Pozdravljeni vsi. Že nekaj časa berem forum, tokrat pa sem se odločil, da se uporabnikom pridružim tudi sam in podelim lastne izkušnje, predvsem v želji po odgovorih ljudi, ki bi čutili podobno, saj so anksiozne motnje, takšne in drugačne, težko v popolnosti diagnosticirane, zaradi tega pa redno prihaja do dvomov v tovrstno diagnozo (če do nje sploh pride), prihaja do dvomov v izvide različnih zdravniških testov in tako naprej. Vse stvari, ki se mi (in so se mi) dogajajo bom opisal v nadaljevanju. Vsekakor upam, da se bom sčasoma tudi sam lahko vključil v druge debate na forumu, tokrat pa ga »izkoriščam« za lastne skrbi. A najbrž je to ravno fora takšnega foruma, čeprav moram priznati, da si vseeno želim, da bi lahko s svojim kasnejšim delovanjem doprinesel forumu to, kar mi je (že do sedaj, zgolj z umaknjenim branjem vaših postov) doprinesel on sam. Nekaj potrditev, nekaj pozitivnih razmišljanj, nekaj prijetnih besed, ki sicer niso bile namenjene meni, a sem jih vseeno posvojil v tolikšni meri, da so me nekako pomirile.
Star sem 22 let, od marca čutim bolečino na levi strani prsnega koša, pravzaprav okrog prsne bradavice in tudi cca. 4 centimetre pod pazduho. Prvič sem se zbudil iz spanja ves prepoten in zaradi razbijajočega srca nisem mogel zaspati nazaj. To se je zgodilo na zadnji dan daljšega bivanja na tujem (študij!), kjer sem spoznal mnogo novih prijateljev, mnogo novih poznanstev in ustvaril nekaj tesnih odnosov, ki jih v Sloveniji nikdar nisem, razen s svojo partnerko, s katero pa sem bil v zadnjih mesecih mojega bivanja v tujini »narazen«. Zaradi bivanja stran od staršev in nejasnega razmerja s partnerko, sem se v Slovenijo vračal (te misli so bile prisotne že nekaj dni pred odhodom nazaj) v zelo čudnem stanju, ves čas sem razmišljal, da se nikamor ne morem vrniti, da nima smisla, čeprav sva se s partnerk nekako pobotala in uspela urediti, da se vselim k njej. (Ni bilo nič radikalnega, kar bi razdrlo najino zvezo, nikakršne prevare, temveč zgolj nakopičena nezadovoljstva, tako mene kot nje, glede življenja, bi rekel.) Zdelo se je, kot da je bilo vse preuranjeno, da bi bilo potrebno o vsem razmisliti, a po večletni zvezi je vsekakor nisem hotel zapustiti. Tako sem v precej depresivnem stanju segel po tistem, kar me je poprej zelo osrečalo, in to so droge. V zadnjem mesecu bivanja v tujini sem jih vzel trikrat, nazadnje ravno eno noč pred svojo vrnitvijo (to je bila napaka, se mi zdi). Govorim o dizajnerskih drogah, najbrž o verziji mefedrona, (tedaj nisem razmišljal o teh rečeh, saj sem nekaj let pred tem docela redno, vendar še vedno rekreativno jemal kokain, tako da sem se počutil kot nekdo »ki ve, kako se stvarem streže«).
Po vrnitvi v svojo sobo tistega zadnjega dne februarja okrog petih ponoči sem poskusil zaspati, vendar mi ni uspelo in sem prehajal in hipnagogičnega stanja v budnost vse do sedme ure, ko sem naenkrat, ko sem se predramil iz tega vmesnega stanja, začutil, da me boli na levi strani prsnega koša, da sem zelo nervozen in da ne morem dihat. Vstal sem, cimri so spali, sam pa sem se odpravil na zrak (mogoče bo pomagalo), sem se usedel na klopco in poskušal z dihanjem. Ni pomagalo in po hiperventiliranju cca. eno uro sem se odpravil v lekarno po aspirin (kaj pa, če je srce in umiram?). Kupil sem 500mg (kar sploh ne pomaga pri takih stvareh, sem ugotovil kasneje istega dne) in se poskušal pomiriti. Po dveh urah konstantnega potenja in mrazenja rok sem se odločil, da se odpravim na urgenco. Vprašal sem lokalnega prebivalca in skupaj sva se odpravila do bolnica (on je imel probleme s pljuči, jaz pa sem bil prepričan, da je nekaj s srcem, saj je bil utrip dve uri redno cca. 120, merjen z prstom desne roke na levem zapestju). Prišel sem na urgenco, kjer mi je prijazna zdravnica opravila teste, EKG (bp), za amfetamine (negativno). V čakalnici sem se nekako umiril in čakal, da dobim izvide, zatem sem odhitel nazaj (bolečina je bila še vedno tam, a srce se je umirilo) in odletel v Slovenijo. Let je trajal več ur, potem še pot domov iz tujega letališča s kombijem, vse skupaj je na mojo psiho vrglo zelo temno luč, kaj bo sedaj z menoj, da sploh ne govorim o problemih, o katerih sem razmišljal že prej, o vračanju domov, o bivanju, o življenju. (Patos, da, a misli so bile pač take.)
