Kako?Kdaj? ....

[rdečeokica]

Jap, kup enih vprašanj ...kako bo bolje, kdaj bo bolje, kaj pa če ni anksioznost in je res kakšna neozdravljiva bolezen??? ...kup takšnih in podobnih vprašanj se mi zopet roji po glavi ...fizično sem ponovno na dnu - boleče kosti, mišice, povečan izcedek, težave s prebavo, ves čas nahodna, zebe me ...psihično pa itak, da ne govorim - brezvoljna, ves čas samo premlevam o boleznih, ki bi jih lahko imela ali jih imam - trenutno sem pri sladkorni (ker jo je imela babica), kostnemu raku in pa limfomu ...ni da ni skratka ...kaj če bom jutri ali že danes zvečer umrla?? ...in že se mi zvrti scenarij  v glavi, kako bosta moji punčki brez mamice, mož brez žene, in da bo slej ko prej prišla nova mamica, mene bojo pa pozabli ...jap, katastrofa ...namesto da bi uživala v vsakem dnevu, ki mi je dan ...

Potem preberem en stavek - npr. da zdravniki najprej izključijo vse organske bolezni šele potem začnejo govorit o anksioznosti ...in ja, zopet misel - če meni tega niso nardili, moram imet kako bolezen ker je nemogoče da mi to dela psiha in ja začaran krog je spet tu ...

preberem veliko pozitivnih stvari, misli in si rečem da je to to - negativne misli ne nardijo nič koristnega ne za mene ne za mojo družino ...pa se vseeno prikradejo ...bolj proti večeru gre težje je, ker sem že tako utrujena od vsega ...kje je potem čas za moža zvečer če ob 8 zaspim na kavču ...

hodim psihoterapevtu in po terapiji je res ful boljše, potem pa pride zopet kakšni stresor (no, zdaj sem vsaj ugotovila, da sta to moja mama in sestra) pa konec ...še bolj potrta kot prej, brez energije ...in ja, sem že pomislila, da bi se jima izogibala, ampak to ni rešitev ...nočem pa, da mi par ur z mojo mamo ali sestro (ali celo samo telefonski pogovor) uniči cel dan, da o nočnih morah ne govorim (torej mi uniči noč) in posledično še naslednji dan ker itak nisem vredu spala ...

Torej, KDAJ bo boljše, ker ne vem več kaj naj ...ves čas razmišljam: zakaj sem takšna, ker s tem škodim drugim in zakaj zapravljam dan s takšnimi mislimi - kaj če jutri res umrem - se me bojo spominjali (če se me bojo itak) kot zagrenjeno žensko in bojo itak srečni da me ni in se ne rabijo več s tem obremenjevat ...joj joj

se opravičujem za daljše sporočilo ...

[Slavka]

Rdečeokica 

Vem, da je težko splezati iz vrtinca uničujočih misli, ki nas, ob povečani anksioznosti in njenih simptomih, napadejo, vendar kot sama ugotavljaš, je škoda, da tvoji dnevi bežijo mimo "brez tebe".
Poizkusi se osredotočiti na ta trenutek, se zavestno opomni, ko boš ugotovila, da možgani znova premlevajo črni scenarij in se "vrni nazaj". 

http://potnaprej.si/index.php?option=com_content&view=article&id=61:kaj-je-ujenost&catid=38:neopredeljeno

http://potnaprej.si/index.php?option=com_content&view=category&id=45:ujenost&layout=blog&Itemid=67

Predvsem naj ti bo v oporo ta tvoja izkušnja:

hodim psihoterapevtu in po terapiji je res ful boljše,

...saj je to velik pokazatelj, da je tvoje slabo počutje res maslo tvoje psihe in ne posledica kakšne hude bolezni. 

Pogumno nadaljuj s psihoterapijo in sčasoma boš dobila tudi moč in sposobnost, da te stresorji ne bodo več spravili v obup, temveč boš tovrstne težave lažje premagala oz. se z njimi spopadla.

Ozri se vase in vedi, da si super dekle, ne glede na to, kaj se ti dogaja in ne glede na to, kako te vidijo in sprejemajo drugi. 

