FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
torek, 10. november 2026 ura: 05:20


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: potrtost  (Prebrano 2220 krat)
majč
Druge motnje
Heroj
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 3.103



« dne:: torek, 19. marec 2013 ura: 12:45 »

Ejla,

pišem, ker se tudi mene loteva nekoliko močnejša žalost.

Mislim, da me bremeni iztek pogodbe o zaposlitvi, ki je ni moč podaljšati. ker je zelo blizu, samo še dobrih 14 dni. Trenutno imam pavzo. Pa doslej me zadeva ni bremenila, razen tisti prvi šok in to, no zdajle pa me.

Če bi imela že obljubljeno novo delavno mesto, ne bi žalovala za starim en sam moment, ker ta birokratska služba dejansko ni za prehvalit. Nisem zato študirala socialno delo, res. Bili so momenti, ko nisem vedela ali bi to, da prekinem to službo doživljala kot tragiko ali kot olajšanje, pa vendar.

zdaj sem pa žalostna. pa ne ker moram prekiniti to asodelovanje, razmišljam bolj o tem, koliko sem bila (ne)ustrezno (pod)cenjena iz strani nadrejenega, ki dejansko ni prepoznal mojega vložka in ki sam ves čas bolj ko ne strelja kozle, v tem smislu je prekinitev prava osvoboditev. V tem smislu mi je v veselje. Pa poročim sem in sem tega zelo vesela, ampak danes me je potrlo. Pa je tako lepo vreme, pa menstrualno obdobje gre res h koncu, morala bi vriskati od sreče, pa sem potrta. No včerajšnji dan je bil začinjen s težko in bolečo vestjo o smorti prijateljičine mame. To je res hudo. nepredstavljivo zame v tem momentu, a vsi bomo morali v življenju skozi marsikaj in smo že skozi marsikaj šli. kdo ve, kaj nas še čaka.

kako se držite ostali?

maja
Prijavljen

Vse, kar pretežko je, enkrat mine. Vse, kar boli, počasi bledi.-Poplnoma vsak dan se na novo začne in vsako trpljenje enkrat umre.
Poni
Expert
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 1.395



« Odgovori #1 dne:: torek, 19. marec 2013 ura: 13:46 »

Draga Majč

Včasih se zgodi, da te življenje takorekoč prisili, da narediš nekaj, kar si sicer sama že dolgo želiš narediti, zavestno ali morda podzavestno.
     Ampak ko pa pride do tega, bi pa najraje pobegnila stran, preklicala svojo željo. Ampak ne moreš. Se že izvršuje. Lahko greš samo še naprej.

Jaz pa sem te dni kar nekako odsoten. Kar naprej razmišljam, pa kdaj bo prišla tista krasna nova doba, na pragu katere naj bi bili prav zdaj. Kajti ta svet, v katerem živimo, postaja že čisto tak kot svet v kaki znanstvenofantastični grozljivki o krasnem novem svetu. Svet, v katerem je človeštvo tehnološko strašno napredovalo. Medosebni odnosi, pa tudi odnos oblasti do ljudstva pa so tako pošastni.....

No, da te ne bom preveč zamoril. Kajti tvoje življenje gre sedaj odločno naprej. Proti lepšemu, upam in tudi verujem jaz.

          Poni
Prijavljen
zala
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 290


Sonček je... in jaz sem skuštrana....


« Odgovori #2 dne:: sreda, 20. marec 2013 ura: 07:21 »

Majč,
popolnoma te razumem, kaj se ti dogaja, saj sem sama enako doživljala pred slabimi tremi meseci (pa še partner je odšel).
Povedala si, da s službo sicer nisi bila najbolj zadovoljna, pa vendar.. je osnovni vir preživetja in nam vseeno daje neko "zadovoljstvo", da smo sposobni sami poskrbeti zase. Sama se že kar nekaj let ubadam s to zaposlitvijo (ki je, pa ni, pa je...) in moram reči, da so ti občutki zelooo neprijetni. Skušam pač nekako odmisliti te zadeve in se tolažim s tem, da je potrebno prebroditi tisto vmesno obdobje do ponovne zaposlitve, ki bo enkrat zagotovo prišla. Moram reči, da tukaj, kjer sem delala smo bili zelo dober kolektiv in tudi delo je bilo cenjeno, pa sem vseeno zelo žalovala za izgubo, saj so naredili vse, da bi me zaposlili, pa nisem bila iz pravega (beri VIP) testa. Rezultat je torej ne glede na cenjenost dela in kolektiv enak - izgubo je težko prenesti.
Ampak to so stvari na katere nimaš vpliva (sama sem zaradi "nezmožnosti najti zaposlitev" izgubila tudi partnerja... halooo) in je to lahko tudi edina tolažba. Počasi ti to tudi vpliva na vrednotenje samega sebe, pri čemer te opozarjam, da se skušaj distancirati od tega (občutka manjvrednosti, ker nimaš zaposlitve). Moramo verjeti, da tudi za nas enkrat pride priložnost; čas do tega pa bomo morali nekako preživeti; menda ni druge!
Drži se...ne bo ti lahko, sploh prve dni, ko si doma..potem pa se nekako navadiš.. osredotoči se na poroko in človeka, ki te ljubi in ti stoji ob strani! To je zelo veliko vredno. Nisi sama!
Vse dobro!
Prijavljen

"Na probleme glej kot na priložnost za osebno rast in obvladovanje samega sebe."
Roza
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Prispevki: 115


« Odgovori #3 dne:: ponedeljek, 25. marec 2013 ura: 01:21 »

Te mori tole....vem. Kljub temu, da ti služba ni všeč je vsaj finančna samostojnost, a ne? jok
Jaz sem tudi tako na hitro ostala brez službe.....tako hitro, da me je skoraj kap zadela. jok

Drži se.
Prijavljen
zala
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 290


Sonček je... in jaz sem skuštrana....


