kaj se mi dogaja

[trzinka]

Pišem prvič! Kaj mi sploh je, še sama ne vem. Anksioznost, pretiran strah pred boleznimi in minljivostjo-smrtjo. Zaenkrat AD ne jemljem, vendar se mi vsa zadeva stopnjuje in imam občutek, da bom odpovedala. Pred mesecem dni so mamici odkrili raka na črevesju, bila je operirana in sedaj čakamo še histološke izvide. Stres, totalno za vse nas, ki jo imamo radi.
Vendar že nekaj let se tudi jaz spreminjam, postajam brezvoljna, strah pred boleznijo mi narašča iz dneva v dan. Imam povišano temperaturo vsako jutro 37,1, sem brez apetita (bolje zame ker sem predebela) , sem slabokrvna, sedimentacijo imam stalno povišano, zdravnica pravi, vse je to od stresa, mene pa grabi panika. Pred mesecem sem bila na urgenci, ker sem mislila da imam infarkt-pa ni bil. Od takrat sem shujšala 10 kg, počutim se zanič, drla bi se, jokala, sem prestrašena, hodim k mamici v bolnico, sem brezvoljna in žalostna.....Za vsakodnevno slabo počutje sem že popolnoma panična. Potrebujem pomoč, tega se zavedam, ampak nimam energije, sploh se ne smejim več, sploh nisem več tako vesela oseba kot sem bila, samo en velik strah je še v meni. Kam naj se obrnem....?  Moji otroci me potrebujejo, starši me potrebujejo, pa še mož.
Utapljam se z negativnimi mislimi. Ali je lahko vročina tudi od tega, ali kakršnakoli vnetja? Mi lahko kdo svetuje?

Trzinka

[Dečko]

Trzinka pozdravljena na našem forumu.

Res je ja za tabo in še pred tabo bo kar stresno življenje. Pri bi ti zaželel, da se mamica pozdravi in upajmo, da bo vse dobro.

Zate pa bi ti svetoval, da si čim preje poiščeš strokovno pomoč, veš antidepresivi niso slaba stvar, mogoče vmes bi še vzela kakšno pomirjevalo, da nebi bila tako nervozna pa bi bilo. Obišči svojo zdravnico, zaupaj ji svoje težave in lahko, da ti bo že ona pomagala, če ti ne bo znala te bo napotila k psihiatru ampak tega se ne ustraši, so čisto OK ljudje!

Drži se in srečno!

[trzinka]

Sem bila že lani pri psihiatru, pa je rekla, da se lahko sama postavim na noge. Vidim, da bom morala iti še enkrar. Kar se pa moje zdravnice tiče, je pa malo čudna, nebi zdaj o tem. Grem k mami v bolnico, da ji vlijem poguma, pred njo se še kar zadržujem. Hvala za pogum in nasvt.

Lp, Trzinka

[Aslan]

Ojla draga Trzinka.

Ja naše čustvene stiske, notranje bolečine, strahovi, občutek nemoči,
vse to butne ven na fizični ravni, skozi naše telo, raznorazne simptome,
od bolečin v križu, vratu, do slabosti, glavobola, vrtoglavice, pretiranega potenja, povišane temperature, pogostegauriniranja, tresenja rok, nemira v prsih, težkega dihanja..uf..še in še bi lahko naštevala.

..do tega pride, ker se nakopičijo stvari..dogodki...misli....

Začne se že z slabo samopodobo in strahovi z otroštva...v sebi nosimo vzorce odreagiranja, ne da se to sploh zavedamo...nosimo podobo, kako se "naj bi" vedli, če želimo biti sprejeti, ljubljeni,
nosimo v sebi to, da moramo biti popolni, da moramo zadovoljevati želje in prošnje vseh okoli nas...

Nekega dne se zlomimo.
In se šele nato vprašamo: Kdo sem in zakaj ne živim življenje tako kot si res želim?
Pot do sebe, do dobre samopodobe, do razčiščenja s preteklostjo lahko najdemo v knjigah, pri terapevtih, skozi prijateljstva...vsak ima svoj način, svoj razvoj in svojo pot do zorenja duše.

Depresivno počutje in anksiozne motnje nam dostikrat zožijo življenjski prostor,
povzročijo pre velike strahove in nas omejujejo, delajo nas čedalje bolj osamljene,
žalostne...in v določenih primerih je jemanje antidepresivov zelo smiselno, daj povrnejo tisto
primarno ravnovesje kemičnih snovi v naših možganih...da imamo lahko zdrav pogled na situacijo, d aimamo spet voljo in vidimo smisel. Na nas pa je, da začnemo spreminjat nato sebe in svoj odnos do stvari..do življenja...

