probaš zaključit letnik oz. se učiš za prepis...

Zato vem, da bi jih vse razočarala, če bi se izpisala.

njihov problem

[zverca87]

Živjo Delilah.
Tudi jaz sem izbrala šolo, ki me niti v sanjah ni zanimala, ampak tak je bil splet okoliščin.

Vse moje sošolke so bile nakako poparčkane in se držale zase.. Šele v 3. letniku sem se z eno sošolko sporazumela, vsaj nekako.
Imam prijateljico s katero sva stalno na vezi, čeprav se že enih 8 let nisva videle.. A ona je moja naj prijateljica.

Ne vztrajaj na faksu, ki te ne veseli. Prepiši se, četudi drugim to ne ugaja. Živiš zase, ne za druge! Izberi faks, ki te veseli, tako se boš tudi lažje in z veseljem učila. Zaupaj vase!

[zverca87]

Jaz sem zavlačevala s šolanjem.. Zdaj sem pa že toliko stara, da mi ne pripada več ne štipendija ne pokojnina (po starših). Pravzaprav sem zavlačevala, ker sem imela skos ene psihične težave; veliko sem bila po bolnicah, ker sem več krat poskušala storiti samomor.

Svetujem ti, iz srca, da skušaš narediti šolo. Četudi te ne mika, se pa splača. Meni je žal ker je nisem naredila, zelo žal. In seveda najdi faks, ki te vsaj malo zanima.
Mi zaupaš kaj te npr. veseli?

[MP2011]

hja... iščeš službo, istočasno (dokler jo ne dobiš), probaš zaključit letnik oz. se učiš za prepis...

120000 brezposelnih, ti pa "najd službo".

Delilah. Maturitetni tečaj je naredu en moj kolega, ki je prej 5 let zabušavov. In to brez problema. Pač je mogu plačat in kar na enkrat je stvar dobila nek pomen. No povedat hočem, da je to popolnoma rešljiva stvar. Z maturo se pa opcije odprejo. Mogoče veš kakšni so vpisi na tvoj željeni faks oziroma omejitve?
1 leto za boljšo prihodnost oziroma, kar je najbolj pomembno: srečo. Pomoje se splača. 
Gotovo pa bi ti bilo lažje, če bi te doma pri odločitvi podpirali. Samo razložiti jim moraš! Tako kot si to storila tukaj...

Upam, da ma tole kj smisla... morm se naspat. Lahko noč.

[Fuzzy]

Delilah, naredi to, kar ti želiš, ne tvoji starši. Na koncu koncev, je to tvoje življenje, tvoja izobrazba, ki jo boš opravljala  do penzije.   Tudi sama sem se prepisala, pa je zdaj veliko boljše. In ni res, da lahko samo z faksom dobiš službo: moj študij naj bi bil en izmed najbolj zaposljivih. V teoriji. V resničnosti pa je  precej drugače.  Drži se.