youuu

[I.]

Ja.
Včasih se res zdi, da se ti življenje odvija naprej ter se ti hkrati izvija iz rok. Kot da nimaš nadzora nad svojimi mislimi, ki vse dneve švigajo sem in tja. Resnica je da veš da se nikoli ne ustavijo.
Bolečina mine ko prenehaš misliti kako bi zaustavil bolečino življenja.
Že veš? Vprašanje ni če sploh sam veš kaj hočeš. Vprašanje je če veš kaj rabiš.
Gledaš kako se svet spreminja in občutiš kako se spremenijo ljudje. Iz dneva v dan drugačni, drugačni obrazi. Drugačni občutki, drugačno sprejemanje
A nikoli se zares ne spremeni njihov odnos. Morda njihovo obnašanje, ne pa tudi besede. Saj je to tisto s čimer ubijamo druge kajne?
Ja, res je. Svet se spreminja. Prav tako vsa družba, vsi ljudje. Ure letijo, ljudje hitijo, prehitevajo svoje zmožnosti, poskušajo prehiteti sebe. Preveč zmorjeni sami s sabo da bi sploh videli kaj se dogaja.
A ti, ti ostajaš. Zakaj se ne spreminjaš kot vsi ostali, zakaj ne hitiš? Zakaj ne obrneš svojega obraza in odvihraš stran? Je to to?
Boš za vedno ostala?
Morda preveč ponižana s strani sveta, morda preveč prizadeta iz strani drugih.
Tvoj svet se spreminja, zdaj to vem. Tvoji občutki segajo daleč nazaj. Ko si bila med vsem tem sama in se nisi borila z ljudmi. Nisi se borila z občutki. Vem, ja vem kako boli ko se znajdeš med ljudmi ki hitijo, ljudmi oslepljenimi z stvarmi ki jih v resnici ni. In bežiš, ja bežala si pred stvarmi, pred ljudmi ki bi te lahko prizadeli.
 Vedela si. Skrivala si se da te nebi našli kajti bila si prepričana da bo konec.
Nikoli nisi povedala vsega. Nikoli nisi izdala zgodbe, zgodbe ki si jo poznala le ti. V sebi nosiš skrivnost življenja.
 Prevelika da bi jo opisala premočna da bi jo premagala. Razpeta med dvema cestama, v nevednosti žarometov luči ki so ti slepile pogled si se izgubila že davno nazaj.
A imela si vednost sveta, vednost večjo kot si se je lahko zavedala. A bilo te je strah. Te je nekdo nekdo ponižal? Strah ponovitve je sedaj hujša.
 Zakaj si mi pokazala pot, če še sama nisi vedela kam greš? Tako zelo izgubljena znotraj, si delovala popolna na zunaj.
Tvoje oči so se svetile v temi čeprav ni bilo odseva, čeprav ni bilo ničesar svetlega so se tvoje oči lesketale. Lesketale v bolečini. Bolečini življenja. Verjela si da se lahko izogneš stvarem ki jim ni konca. Izogibala si se stvari ki jih nisi marala a pristala si med njimi. Ohranjala ponos in rušila svoj svet. Nisi verjela da ti kdo sploh lahko pomaga.
Mislila si da nihče ne opazi tvoje bolečine. Zadal ti je bolečino večjo od bolečine tebe same. Nisi se znašla. Poslušala svet in hkrati poslušala le sebe. A videlo se je, sploh ni pomembno če so to videli tudi drugi, sled življenja ti je puščala neznosne bolečine.
Nisi verjela da se stvari da izpeljati drugače, lažje.
Vedno si bila tu.
Pokazala drugim da se da tudi drugače, sama nisi znala. Govorila si da ne smemo obupati, kazala si nam življenje. Sama si počasi obupala, v tihem glasu ki si ga slišala globoko v sebi nisi zaznala nevarnosti a vedela si, vedela si da se to dogaja.
Nihče ni hotel da se tako počutiš. Včasih si bila obupana nad sabo,nad življenjem a si bila še vedno visoko.
 Nisi kazala svojih šibkih točk, izkazovala si ljubezen. Ljubezen do življenja. Pokazala si mi pot. Zdi se smešno.
Ja, je. Ljudem ki nimajo pojma kako je prestajati obdobja brez da bi ti gdo vlival upanje da boš sploh zmogel. Trenutke ko ti stvari ali misli prestreže ena oseba. Dovolj je. Dovolj je le ena oseba da ti pokaže , kje zares poteka tvoja življenjska črta.
Sam obupaš, sam ne vidiš, sam oslepiš, obležiš. Ne greš naprej. Nazaduješ.
In upanje se pojavi takoj,ko se pojavi oseba ki ga ima, oziroma ki ga je pripravljena dati.
Pravili so ni da si bila na trenutke vredu. Meni si se zdela potolčena, na tleh. Tik pred prepadom. Zdela si se mi kot jaz. Včasih mi je bilo žal ker tega nisem prenašala. Nisem prenašala misli da se kaj dogaja tudi s tabo. Nasmejala si se in rekla da si vredu. Vsi so verjeli. Nisem imela namena. Videla sem te kako se boriš z ljudmi, problemi, stvarmi. Z ljubeznijo. Nisem hotela da bi bila ranjena ti. Zato sem ti govorila stvari ki so te včasih potolkle , ker si pozabila na realnost. Bolelo me je ko nisi verjela izrečenim stvarem, a resnica je da si se bala. Bala resnice, bolečine. Bala si se realnosti.
A vseeno si mi tako zelo pomagala. Tega ne vidiš ti, ne nihče drug a jaz vem. It's all what it matters. I know.Prizadeli so te, res hudo. A si ohranila svoj ponos in odšla naprej. In sedaj veš. Veš, da si zmožna in veš da ti bo uspelo. Vse česar si se bala ne obstaja več. In tvoje oči. Tvoje oči se sedaj lesketajo v odsevu življenja, ljudi. Stvari ki si jih vredna. Ker veš. In res mi je žal da tega nisi videla že prej a vidiš sedaj in to je pomembno kajne?

No, vem da s tem nisem pomagala sebi. Vem da se še vedno ponavljajo stvari ki so se dogajale v preteklosti in vem da sem še vedno zaustavljena v nekaterih trenutkih, a mi je vseeno. Vem da so moje misli o odhodu še vedno tu, ker še vedno tako zelo sovražim in se bojim stvari okoli mene a vesela sem da si končala ti. Vse kar je res pomembno. Upam da veš. Da veš, da si vredna pravega življenja da si vredna vsega. And I ,well I stay the same. Without a bright look and bright smile. Without bright myself.
 But remember what is all that matters?