FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
petek, 01. maj 2026 ura: 07:45


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: mogoce socijalna fobija, ampak sploh ne vem vec...  (Prebrano 4739 krat)
Lili
gost
« dne:: torek, 23. september 2008 ura: 22:00 »

Pozdravljeni...

Nekaj ur berem vase prispevke in ne bom vam zdaj govorila koliko ste ljudem v pomoc, ker se ze sami tega zavedate, rekla bom edino sreca je da obstajate...
Mogoce moj predstavitveni mail bo deloval malo depresevino, amak tko pac pa je in sam ugotovila da si ne morem vec sama sebi pomagati...
Moja motnja je za me precej strasljiva, moteca, ne da mi moznoti ziveti, imeti prijatelje in najpomembnejse ne morem delat, vsaj v taksnih pogojeh je nemogoce...
Lahko bi mojo motnjo imenovala socijalna fobija...Prebrala sem toliko tega...Imam vse preporocene audio psihoterapije, katere su pomagale, ali pri meni le za kratek cas...
Bojim se ljudi.
Bojim se srecati ljudje kjerkoli se nahajam...Vec med sosedom...ker mislim da mi bojo sodili...da mojo motnjo ne bojo razumeli, v kaj sem se prepricala...
Zadeva je sla tko dalec da se ne morem peljat cestom, da ne grem pognjene glave ker sem vstrasena ljudi kateri hodijo mimo mene...da ne omenjam tiste ki moram spoznat i mogoce narediti ne dobar, ampak normalan vtis..Kadarkoli sem to poskusila se zgodilo da me ljudi nocejo vec videt...ne da bi obsojali...ampak cis normalo rabijo pozitivno energijo okrog sebe...
Ze dve leti sem zaprta v svom stanovanju, bojim se iti v trgovinu, bojim se iti na svojo teraso...
Zdaj boste zasigurno se sprasevali kaj sem naredila da bi se pocutila boljse...Mislila sem velik, zdaj mi se pa ne zdi tko...Seveda sem obiskala psihijatra...rezultat cipralex 9 mesecev, ni prevec pomagal...Sla sem v tujinu drugemu psihijatru, bolj intenzivna terapija Lamictal (psihostabilizator), Anafranil (opsesivno kompulsivne motnje), Rivotril (podobno Xanaxu)...Leto pa pol sem jemljala...Spremembe ne velike, vsaj ne bistvene, ne tiste katere bi me resile...
Danes mi se vse zdi tko hudo da mi samoumor ni stran...Ne da bi ga naredila, ampak da ga vedno imam kot ishod ce stvari bojo se hujse...
Kognitivno bihevioralno terapijo sem samoinicijativno delala na podlagi predlaganih programov...v pomoc su nekaj cajta...ampak mi zmanjka moci ko se moraju zadeve res prelomiti...strah nadvlada...
Zdaj se pocutim popolnoma nekoristno...ne morem delat...ne morem se druzit...nabiram bes zaradi mojega nezadovoljstva in ga izrazam kroz agresivno vedenje...Vcasim mi se zdi da mi to edino olajsa tezave, ampak na daljse staze le imam cim vec nepriljateljev...Ljudi me tko ne morejo razumeti...Vsaj ne zelijo ce ne vidijo pozitivne energije...Jaz je pa imam zlo malo in brzo izgine...\
Vzroci za moj strah pa niso za me velika nepoznanica...Je pa moja fizicna motnja da se moj strah izraza cez zelo intenzivno zardevanje na vse nastete situacije...Ljudi me ze prepoznaju po tem...in zdim jim se smesna...res mi se zaradi tega podsmehujejo...Tega pa ne morem kontrolirati, a prevec se skrbim zaradi moje situacije...
Sploh ne vem kaj bi rada slisila od vas...Mogoce potporo, mogoce nasvet, mogoce kaksno dobro preporocili ali kakso aktivnost ki bi me mal bolj socijalizirala brez da bi mi se ljudi podsmehovali...
Nocem se smilit sama sebi, nastojim ostati jaka, ampak je prevec casa minilo i zadeva se vedno vraca in to vedno hujsa kot je bla...
Druzina je v potporo, ampak mi se zdi da so naredili vse kar so lahko...Zdaj tudi cutim krivico do njih ker sem taksna kakrsna sem in ker vem da zaradi mene patijo in trpijo, ampak se cutijo nemocni...