« Odgovori #4 dne:: ponedeljek, 25. marec 2013 ura: 10:09 »

Majč,
kako si.. oglasi se kaj!

Vse dobro!
Prijavljen

"Na probleme glej kot na priložnost za osebno rast in obvladovanje samega sebe."
majč
Druge motnje
Heroj
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 3.103



« Odgovori #5 dne:: četrtek, 28. marec 2013 ura: 22:26 »

ejla, čudež Božji, kot kaže, je mj dragi odstranil parents control z računalnika  sesmejem pa saj se sliši do konca blesavo.

glede službe mi je zdaj ok, da se to poglavje zaključi, v upanju, da kmalu načnem novo, bolj moje, ker tole je blo kar hudo, predvsem pa nisem našla sebe v tem. edino, kar je bilo dobro je to, da sem se res veliko naučilain da dejansko je bil reden in ok dohodek. življenjske šole pa je bilo ogromno. ni pa to to, zaradi česar sem tako rada študirala to, kar sem in kar bi me res izpolnjevalo, saj je bilo prilik za tisto pravo socialno delo izredno izredno malo na teh transferjih.

kaj vam lahko povem za ta čas... veliko se je zgodilo in veliko se dogaja. potekajo priprave na poroko. S fantom se četrtega maja poročiva in res se veselim vsega, kar naju skupaj še čaka, me pa te dni vse te priprave kar fino izčrpavajo. ob redni službi imam vse vikende nabito polne z obiskovanjem sorodnikov, nošenje vabil, pogovori z ljudmi, ki jih že lep čas nisi videl in si se vmes kar malo odtujil. nič neprijetnega, pa kljub tem utrudljivo. v ponedeljek pidem na šiht zbita, potem pa mava poleg šihta še sto zadev: kozmetičarko, ki ob tem tempu kaj dosti ne pomaga, ker se precej ubita, plesne vaje, šivljo, ma ni da ni, zraven še kazga dohtarja - jutri mam pregled pri fiziatru, itd. ful, ful, ful si želim malo predaha. malo normalnega tempa in predvsem malo miru. samo to. ker je res divje. velikokrat mi povsem brez veze odnese pokrov, pa še to zato, ker sem enostavno tako utrujena od vsega in bi se rada samo malo spočila. no zdaj bomo najbrž še jajca farbal ker si nekako ne predstavljam velike noči brez teh sicer čudovitih ritualov.


se je pa veliko zgodilo tudi na meni sami. ne vem, če sem kje sploh omenila, ampak poslužila sem se nekaj tretmajev alternaivnega zdravljenja, ki mi je bilo doslej tuje in nekaj se je korenito spremenilo v meni sami. počutim se drugače. bil so stvari, ki jih nisem mogla nikdar do konca urediti, zdaj pa se je v meni nekaj spremenilo. v srcu imam drug občutek, več je miru v meni sami, nisem več blokirana in ne trpim več zaradi zadev, ki so me gnjavile vsa ta dolga leta. prej si nisem mislila, da e lahko človek v nekem problemu sam od sebe tako nemočen in nezmožen nekaj urediti, kar se dogaja v njem samem, zdaj pa vem, da tega enostavno nisem zmogla urediti sama. na tem svetu so ljudje, ki to znajo in imajo darove, ki jim jih j Bog dal, da pomagajo in jaz sem na nekega takega človeka naletela. po drugem tretmaju sem mu pričla razlagati, kako se mi dogaja to, da si nekaterih stvari ne dovolim več, da sem se uprla, postavila temu po robu in on je nadaljeval ter povzel moo zgodbo brez da bi mu pred tem karkoli rekla, opisal je, kaj se je dogajalo z mano ves ta čas. in rekla sem, da tega nisem zmogla in znala spremeniti sama, da sem se res trudila, pa ni in ni šlo. to je res blagoslov. rekla sem, da bi rada živela normalno. tud sama v sebi. pretrgala sem tisti stik. zadeva je zame lanski sneg, ampak za to niso bila dovolj samo leta muk, zato je moral nekdo nekaj narediti, da se zdaj res jaz počutim drugče in da sem rešena te preklete prtljage. včasih sem jezna na ljudi ki s sposobni tako brezbrižno drugega človeka totalno zjebat in obremenit z nečim, kar ni njegovo. včasih me žalosti, da sem bila ves ta čas tako zelo prosojna in nemočna, da to uredim sama. ampak saj ni važno, pomembno je, da je minilo vse to. da lahko s fantom živiva po svoje in popiševa lite najine knjige, da se zgodi in pride vse še, kar mora priti. res sem v pričakovanju vsega tega in zdi se mi, da me čaka najprej en velik blagoslov sreče, ki m bo pomgal zdržati tudi najtežje trenutke. čutim, da so pred nama lepe stvari. služba je pomembna, ampak napram osebnmu pojektu, ki je zdaj na vrsti, v tem času tako zelo malenkostna in bo nekaj mimogrede, spontano za zraven, zato p mora bit taka, da ne bom vse energije, časa, moči in volje pustila tam in po možnosti za to preteklo zbirokratizirano varianto. ej ne hvala, raje manj pa to kvalitetno in vredno, res. tko jaz vidim zdaj.

no, kako pa ste drugi? kaj se vam zdaj novega dogaja? imate kk projekt pred sabo? cilje? želje?


maja 
Prijavljen

Vse, kar pretežko je, enkrat mine. Vse, kar boli, počasi bledi.-Poplnoma vsak dan se na novo začne in vsako trpljenje enkrat umre.
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.065 sekundah z 22 povpraševanji.