prosim za nasvet

[lost girl]

Sem nova na tem forumu. Mislim, da bo najlažje, če si olajšam dušo kar tu. Stara sem 21 let. Skozi celo življenje mi je manjkalo ljubezni. V družini ni bilo dotikov, nič. Saj se imamo radi in vse, ampak to mi je manjkalo. In mi še vedno. Resnega fanta še nisem imela, kot bi nekako odbijala ljudi. Dve leti nazaj sem spoznala nekoga. Sva samo prijatelja za seks. In še to se zgodi enkrat na par mesecev. Ampak jaz ga potrebujem. Ne vem zakaj se ga tako oklepam, verjetno zaradi vseh nežnosti, ki sem jih doživela z njim, ker mi je prej pač to manjkalo. Vem, da je bil vmes že z milijon drugimi, ampak nekako nimam moči, da bi ga pozabila. Včeraj sem izvedela, da gre z eno na nek koncert in to je bil vzrok, da sem spet začela misliti na samomor. Ja, lažja pot mi je samomor kot še naprej trpeti. Ja, toliko mi pomeni. Ker vem, da nisem sposobna še enkrat od začetka - nekoga spoznati, se ujeti z njim...in če bo šlo kaj narobe, spet skozi to pozabljanje. Saj vem, da je to normalno, da je to življenje, ampak enostavno nimam moči za karkoli. Nisem duševno močen človek. Obiskovala sem že nekaj terapevtov, ampak nobenemu nisem dejansko upala povedati tega problema. Njegov sms mi lahko totalno spremeni počutje - če mi nekaj dni ne odpiše, zgubim voljo do življenja. Ko dobim sms, pozabim na slabe misli. Vraga, hočem ga pozabiti, a nimam moči. Ker vem, da me izkorišča. A jaz sem pripravljena to sprejeti za tistih nekaj uric z njim.
Sicer to ni edini problem, ki ga imam, ampak... Kaj naj naredim? Psihiater? Ali naj se ubijem? Hvala za vsak odgovor.

[Milan]

 Vraga, hočem ga pozabiti, a nimam moči. Ker vem, da me izkorišča. A jaz sem pripravljena to sprejeti za tistih nekaj uric z njim.
Sicer to ni edini problem, ki ga imam, ampak... Kaj naj naredim? Psihiater? Ali naj se ubijem? Hvala za vsak odgovor.

Saj ti je že vse jasno, samo nekaj poguma rabiš da končaš ta patološki "odnos". In ne govori tako kot bi bila 60-letna ločenka (pa še tiste s pravo energijo vedno najdejo koga), ne pa mlada punca, ki ima še vse pred seboj. Morala boš pa nekako razčistiti s svojimi problemi, za začetek malo poglej po tem forumu kako to počnejo ljudje s podobnimi problemi. (v bistvu iamamo vsi dosti podobne probem, če ga zvedeš na skupni imenovalec - samopodoba). Če je velika kriza pa tudi psihiater ni slaba ideja, vse je bolje kot rezat žile.

[Lira]

Lost girl 

Tudi pri nas doma ni bilo objemov in še česa drugega tudi ne ... Razumem, da si s tem fantom odkrila nekaj novega in totalno dragocenega: občutek človeške bližine in nežnosti, in da te je vse to tako popolnoma prevzelo, da si ga pripravljena čakat, mu odpuščat in vse. Razumem, da ga potrebuješ. In prekleto dobro vem, kako je, ko ti nekdo toliko pomeni, da ti z enim sms-om determinira dan, teden, mesec: a bo dober al bo slab, a se boš počutila ljubljeno in živo al boš hotela kar umret ...
Ker se sama v sebi ne zavedaš lastne vrednosti, si to položila v roke drugemu. Logično, da se ti zdi, da brez njega nisi nič.

Sicer to ni edini problem, ki ga imam, ampak... Kaj naj naredim? Psihiater? Ali naj se ubijem?

Jaz ti definitivno svetujem psihiatra. In to čimprej! Za psihiatra ne rabiš napotnice, samo pokliči nekam in se naroči. Ker niti slučajno ni normalno, da se dekle pri 21. letih počuti tako, kot se zdaj ti. To je tipično za depresijo, da se človek čuti skrajno nemočnega in da se mu zdi, da ne bo nikoli bolje. To nisi ti, to je bolezen. Potrebuješ pomoč.

Vem, kako težko ti je. Še pred tremi meseci sem bila tudi sama v hudi depresiji in popolnoma obupana. Zdravljenje z antidepresivi pa mi je po dolgem času vrnilo veselje do življenja. Življenje se mi zdi spet lepo in polno možnosti. Psihično se počutim neprimerno močnejšo in trdnejšo. Prej me je prizadela vsaka sapica, samo jokala bi, zdaj pa se mi kar smeji ... Življenjski problemi sicer niso izginili, še vedno so tukaj, ampak nič več se mi ne zdijo tako strašljivo katastrofično neovladljivi. Občutek imam kot da bi sebe in svet zdaj videla v čisto drugi luči. In vem, da je ta živahna podoba veliko bolj resnična kot je bila tista svinčena sivina prej.

Draga izgubljena punca, iz srca ti želim, da bi se tudi tale tvoja megla čimprej razkadila.
In zagotavljam ti, da preteklost pri tem ni nepremostljiva ovira. Drži se, vse bo še v redu! 

[Yme]

Ali naj se ubijem?

