Koliko bolečine je normalno?

[nageljček]

Kako lahko vemo kdaj je bolečina še normalna v meri, da jo bomo lahko sami rešili in preboleli in stvari spremenili in kdaj moramo iskati pomoč?...meni se pogosto pojavlja občutek bolečine, take življenjske bolečine, ko preprosto boli življenje. Ne pride vsak dan,ampak približno nekajkrat na teden. Danes me je pa obiskala že kar trikrat...in mi je prav neprijetno že...in res ne vem ali naj čakam in se trudim to reševati sama ali bi morala iskati pomoč?

[Poni]

Nageljček
(Gorenjski nageljčki so lepi. - pripomba Ponijeve senčne osebnosti)

Poznam to. Ampak bojim se, da jaz nisem ravno pooblaščen za raševanje takih zadev.
Jaz bi najraje rekel: nič bolečin je ravno prav. Vsaj zame.
Se pa dogaja - vsaj meni - nekako enkrat na teden morda, ali pa na dva tedna. Nevem. Bolj ugibam. Ko kdaj kaj rečem. Kaj šaljivega, po mojem občutku. Potem pa me sogovornik nadere. Kako lahko rečem kaj tako žaljivega. Ali me ni nič sram?
     Občutka svojega potem pa ne znam opisat. Občutkov nasploh ne znam opisati z besedami. Vem samo, da boli kot hudič. Najraje bi se v tistem trenutku nekam skril. Posebej še, ker imam v tistem hipu občutek, da ne bo nikoli konec te bolečine. Pa čeprav potem mine morda v nekaj minutah. Ali morda v četrt ure. Spet ugibam.
     Kaki mojstri bi pa najbrž rekli, da so take bolečine nekaj povsem običajnega v življenju. Da skozi take bolečine rastemo in se učimo. Ali morda obratno. Ampak jaz bi se pa takrat vseeno naraje skril nekam. Morda v posteljo pod kovter. Pa ostal tam za vedno.


          Poni

[nageljček]

Saj to...nikoli ne veš kaj je v mejah normale in kaj ni...

nekaj bolečine gotovo je normalno, ker življenje brez bolečin ne obstaja oz. bi bilo celo nerealno, vendar ne vem kje so pa meje...

pravijo: takrat ko res več ne moreš naprej,takrat rabiš pomoč...ampak meni se situacija  zazdi brezizhodna v čisto vsaki bolečini...in potem v dnevu kot je današnji, ko se ta bolečina pojavlja, res ne vem kaj si naj mislim...

[Poni]

Zdajle mi je prišlo na misel. Pa mislim, da sem tudi že tu bral, na forumu.
Mislim da potrebuješ pomoč takrat, ko se taka huda neznosna bolečina pojavlja kar naprej, zelo pogosto. Ko se pojavlja tako pogosto in je tako huda, da te čisto onemogoči v vsakdanjem življenju.

          Poni

[Lira]

Se strinjam s Ponijem; ko te začne tako ovirati, da ne moreš več normalno funkcionirati. Ali pa, ko si s tako bolečino ne želiš več živeti. Takrat definitivno potrebuješ pomoč. Vso, ki jo lahko dobiš.

[bina223]

Se strinjam S Ponijem in Liro. Ko te to ovira v vsakdanjem življenju in ko ne moreš težav več reševati sam moraš poiskati pomoč.

[Slavka]

Kako lahko vemo kdaj je bolečina še normalna v meri, da jo bomo lahko sami rešili in preboleli in stvari spremenili in kdaj moramo iskati pomoč?...meni se pogosto pojavlja občutek bolečine, take življenjske bolečine, ko preprosto boli življenje. Ne pride vsak dan,ampak približno nekajkrat na teden. Danes me je pa obiskala že kar trikrat...in mi je prav neprijetno že...in res ne vem ali naj čakam in se trudim to reševati sama ali bi morala iskati pomoč?

Nageljček 
Stara resnica pravi, da nam življenje da toliko bolečine, kolikor je zmoremo prenesti...Kar pomeni, da takrat, ko se znajdemo v situaciji in sami ne znamo več naprej, dobimo ponavadi tudi možnosti za reševanje le-tega. A bolj, ko se bojimo in otepamo bolečine, večja postaja...

Bolečina se rodi iz naših neizpolnjenih pričakovanj, ko od življenja pričakujemo vse kaj drugega, kot nam pa ponuja. In takrat se znajdemo v krogu samoobtoževanja, obtoževanja drugih in razočarani ugotavljamo, da je naše življenje "grozno".

V sedanjem času so tudi "naša" pričakovanja vedno večja, saj smo pod pritiski medijev in okolice, ki nam narekujejo kako naj bi živeli, kako naj bi izgledali, kdaj in s kom naj bi si ustvarili družino ter dobili popolne otroke...Venomer naj bi izgledali kot iz reklame za zobno pasto, z nasmehom do ušes, zaljubljeni, zdravi, v moderni hiši in špornem avtomobilu...v nasprotnem primeru nismo "ustrezni". Tako vsaj so sestavljena vsa ta sporočila iz okolja, ki nas bombandirajo iz vseh strani...

Seveda se naša bolečina veča s tem, ko ne zadostimo tem pričakovanjem, za katera lahko realno rečemo, da niso naša, temveč so nam vsiljena.

In takrat, ko ugotovimo, da se sami nikakor ne zmoremo pobrati, se spremeniti, da sami ne najdemo vrat iz začaranega kroga bolečine, je potrebno poiskati pomoč.
Rabimo nekoga (ali nekaj), da spoznamo svoje realne želje ter ozavestimo tisto, kar smo že dosegli v svojem življenju in na kar tako radi pozabimo oz. vzamemo za samoumevno.

Pravijo, da je pomembno potovanje in ne cilj, zato je prav, da si to potovanje naredimo prijetno in zanimivo...
Torej vsak dan najdi tisto, kar ti je dan izpolnilo, polepšalo, zaradi česar si hvaležna in uživaj v razgledu na svoje dosežke... 

[zala]

Povsem se strinjam s Slavko.
Dodala bi pa naslednje: zdi se mi, da je pri bolečini predvsem pomembno, da se vprašamo, zakaj je nastala, da skušamo ugotoviti vzrok te bolečine in nato razmisliti o okoliščinah, ki so do nje pripeljale. Sama se ob tem vedno vprašam: sem imela na to kakšen vpliv ali ne, bi lahko ravnala drugače (brez analiziranja zakaj nisem) in ali je to za moje življenje sploh pomembno. Potem se velikokrat zgodi, da ugotovim, da zadeva ni "življenjskega pomena" ali, da na njo preprosto nisem imela vpliva... in bolečina je manjša.
Bojim se, da vedno moramo iskati neke metode za zmanjšanje bolečin duše, ki pa jih vedno ne najdemo (ne sami in ne s pomočjo drugih) in se vrtimo v začaranem krogu; ne najdemo ven....
Vsekakor pa bo držala trditev, da ko ugotoviš, da sam resnično ne moreš več, je potrebna pomoč... ali pogovor z zaupanja vrednimi ljudmi ali strokovna; potem ponavadi lahko dobiš tudi nevtralno mnenje in iz perspektive, o kateri sam sploh nisi razmišljal.
Vse dobro!

[nageljček]

Hvala vsem...meni se bolečina navezuje na faks, ki ga ne morem in ne morem končati in se mi vleče in vleče...in na to, da sem samska in nemorem najti enega primernega fanta s katerim bi si lahk oaj ustvarila...in sploh ne vem kako se naj lotim zmanjševanja te bolečine