[trzinka]

pozdravljena rdečeokica 

Kot da bi brala sebe pred štirimi leti, ta neznosen strah pred boleznimi, vse bolezni tega sveta sem pobrala, umirala, trpela bolečine, da o neprespanih nočeh ne govorim in seveda izguba apetita in vse ostale more, ki so me spremljale...Skratka groza od groze..Dobro te razumem in vem kako se počutiš. Bi ti pa rada vseeno svetovala ob psihoterapijah še pomoč antidepresiva, ki bi ti ga predpisal psihiater.
Sama imam hudo anksioznost (ki jo sedaj uspešno obvladujem), panični napadi so minili , iz depresije pa sem se tudi uspela dvigniti in živim brez tesnobe, sproščeno življenje, čeprav sem previharila viharje, čeprav so bili vzponi in padci....
Pomembno je, da se počasi zavedaš od kod so vsi problemi (vidim, da si to stopnjo že osojila) in pričneš s premiki in spremembami le teh. Pot je težka, počasna, ne pride rešitev čez noč. V prvi vrsti moraš sebe postaviti na prvo mesto, da se zaveš, da je tvoje življenje samo tvoje in je neprecenljivo, da se pričneš enostavno imeti rada. Čeprav se sliši egoistično, pa je vse o res. Govorim seveda iz lastnih izkušenj.
Ko me je bolezen skoraj popolnoma uničila sta bila otroka stara 6 in 9 let in še danes vidim njun pogled poln žalosti, ko sem samo ležala v postelji in buljila v zrak, brez energije, brez kančka volje in moči, trpeča...

Če je situacija zares tako huda že, ti res svetujem AD in seveda ob pomoči psihoterapije poskušaš zaživeti in se postaviti najprej na noge. Jaz sem se dolgo otepala zdravil, nisem priznala, da je tako slabo, nisem želela kemije v sebi, kljub temu, pa sem z njimi zadihala in spoznala marsikaj...Še vedno jih jemljem, ker se dobro poznam, seveda pa je moj načrt nekega dne prenehati s tako vrsto zdravljenja, kajti vse je v naših glavah, v naši psihi, vse težave, vse bolezni izvirajo od tam zgoraj, čeprav tega ne želimo.

Srečno rdečeokica 

[piaa32]

Pozdravljena,

ko vse to prebiram se najdem. Tudi pri meni se je tako začelo. Po drugem porodu pred 7 leti, ko je bila hčerka stara nekje 8m se je začelo. Z  rahlo povišano temperaturo 37,1-37, 5 ni in ni padla. Hodila sem zdravniku skoraj vsak dan. Ko mi je zdravnica nekako vbila v glavo, da mi to dela psiha je vrocina minila. Potem sem "imela" limfoma levkemijo , ko mi je z zdravniskimi izvidi dokazala, da to ne drži je prišla druga bolezen in spet vse jovo na novo. tako sem bila pri veliko specialistov,  slikanjih, pa je bilo ok. Ko so prišli izvidi za takrat misleco bolezen so tudi simtomi poniknali. Potem sem se začela zdraviti. Bili so vzponi in padci. Tudi sedaj se ze vec kot dva meseca ponovno soočam s hudo paniko, kašljam, tudi potim se malo ponoči in že sem zopet bolana. Ko je tako zelo hudo vzamem Helex. Jemljem pa tudi AD-JE. Hodila sem na psihoterapijo, pa ponovno razmišlam, da bi spet začela. Najbolj pa me motijo , gibljiva tla. Nekako se se ze navadila s tem ziveti. Vendar se vedno cakam trenutek, da bi se lahko sprostila in normalno zazivela. Tega izhoda še ne poznam.

Lp

[mamica1]

Rdečeokica, kot da bi brala svojo zgodbo izpred 3 let. Pa vrtoglavice, glavoboli, stiskanje pri srcu,... ni da ni, čim me je neki špiknilo nekje, sem že iskala po netu, kajtera kap je pa zdaj na vrsti in ker sem sila nučakana samoplačniško letala od kardiologa, do ščitnice, UZ trebuha,..... ni da ni in bolezni ni.Vse to mi je dogajala psiha in isti scenarij kot tebi, kaj bo z mojo malo pupiko, kateremu bi jo zaupala v rejo, samo da bi bila ljubljena in bi se ji posvečali 100%, ker njen ati skoz dela in dela in sva večino časa same. Tudi na poslovilno pismo sem že mislila in podobne zadeve okoli stanovanja. Adijo pamet, kot da bom zdaj zdaj zdahnila. No, ne morem zatrditi, da sem po 2 letih ADja čist 100% odmislila vse skupaj, še vedno se mi nek strah zažira v kosti, sploh s tem koncem sveta, ko ga tako propagirajo.
V glavnem, jaz sem takrat ob najhujši krizi začela s psihoterapijo, ki zares pomaga, moraš pa toliko sam narediti, da se pobereš:pozitivno razmišljanje, samospodbujanje da nam nič ni, da bo minilo, veselje ob majhnih korakih, da smo premagali eno oviro (recimo da smo brez napada prišli iz trogvine) itd. Ogromno pa mi je pomagal tudi tale forum, ko mi je bilo hudo sem prebirala zgodbe drugih, ki so pa res imeli še hujše težave, no na koncu pa sem se odločila za AD in jih pridno papcam še zdaj, pa magari do konc življenja, sam da ne bo slabše kot je.
Punca, vse je v naših lepih glavah, ki imajo tako lepe fasade, v njej pa neke čudne hudobne stvore, ki se silijo v ospredje in nam zamegljujo misli. Ampak me punce smo močnejše od njih in jih bomo premagale.
Ena od tukaj je svojo paniko imenovala *****  in jo pošilja vsakič nekam  ko se prikrade izza ovinka. Poskusi tudi to, pa čeprav samo za trenutek nariše nasmeh na tvojem obrazu.
Drži se  in poročaj