Hvala vsem ki so prebrali mojo ispovest...se bolj hvala tistima ki se bojo na moje zadeve s kaksnim mailom odzvali...
« Zadnje urejanje: torek, 23. september 2008 ura: 22:07 od Lili » Prijavljen
Lost
Administrator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 8.087


I'm not lost, just undiscovered.


« Odgovori #1 dne:: torek, 23. september 2008 ura: 22:21 »

Pozdravljena !

Ja veliko zadev si preizkusila...in prehitro obupala. Anksioznost je zoprna...pride vedno ko jo
najmanj rabis in vedno jo moras ubogati. Ja najhusje so prelomnice in nihanja...ko si ze
nekaj dni ali tednov OK...pa spet pridejo v vsej svoji moci. In potem .... ali bo sploh kdaj bolje.
KVT delati sam je tezko in ..... rabis nekoga ki ti lahko da realno sliko na tvoje reakcije in misljenje.
Kemija ne resi anksioznosti ki traja leta....tudi pri meni jo ni , ti pa da zagon in malo stabilizira
misli in reakcije. Dalj kot anskiznost traja in vec zadev kot poskusis, bolj imas obcutek da se resitev oddaljuje.Bistvo pri meni je bila in je se PSIHOTERAPIJA. Obiski psihoterapevtke in KVT.
od tega da nisem upal niti iz postelje, sem z njeno terapijo, podporo foruma prisel do tega da se
upam izpsotaviti kot vodja skupine za samopomoc. Torej, nekaj je na KVT in delu na sebi.
Tesnoba in negativne misli so prisotne se vedno, ob vsakem izpostavljanju, smo njihova moc in
trajanje slabita. Zato ne obupaj
Kognitivno bihevioralno terapijo sem samoinicijativno delala na podlagi predlaganih programov...v pomoc su nekaj cajta...ampak mi zmanjka moci ko se moraju zadeve res prelomiti...strah nadvlada...
Tu je treba narediti korak naprej. Ni lahek in tudi na zacetku ni vidnih rezultatov. Samo pocasi....
Pridruzi se kaksni skupini za samopomoc.....in pisi na forum.....dalo ti bo voljo in pogum.





Prijavljen

Štoparski vodnik po poteh anksioznosti in depresije www.nebojse.si
Anchi
Administrator
Expert
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 1.674



« Odgovori #2 dne:: torek, 23. september 2008 ura: 22:26 »

Najprej dobrodošla na forum Lili!
Kot praviš si sama veliko delala, morda bi se splačalo poskusiti še s kakšno bolj strokovno vodeno terapijo. Sami pridemo do ene točke, za čez tisto magično črto pa bi potrebovali zunanjo pomoč (pa ne govorim nujno o tabletah). Včasih je tudi treba z eno dejavnostjo vztrajati dlje časa preden začutimo pozitivne učinke.
Vprašala si tudi o idejah za aktivnosti kjer bi se lahko socializirala brez strahu pred posmehovanjem. Ena takih so gotovo razna srečanja in skupine za samopomoč (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,12.0.html in http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html), kjer bi gotovo naletela na razumevanje in nikakor ne na posmehovanje.
Do takrat pa kar piši, tudi to pomaga.
Lp.
Prijavljen

Everything will be ok in the end. If it’s not ok, it’s not the end.
ljubica
Veteran
****
Odsotni Odsotni

Prispevki: 829



« Odgovori #3 dne:: sreda, 24. september 2008 ura: 09:03 »

Vztrajati, vztrajati do onemoglosti in še naprej. Leto in pol pa še leto in pol .....In poiskati ali vsaj iskati v sebi željo, da gremo s tem  z roko v roki.
Morda si reci: DA, TO SEM JAZ. BOJIM SE LJUDI. TUDI DRUGI SE BOJIJO LJUDI. POISKALA BOM LJUDI, KI SE BOJIJO DRUGIH LJUDI.
In taki so na forumu DAM. Tukaj se ne posmehujemo drug drugemu. Tudi če imaš strah pred NEVEMČIM se tukaj ne posmehuje.
Prvi korak si storila.
PRIZNALA SI SI, DA TE JE STRAH LJUDI. TO SI OSVOJILA IN TO JE PRVI KORAK.
Prijavljen
Lili
gost
« Odgovori #4 dne:: sreda, 24. september 2008 ura: 13:05 »