Vsako življenje je minljivo in temu se nihče ne izogne.
Zato se moramo priučiti živeti za danes, dati danes sebi in ljudem ki jih imamo radi čimveč.
DANES je edino kar doživljamo resnično.
Preteklost je zavedno mimo, je spomin...lahko lep ali grd...
Scenarij prihodnosti je iluzija, je predvidevanje...lahko lepo ali prestrašeno..
Mi pa smo tuukaj in zati živimo tukaj za danes.

Ne boj se življenja draga Trzinka.
Bolj ko boš spoznavala sebe, svoja čustva in potrebe, lepše ti bo živeti.

še o mami in bolnici. Zadeva je seveda resna in žalostna.
Ampak vajin čas ej to, ko sta skupaj...nikar ga ne prživita obe v strahu in se ne delajta druga pred drugo močni. Pusti čustva da so taka kot so, na ta način se bosta odprli druga drugi in se zbližali na ravni srca.
Mord abost ajokali, se skupaj bali, ampak hkrati bo sta povezani in vajin čas, vajina medsebojna energija bo darilo za obe. Čas preživljajta kvalitetno.

Objem, Aslan

[trzinka]

Aslan!

Pozitivne besede veliko pomenijo in dajo človeku tudi moči, da se spopade s svojimi težavami. Saj se kar trudim in en dan mi uspeva, pa spet drug dan ne. Mami je bolje, je že pri močeh in izgleda kot rožica, kar že dve leti ni. Sem šla danes kar sama na sprehod, pa mi je malce bolje. Vem, da moram izbrisat in nehat razmišljat tiste moje misli, ki se kot sovražnik prikradejo v mojo glavo.
Obremenjujem se brez potrebe kaj je z menoj, kaj bo z mojimi najdražjimi, kaj si drugi mislijo o meni, kako me vidijo itd., še bi lahko naštevala. Zavedam se , da mi je sedaj najtežje, ampak vem, da bo vse dobro, mora biti. Tako se tolažim in tako želim nekaj pozitivnega storiti, ampak kaj ko mi gre vse tako počasi. Da se kam premaknem, da grem ven, da začnem uživat življenje tako kot sem ga nekoč, da bi se sprostila, smejala, zafrkavala....,sploh se mi ne da, nimam energije, oziroma malce jo še mam, če sem šla danes sama malce peš...
Prijateljice mi pravijo:"Ti sploh nisi več kar si bila, kje je tista energična ženska polna življenja?"
Pa se vprašam, ali sploh kaj naredim zase? Zakaj se ravno meni to dogaja?
Manj bom razmišljala , bolje bo. Grem brat knjigo, da se sprostim ,

hvala, saj veš...

[Aslan]

To je že KORAK NAPREJ, da si šla sama zase na sprehod, za svojo dušo, za svoje dobro počutje...
Bodi ponosna nase in si štej to za napredek.

Tale osebna rast, notranje zorenje je proces in ne gre iz danes na jutri.
Sej tudi v ta zos nismo kar padli, ampak smo si ga počasi z leti pridelali.

Misli se boš navadila pustiti pri miru
Naj pride misel in tudi odšla bo..brez da bo drama okoli nje...

Kaj kdo misli o tebi? Hm hm...to so spet naše misli..mi mislimo, da oni mislijo..
Nesmisel...

Sebe sprejmi kot best frendico in se sama do sebe obnašaj tako, kot do tebi zelo drage, ljube osebi.
Počasi začneš uživat v družbi sam s seboj, znaš biti srečen, znaš najti to srečo v sami sebi.

Spreminjamo se vsi, nikoli več ne bomo enaki kot nekoč in prav je tako.
Mogoče boš manj navidezno nasmejana,manj zafkantska, boš pa notranje bolj mirna,
bolj to kar si in srečna boš...

Zgubil se bo pomen, kaj kdo misli o tebi, ker boš spoznala,
da smo vsi med seboj povezani, v sebi smo vsi bitja, ki želimo mir in srečo.
Tudi če je kdo kdaj žaljiv, je tak, ker drugačen v tem momentu ne zna biti.
Moč prijaznosti in odprto srce odpira vrata v čudovite medsebojne odnose,
ki nas nato izpolnjujejo in gradijo.

Lepo bodi, pa ne pozabi na sproščanje...pomaga uredit misli in sprostiti telo.