Tedaj sem se odločil, da je potrebno nekaj narediti. Prenehal sem kaditi (skadil 10 cigaretov na dan cca. 3 leta), nehal piti alkohol (pil minimalno, pol litra/teden maksimalno), se neredno hranil itn. Zaradi nejasnega izvora bolečina in napada sem se čez nekaj tednov zopet zglasil na urgenci, kjer so ponovno naredili EKG in test za srčne markerje. Kasneje sem šel h kardiologu - njegov EKG je nakazal na povečan desni ventrikel, na obremenitvenem testu sem poleg normalnega EKGja imel tahikardijo ("Gospod dosegel 6.2 MET, kar pomeni porabo kisika 21,7 ml/kg/min; objektivno v EKGju nismo registrirali za ishemijo miokarda značilnih sprememb ST spojnice. V fazi mirovanja je bilo 117/min, po i. stopnji obremenitve že 133/min. Obremenjen do 105 W, zatem prekinili), zaradi česar sem dobil holter za 24 ur. Tam piše, da imam "redni sinus ritem z max. 169/min in min. 41/min. Ektopičnega ritma ni. 34 enostavnih SVES. Znakov ishemične reakcije mokarda ni bilo."Zatem sem opravil ultrazvok srca. Del izvida: "Levi prekat ni hipertrofičen, globalna sistolna funkcija LV je dobra. (E=1,1m/sec, A= 0,7 m/sec, tkivni Doppler, sistola je 0,09 m/sec, E=0,13m/sec, A= 0,07 m/sec) Desni prekat je BP. Zaklopke so BP. Manjši signal trikuspidalne insufience je fiziološki, ocenjen sistolni pritiks v desnem prekatu je 24mmHg+CVP. Maks. hitrost pretoka preko aortne in pulmonalne zaklopke je 1,4 oz. 1,0 m/sec. Srednji del interatrijskega septuma se rahlo boči v desni preddvor, spremembe ne zadoščajo kriterijem anevrizme. Perikard je BP."
Se pravi, vse okej. In ker je bil kardiolog mnenja, da je moje srce odlično, sem bil napoten h gastroenterologu, kjer so mi odkrili antralni gastritis in bulbitis, HUT negativen in majhno fiksno hiatalno kilo. Kardiolog in osebni zdravnik sta razrešila, da je za vse najbrž kriva hiatalna kila, imel sem osemtedensko terapijo z Nolpazo za gastritis (ki naj bi bil tako ozdravljen), spremenil sem dieto. Jem nemastno, neslano hrano, večkrat na dan, po zapovedih za gastritis.
Tako je bilo z zdravniškega stališča. V tem času me je bolela glava, imel sem napade hitrega bitja srca (tretjič sem bil na urgenci, ko sem poklical rešilca, ker nisem mogel drugače, vrtenje v glavi, mrzle roke, drhtenje in grozno razbijanje srca, utrip 119, 150/100), na urgenci niso ugotovili ničesar, dobil pomirjevala, potem se je umirilo, dobil za na dom dva apaurina, a nikoli ni bilo tako hudo kot takrat (zato ju tudi nisem vzel). Enkrat me je glava bolela tako močno (poleg mišljenja, da imam kajpak strdek v krvi – vendar mi je osebna zdravnica naredila test za D-Dimer in nič), da sem skorajda omedlel v avtobusu. Malo je manjkalo in komaj sem se zvlekel domov. Dobil sem protibolečinske tablete in dva dni sem bil kot v nebesih. Nič bolečin. A potem so se vrnile, čeprav sem bil na vseh možnih tabletih. Protibolečinske in Nolpaze.