Hvala vsem ki ste se odzvali, tudi vami ki me berete...Skupina za samopomoc...zasigurno se bom pridruzila...moram se s nekom pogovorit...sigurno bo dober...
Vem da moram vec vstrajati, da se ne smem predati...ampak sem prisla do meje ko ne morem vec sama...ni vec spodbudnih besed, ni tolazbe...
Moja druzina mi pravi da moram zaceti zivet...da bo samo izginilo...ampak jaz sem prepricana da ne, vsaj do zdaj nije...le vec strahu, se mocnejsega strahu, le vec ne zeljenih rezultatov...
Psihijater mi pravi da zdaj moram zaceti sebe implementirati, moram zacet sebe ostvarivat, dobivati pozitivne potvrde...Ja, se strinjam...Mogoce sem res prevec pasivna...
Hvala vam, skupina za samopomoc naj bo prvi preiskus mojih moci...
Prijavljen
krasendan
gost
« Odgovori #5 dne:: sreda, 24. september 2008 ura: 14:17 »

super lili in dobrodošla na skupini!
Prijavljen
pepi
gost
« Odgovori #6 dne:: četrtek, 25. september 2008 ura: 07:22 »

Lili, potrebno je le vzrtajati, se truditi in da se premagati

za spodbudo naj ti povem, da je moja Pepica pred šestimi leti zaradi določenih dogodkov iz otroštva in potem, ko sva začela skupaj živeti, padla v veliko depresijo in socialno fobijo podkrepljeno z anksioznostjo

bilo je tako, kot pri tebi, še huje

žena ni šla v trgovino, samo ležala je, spala, jokala, in mislila na samomor

Dokler ni prišla do dna, ni hotela slišati za zdravljenje, šele potem se je nekako odločila za to

Bistvo je, da zdravljenje poteka v več smereh in sicer s psihijatrom, ki določi način zdravljenja, zdravila, ki pomagajo uravnovestiti stanje v možganih, psihoterapevti, ki pokažejo terapije, s katerimi se naučimo premagati tesnobo ter na koncu, tisto najvažnejše, delo na samem sebi.

Pomembno je, da se naučiš premagati temne misli, jih odklanjati, premagovati pasivnost in nedejavnost, ter preusmerjati temne misli.

Pomembno je, da imaš majhne cilje, za katere se vsakič pohvališ, ko jih dosežeš. Npr. ko narediš večerjo, se pohvali, si reči, dobro večerjo sem naredila.

Ali recimo, cilj, 5 minutni sprehod, in ko ga opraviš, se pohvali. Naslednjič bo lahko še 6, 7 minutni, 60 minutni, celodnevni.

V knjižnici si sposoditi knjige o tesnobi in anksioznosti, beri, spoznaj bolezen od znotraj.

Društvo DAM ima na dva tedna sestanke podporne skupine, eno vodi Aslan, drugo pa mislim da Maši, sodelujejo pa ljudje s temi problemi. S pepico sva hodila tja, da je spoznala, da ni sama v tem, da so tudi drugi ljudje s takimi težavami ter tudi lahko pomagajo s svojimi izkušnjami in nasveti. Naj gre tja, zelo pomaga.

Beri forum, sodelujej, tudi to pomaga.

Samo potrebno je vztrajat. Res je, ne gre tako hitro, kot bi si človek želel, a vendar, da se premagati.

Poglej, danes, šest let kasneje, je Pepica naredila dve poklicni šoli, je samozavestna, iz trgovine je sedaj ne morem spraviti, sploh če so razprodaje in za nameček, Pepica, ki jo je bilo prej strah hoditi v trgovino, bo čez slab mesec celo začela delati v trgovini. To je dejansko zmaga nad boleznijo.

Pomembno je le to, da je treba vztrajati, vztrajati in vztrajati.

lp

pepi  Cool
Prijavljen
Arwen
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 6.469


vsi smo orli


« Odgovori #7 dne:: petek, 26. september 2008 ura: 11:31 »

točno tako, Lili, se strinjam s predhodniki , pa seveda vztrajati je treba  clap in - dobrodošla na forumu  rozicodam
Prijavljen

V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.084 sekundah z 21 povpraševanji.