[rdečeokica]

Hvala punce za vse spodbudne besede ...Priznam, da je nekoliko lažje, če vidiš da v tem nisi sam, in da te kdo vzpodbuja ...evo, ravno včeraj sem imela terapijo ...bi rada rekla, da je nekoliko bolje pa je še slabše in to so ti občutku, na katere me je terapevt opozoril - da je po kakšni terapiji lahko še slabše - sploh na začetku ...sem že mislila, da sem ogromno rešila pa sem res šele na začetku ...

in ja, včeraj sva ugotovila, da obstaja možnost da sem bila spolno zlorabljena ali pa priča temu ...in se kar ne morem sprijaznit s tem - misli mi govorijo: nemogoče, telo pa: ga ne morem obvladat sploh ...včeraj ko sem na to mislila - pač nek dogodek ki ne morem definirat ali je realen ali ne - se nisem mogla spomnit podrobnosti telo je pa norelo - mišice so se mi nenadzorovano tresle, skoraj sem bruhala, srce mi je razbijalo in ja ...totalen šok ...to je nemogoče - tega bi se pa zagotovo spomnila  ...in danes tudi - cel dan slabo, jajčniki me bolijo, pulz na '150' ...in ja, najbrž me je strah soočit se z dogodki in res me je priznam - zelo me je strah  ...misli mi kar odtavajo jaz se borim z njimi, da ne morem mislit na te stvari ker niso realne ...mož mi je rekel, da se bom s tem strahom morala soočit, da mi bo res lažje jaz se pa tako bojim ...

HVALA VAM 

[Slavka]

Rdečeokica 

evo, ravno včeraj sem imela terapijo ...bi rada rekla, da je nekoliko bolje pa je še slabše in to so ti občutku, na katere me je terapevt opozoril - da je po kakšni terapiji lahko še slabše - sploh na začetku ...sem že mislila, da sem ogromno rešila pa sem res šele na začetku ...

Veš, prav gotovo si s pomočjo terapije napredovala, vendar je včasih potrebno storiti kakšen korak nazaj, da gremo potem tri naprej. 
In po terapiji se včasih res počutimo sesuti, razdraženi, v nas se sproži vrtinec čustev in kar ne vemo, kaj bi z njimi počeli.
Jaz lahko iz lastne izkušnje povem, da sem se včasih po terapiji počutila še slabše in sem se spraševala, če bo sploh kdaj bolje in če mi bo terapija sploh pomagala.
Vendar res je tako, da stvari, ki so se nalagale v nas dolga leta, ne moremo rešiti v nekaj urah psihoterapije. Za to je potreben čas, soočanje s sabo, razčiščevanje in pridobivanje novih miselnih vzorcev, novih navad in samospoštovanja. 

včeraj sva ugotovila, da obstaja možnost da sem bila spolno zlorabljena ali pa priča temu ...in se kar ne morem sprijaznit s tem - misli mi govorijo: nemogoče, telo pa: ga ne morem obvladat sploh ...včeraj ko sem na to mislila - pač nek dogodek ki ne morem definirat ali je realen ali ne - se nisem mogla spomnit podrobnosti telo je pa norelo - mišice so se mi nenadzorovano tresle, skoraj sem bruhala, srce mi je razbijalo in ja ...totalen šok ...to je nemogoče - tega bi se pa zagotovo spomnila ...in danes tudi - cel dan slabo, jajčniki me bolijo, pulz na '150' ...in ja, najbrž me je strah soočit se z dogodki in res me je priznam - zelo me je strah ...misli mi kar odtavajo jaz se borim z njimi, da ne morem mislit na te stvari ker niso realne ...mož mi je rekel, da se bom s tem strahom morala soočit, da mi bo res lažje jaz se pa tako bojim ...