Jaz glasujem: PROTI! (če si postavila vprašanje, ki se mi ni zdelo retorično, odgovarjam).
Argument: preveč enostavna (in napačna) rešitev zapletenega problema.
Ali če ti povem malo bolj filozofsko. Ti imaš težave v sebi, v "duši". Ker če z neki fantom (ki ima btw še druga dekleta) seksaš sklepam, da je tvoje telo pri rosnih 21-ih letih več kot v odliči formi. In če se ubiješ, samo vzameš temu telesu življenje. Problem (v tvoji glavi) bo OSTAL! In obstaja neka zares majhna možnost, da se nekje v paralelnem kozmosu "zbudiš" z enakim problemo... in za*ebana zadeva se bo nadaljevala (pa še brez telesa boš tam).
OK. Dovolj duhovičenja... čisto resno ti povem... če zaradi enega fanta razmišljaš o samomoru potem definitivno porebuješ pomoč v obliki psihiatra (ne boš verjela kakšen čudež lahko naredita eden ali dva pogovora o težavah, ki te težijo).
Predvsem pa... PRENEHAJ s seksom s tem fantom. Njemu je to samo "praznjenje" česarkoli že, tebi pa to prazni življenje in ti jemlje pozitivno energijo. Ko boš pa razčistila sama s seboj... se bo pa že pojavil neki novi DENIS (no, ime ni pomembno, je bolj zaradi rime... hehe).

LP D

P.S. Ne štekam pa čisto dobro kako razmišljaš da "odbijaš ljudi/moške" imaš pa "prijatelja za seks"... ali je slep ali kaj?? 

[CD]

Priznaj si, da imaš resen problem v sebi in da je napaka SAMO tvoja. Temu človeku, ki si ga zgubila oz. ga nikoli nisi imela si se mazohistično podredila, da si ubežala neznosnemu občutku osamitve. Ta človek je bil tvoj kisik, on je vse - ti nisi nič. Zgubila si še tisto malo integritete, ki si jo imela. In ko se človek odpove temu pride do navideznega transa, ker ti ni treba rešiti lastnega problema življenja, ker si orodje nekoga drugega. Odnosno je tale tvoj jebach lep primer sadista, glede na opisano.

Spravi krpat to resno luknjo v tvoji osebnosti in pozabi na tega človeka. Think of it as a bandaging an open wound v umazanem okolju.

Ta tvoj strah, da odbijaš ljudi pa je tudi zrasel v tvoji glavi. Taka negotovost ti je ustvarla neravnovesje v buči in vpliva na tvoje vedenje v tolikšni meri, da si totalen dolgočasen slabič in pesimist. Če pa razmislš mal bolš, pa vidiš da si s to tvojo "domišljijo" ustvarla navidezno resničnost in nevarnost proti kateri se zdej moreš zavarovat.

For fuck sake, nehajte že mislit na samomor, ker to je easy way out. Zaradi moje nove fascinacije nad šahom, bom uporabu kr to prispodobo. Glej na vse to kot na šahovsko igro. Nekatere poteze prnesejo uspehe ampak lahkih rešitev ni. Čeprov načrtuješ, grejo stvari med igro lahko narobe. Včasih se ti zdi, da ti boljši šahist nastavlja zanke, da te sili k bolj poglobljenemu razmisleku o položaju na igralni deski. Potem te pa začne še zbadat in se norčevat, da te pripravi k boljši igri in odvrne od tega, da bi se smilu sam sebi.

 Kaj hočem rečt s tem? Ko se stvari zaostrijo, maš zmer nekoga, ki te spodbuja, da uporabiš svoje zmožnosti, pa četudi je to ta forum kjer si bo folk vedno vzel nekaj minut časa, da ti odpiše(mo).

[lunica]

Pozdravljena!

To kar si ali doživljaš s tem fantom bi jaz prej označila kot odvisnost od odnosa.Te težave katere si izpostavila so precej obremenjujoče zate in težko je,ker se vrtiš v krogu iz katerega ne zmoreš sama zato bi bilo dobro,če bi resnično poiskala strokovno pomoč in brez strahu zaupala težave,ki te pestijo psihiatru ali psihoterapevtu.
Razumem,da pogrešaš objeme in dotike in seveda bližino človeka,ki bi ti znal stat ob strani in te imel rad,ampak tvoj "ljubimec" ima drugačne lastnosti in to MORAŠ sprejet,ker drugače se ne bo nič premaknilo na bolje temveč boš samo iz dneva v dan tonila globje.
Vem in poznam občutek kemije in privlačnosti ampak to še ni ključ do zveze katere si v resnici želimo zraven spada še mnogo drugih lastnosti,ki jih pač posameznik ima.
Na žalost ob takšnih zvezah poteptamo svojo samozavest in nehote dajemo prednost osebam,ki nas čustveno izčrpavajo,zato pa se moramo naučit izhajat iz sebe,ko to osvojimo je mnogo lažje,ker se tudi znamo postavit zase in reči NE,ko je to potrebno,ter prepoznamo signale,ki nam utegnejo škodovat,če se pravočasno ne ustavimo.Brez skrbi,da boš zmogla in premagala stanje v katerem si se znašla,le pogumna bodi in vztrajna!

[lost girl]

Res hvala vsem za odgovore. Mogoče je bila to ta 'brca v rit', ki sem jo potrebovala, da se spravim k sebi. Dokler nisem odprla te teme, sem se vsak dan tolažila s tem, da bo vse ok itd. Ko sem prebrala vaše odgovore, sem si na glas priznala, česar si prej nisem hotela. Sicer moj največji problem je ta, kako se lotiti tega 'pozabljanja' in prebolevanja, ker tega človeka kar pogosto srečujem. Ampak bo že. No, včeraj sem naredila eno pozitivno 'neumnost', in sicer odločila sem se za enomesečno potovanje. Tako da upam, da se bom z urejanjem stvari za to dovolj zamotila, da ne bo več teh negativnih misli oziroma da jih bo manj.  Upam, da mi uspe. Rada vas imam 

[Lira]

Lost girl