Ne najdem izhoda

[norica]

Vsak trenutek dneva in noči razmišljam o tem. Sem v začaranem krogu,pa ne znam izstopiti iz njega.
Ta krog se vrti že odkar ga poznam in se še bo,če ne bom nekaj naredila.
Odkar sva bila zopet skupaj je najina veza stala na mestu,nisem zahtevala več,sedaj bi pa želela več,pa ne morem dobiti,ker je prepozno.Verjetno je??
Nisem komunikativna,ker nimam samozavesti,ne vem kaj bi se pogovarjala....
Počutim se tako prazno,samo,zapuščeno......ne znam vam opisat.
V svojih letih bi se morala ceniti,pa se včasih gnusim sama sebi,da ga prosim naj si vzame čas zame!!!!

[lost girl]

Imam podoben problem kot ti, opisan nekaj tem nižje od te tvoje. Tudi jaz vem, da delam narobe, ker ga ne morem pozabit in še vedno upam, da se bo nekako po čudežu vse uredilo. A po drugi strani bi rada spet normalno zaživela. Hočem ga pozabit, ker nočem več trpet. A ne vem, kako naj se tega lotim.

[Lira]

Norica, jaz te razumem. Človek tudi ne more čez sebe, čeprav se drugim zdi vse simpl kot pasulj.

Trenutno pač čutiš, kot čutiš, in delaš, kar zmoreš. Vsi smo se že kdaj znašli v taki stiski, da nam je bilo še dihat težko ...

Ogromno je že to, da pišeš o svojih občutkih. Ti kar nadaljuj, napiši, kar ti pade na pamet ... Mogoče ti bo s tem vsaj malo odleglo, da boš lažje premostila čas do obiska psihiatra.

[Yme]

V svojih letih bi se morala ceniti,pa se včasih gnusim sama sebi,da ga prosim naj si vzame čas zame!!!!

Ja, saj... ta kontradiktornost, ki jo vodimo med čustvi in razumom nas pripelje do... ja, no... konec koncev na ta forum.
težko se je sprijazniti z izgubo /spremembo, kar nas je osrečevalo in nas napolnjevalo. Če je pa še malo odvisnosti vmes, je pa zmeda popolna. Ampak... čas celi vse rane (alias "Vse mine. Ali z leti ali s tableti!")
Obupati ne gre nikoli. Ljudje smo izrdno trpežna bitja, če ne bi bili, ne bi bili danes na vrhu prehranjevalne verige.  Samo ta presneta čustva nas malo zaje*avajo...

P.S. Norica, kar lepo za začetek "terapije" vsak dan napiši (in oceni svoje počutje od 1-10) kako ti gre. Boš videla, da se bo do 27.maja že samo od sebe veliko uredilo... samo NJEGA in Lexaurine vrži v smeti in... LET THEM GO (BOTH)!

[norica]

Če bi ocenjevala svoje počutje je na nuli .Še vedno kar jokam.Se sprašujem,kaj sem naredila narobe,da ne morem biti srečna.Vsak dan je slabše.Premišljujem in jokam.
Gledam ljudi iz balkona,vsak ima nekoga,da lahko gre z njim na sprehod....
Ne gre in ne gre!!!!!!!!!!!!!!!

[Yme]

Če bi ocenjevala svoje počutje je na nuli .

Pa to je po svoje odlično! Prvič: si na dnu in od DNA se lahko odrineš navzgor. To je čisto fizikalno dokazljivo. Drugič: nižje ne moreš, se pravida vsak premik je lahko edino... na bolje?!

Se sprašujem,kaj sem naredila narobe,da ne morem biti srečna.

Jaz se to sprašujem že zadnjih 5-6 let. Kam je šla moja "sreča"? AMpak bolj ko se sprašujem, dlje sem od rešitve. Na silo ne gre... potrebno se je "skulirat", potem pa mislim da sreča nekako najde pot nazaj. Pa naj je to v obliki človeka ali samo občutja.

Ne gre in ne gre!!!!!!!!!!!!!!!

Pravilneje bi bilo napisati: Ne znam/zmorem!
Nekaj ne more ITI samo od sebe. Spet fizika. NEKAJ se ne giblje če ne (do)damo neke energije. Potem se začne premikati (na bolje?!). In ker je na začetu še veliko trenja, je potrebo energijo stalno dodoajti. Kasneje ko se trenje zmanjša in NEKAJ dobi vztrajnostni moment... gre skoraj samo od sebe. 

Malo je pa tudi vreme krivo... 

P.S. Gledaš ljudi z balkona... ja, pa pomisli, koliko jih je samih doma v stanovanju, ker se ne upajo sami ven... POJDI VEN. In potem bodo tebe gledali z balkona in si (nekateri) mislili: "U, madonca, lej taka fejst baba, pa sama... to pa je samozavest!!!!!"

[trzinka]

 
P.S. Gledaš ljudi z balkona... ja, pa pomisli, koliko jih je samih doma v stanovanju, ker se ne upajo sami ven... POJDI VEN. In potem bodo tebe gledali z balkona in si (nekateri) mislili: "U, madonca, lej taka fejst baba, pa sama... to pa je samozavest!!!!!"