Tudi jaz imam izkušnjo spolne zlorabe, ki sem jo ozavestila šele pred kratkim...30 let sem pa živela, kot, da se ni nič zgodilo. 

Vsekakor ti priporočam, da tu ne prehitevaš same sebe.  Če ti je odziv telesa pokazal, da je zate ta zadeva preveč boleča in se z njo še ne moreš soočiti, nič hudega. Povej terapevtu, da o tem še ne želiš govoriti.
Tudi jaz sem se, kljub temu, da sem dogodek že ozavestila, poglabljanju v zlorabo izognila. Zaenkrat še ne čutim, da bi lahko to predelala v celoti in šla naprej. Velik korak se mi zdi že to, da sem o zlorabi spregovorila in se z njo soočila...

Razumljivo, da te je strah in da čutiš grozo ob misli na to, da se ti je morda kaj takega zgodilo, vendar vedi, da si zdaj odrasla, samostojna in ti odločaš o tem, kaj se dogaja s tabo. Potolaži prestrašeno deklico v sebi in ji povej, da si sedaj ti tu, da jo čuvaš in jo imaš rada.
Občutek strahu, ki te preveva, namreč izhaja iz tvoje notranjosti in iz tvoje preteklosti...In morda boš potem, ko boš to razčistila, lažje razumela svoje reakcije in svoje obnašanje. Potem pride pa tudi olajšanje. 

Želim ti, da se umiriš...globoko vdihni in izdihni ter zaupaj življenju, da bo vse dobro. 

[piaa32]

Slavka,

kot vedno.... Odlično si napisala in moram priznati, da tvoje poste zelo rada berem in da me hkrati pomirjajo.

en velik objemček vsem 

[Slavka]

Piaa32  hvala.

[rdečeokica]

Slavka,
kot vedno.... Odlično si napisala in moram priznati, da tvoje poste zelo rada berem in da me hkrati pomirjajo.

Se podpišem pod tole, ker sem enakega mnenja. Vsak tvoj post ko preberem - si želim da bi podobno razmišljala - tako pozitivno, in da bi videla luč na koncu tunela ....vidim pa samo koščke sestavljanke, ki je nočem sestavit - šele zdaj vse skupaj povezujem in mi je kar slabo ob tem ...in potem seveda vprašanje - kaj če si vse samo domišljam? ...da imam tako bujno domišljijo? ...hja kup enih vprašanj ...vam verjamem, da bodo dobila odgovore in bom potem boljša jaz - predvsem srečna in mirna brez občutka krivde, sramu in obtoževanj zakaj ravno jaz!

HVALA ZA VSAKO POZITIVNO BESEDO - VSEM!

[Slavka]

Rdečeokica 

Vsak tvoj post ko preberem - si želim da bi podobno razmišljala - tako pozitivno, in da bi videla luč na koncu tunela ....vidim pa samo koščke sestavljanke, ki je nočem sestavit - šele zdaj vse skupaj povezujem in mi je kar slabo ob tem ...in potem seveda vprašanje - kaj če si vse samo domišljam? ...da imam tako bujno domišljijo? ...hja kup enih vprašanj ...vam verjamem, da bodo dobila odgovore in bom potem boljša jaz - predvsem srečna in mirna brez občutka krivde, sramu in obtoževanj zakaj ravno jaz!

Uh, tudi jaz se še vedno včasih znajdem v stiski in ne vidim naprej, kajti življenje ni samo rožnat travnik, temveč se vmes skrivajo tudi bodice in trni, ki nas ranijo in upočasnijo na naši poti.

Ko se pričnemo soočati sami s sabo, se nam ponavadi res pojavijo občutki, ki jih opisuješ...Postane nas sram, obidejo nas jeza, dvom, strah...Sprašujemo se, zakaj ravno mi...? Brskamo za vzroki in si hkrati želimo, da bi obstajal gumb za "izbris" slabih spominov.
Vendar postopoma se vendarle sprijaznimo, sprejmemo in odpustimo preteklost. Pomembno je, da zaupaš in verjameš vase, kajti nisi TI kriva, da so se ti zgodile slabe stvari. 

Počasi bodo vsi delčki sestavljanke padli na svoje mesto in takrat boš začutila notranji mir in zadovoljstvo ter ugledala lepo sliko svojega življenja. 

[rdečeokica]

HVALA Slavka za te besede - mi veliko pomenijo