Potem so bili tu še vsakršni občutki, bolečine v levi roki, v levi rami, vse skupaj je prihajalo in odhajalo sporadično, postajal sem vse bolj razdražljiv, nisem bil zmožen delat, nisem mogel med ljudi (kaj pa če umrem sredi predavanja ipd.?) Vendar se je bolečina postopno manjšala, a je še vedno prisotna vsak dan, ob vsakem telesnem naporu, skorajda vedno, ko vstanem, vendar sam ne verjamem, da je za vse to kriva hiatalna kila, v kar sumijo zdravniki. Vendar počasi postajajo tudi oni ne tako prepričano, poslali so me h kliničnemu psihologu, kaj drugega pa še ne. Opravil sem alergološke teste (samo pršica: 4mm), za astmo še čakam, saj se je v zadnjem času pojavila nova bolečina, ko so vse ostale skorajda že odšle.
Težko dihanje, skoraj vsakič, ko se naprezam (hodim v hrib, hodim po stopnicah itn.) in ko se živciram, čeprav to ni vedno. To je zdej prisotno kakšna dva meseca, pljuča so bila slikana, pljučna funkcija je okej, vse je super, samo dihat še vedno ne morem. In bolečina, ki je prisotna na levem boku (ampak le nekaj cm pod pazduho), se ne zmanjšuje. Včasih pomaga, ko se mi spahuje, ali ko to naredim zanalašč, ampak ni vedno tako. (Zato sem bil na začetku tudi sam prepričan, da gre za želodčne težave …)
Obenem pa ta psihična ovira, ko se zjutraj zbudim, kot da bi se name, takoj ko odprem oči ali odprem misli novemu dnevu, ulegel slon, da potem težko vstanem in se pobiram štiri ure, ko me spet (ponavadi je vedno okrog 12ih) zopet zajame val nemira, grem na sprehod (sreča, da sem še študent, da pišem diplomo, kar je pa zelo težko v takšnih okoliščinah …), včasih ne grem, se zamotim s čim itn., vseskozi pa ob teh napadih razmišljam o tem, da se bo kaj hudega zgodilo. Zdaj vedno manj, ampak vseeno preveč, se zdi. Te epizode so najhujše (psihično), ko se mi sesuje cel vrednostni sistem (parkrat na teden), ko vse postane popolnoma črno, zveza s partnerko, življenje, faks, delo, vse se ovije v neko kopreno, iz katere pol težko pridem ven, traja več ur, včasih pa moram prespati. V nekih trenutkih se mi zdi edina rešitev v tabletah, niso bavbav, le zdi se mi, kot da zdravniki mislijo, da nisem dovolj »obupen« primer, da bi mi naprtili kakršnekoli tablete. Sam sem seveda poskušal z meditacijo (ni ravno šlo okej), delam jogo vsako jutro (10-15 min), poskušam se »izogibati stresnim situacijam«, samo kaj ko je že hoja v trgovina stresna situacija, da niti ne govorim o tem, da je že sam akt zbujanja nekaj najtežjega, kar se mi je dogodilo v življenju. Najbrž nikdar več ne bo tako, kot je bilo pred pojavitvijo vseh problemov, ampak upam samo na to, da se bo poboljšalo. Dostikrat se zalotim, ko si govorim, da bi bilo vse dobro, samo da bi se vsaj malo poboljšalo, da bi »fizična bolečina« izginila, da bi se lahko gibal brez strahu, ker se mi zdi, da bi s psihičnimi simptomi še nekako zdržal, zdaj ko me pa že več kot pol leta tarejo fizično bolečine, se pa zelo težko držim »nad gladino.« Včasih so mi prišle na pamet (na sprehodu) o tem, da bi bilo bolje, če bi se življenje končalo, če je takšno, ampak me to hitro mine (vsaj konkretno), abstraktno pa ostaja v moji glavi še dolgo po tem.
Vem, da je dolg tekst (je skoraj traktat, kot sem omenil v naslovu), vsakomur, ki se je lotil stvari, sem zelo hvaležen. Vem tudi, da je pisanje zelo zmedeno, za to mi morate oprostiti, in upam, da ste kaj v pisanju sploh razumeli.
Vse vas lepo pozdravljam, oblomov.
