...

[TaZzZ]

Občutek nemoči in občutek žalosti, se tko močno prepletata, da ne vem več kateri je prvi in kateri je drugi! Navadu sem se bit sam, brez tega da jamram, brez tega da komurkoli zaupam, brez tega da razlagam vse kar se dogaja v moji glavi! Preveč je tega vsega ki se lovi v notranjosti, v zavesti in v nezavednem delu misli! Slabost obide telo, začne se v prsnem košu, nadaljuje svojo pot v glavo, razleze se kot strup po telesu! Duševna, miselna slabost, ne tista fizična! Pa me vseeno sili na bruhanje! Včasih v sebi še najdem kanček moči, da si na obraz vržem tisto brezbrižno masko, da se mi ni treba skrivat pred začudenimi pogledi, pogledi ki me prebadajo kot list papirja, kadar sem brez maske! Z masko na obrazu me nihče ne opazi! Zlijem se v množico brezbrižnežev, ki se potikajo po mestu brez pravega cilja! Zlijem se, in že me več ni! Ni brezveznih vprašanj, ni neumnih nasmehov, ni laži! In z masko na obrazu mi laži ne morejo do živega, ne bolijo me pogledi, ne skelijo me vprašanja, nepremagljiv sem. A pod masko nisem jaz. Ko jo snamem z obraza, je nevihta v moji glavi še hujša...
Bo svet kdaj razumel, če še sam ne razumem? Mislim da ne. Nimam več upanja v to! Zato raje ostajam sam, skrit med štirimi stenami, sam z svojimi problemi, sam z svojimi mislimi! Ne zaupam, ne verjamem, dvomim!

[majč]

Dragi Tazzz. ni tako bistveno,ali bo svet razumel, kot to, da razumeš samega sebe in glede na to, da imaš samo ti resničen vpogled v lastno doživljanje, imaš največ možnosti ravno ti, da začenjaš razumevati sebe.

S tem, kar sem povedala, ne pravim, da ostajaj med štirimi stenami in skušaj dešifrirati, kaj se s tabo dogaja, ampak to, da brez tebe samega ne bo šlo. Ne bo šlo, da bi te kdo razumel, če ne boš vložil maksimalno moči in prizadevanja za to, da si pomagaš, pa tudi iskrenosti in odkritosti do sebe in drugih.

Če se hočeš soočiti in premagati to, kar se tebi dogaja, ti svetujem, da si poiščeš strokovno počmo in v delo na sebi ko te nekdo prek programa in oblik pomoči vodi, odkrivaš samega sebe in pričenjaš razumeti, kje se je vsa stvar začela, kako se je zapletla in predvsem to, da odtrenaš do tja, kjer se je začelo štrikati.

dekle, ki si jo že omenil je zgolj postaja na tej poti, verjemi, da se je vse začelo že mnogo prej. nisi se še naučil črpati iz sebe, če si vse upe in pričakovanja uprl vanjo. do spoznanja kdo si in kaj je tvoja pot, še nisi prišel in to je lahko tvoj velik izziv, ki te še čaka, da ga spoznaš. ampak najprej predelati in umestiti pretekle izkušnje tako, da ostanejo v preteklosti in ti služijo zgolj kot iztočnica za vse tisto, kar ti si in kar te še čaka.

mislim, da moraš najti in razumeti predvsem samega sebe. Jaz bi na tvojem mestu poiskala neko strokovno pomoč in nekoga, ki bi te vodilskozi proces iskanja odgovorov na vprašanja, ki pa so zate izredno izredno pomembna. katero od oblik boš poiskal, če jo boš, je tvoja stvar in odločitev, ti pa tazzz res močno želim, da bi izbral tisti kaček svetlobe, ki pronica skozi vse te sence v tebi in ti da tudi v najhujši stiski vedeti, that the help is very near! ampak se moraš sam zanjo odločiti.

vse je lahko še dobro, verjemi!


evo navijače zate:

 

[majč]

http://www.youtube.com/watch?v=CxIN79n4jVo

When You Believe

Many nights we've prayed
With no proof anyone could hear
In our hearts a hopeful song
We barely understood

Now we are not afraid
Although we know there's much to fear
We were moving mountains long
Before we knew we could


There can be miracles, when you believe
Though hope is frail, it's hard to kill
Who knows what miracles you can achieve
When you believe, somehow you will
You will when you believe


In this time of fear
When prayers so often prove(s) in vain
Hope seems like the summer birds
Too swiftly flown away

Yet now I'm standing here
My heart's so full I can't explain
Seeking faith and speaking words
I never thought I'd say

There can be miracles, when you believe
Though hope is frail, it's hard to kill
Who knows what miracles you can achieve
When you believe, somehow you will
You will when you believe


They don't (always happen) when you ask
(Oh)
And it's easy to give in to your fears
(Oh...Ohhhh)
But when you're blinded by your pain
Can't see your way straight throught the rain
(A small but )still resilient voice
Says (hope is very near)
(Ohhh)

There can be miracles
(Miracles)
When you believe
(Lord, when you believe)
Though hope is frail
(Though hope is frail)
It's hard to kill
(Hard to kill, Ohhh)
Who knows what miracles,you can achieve
When you believe, somehow you will(somehow,somehow, somehow)
somehow you will
You will when you believe

[TaZzZ]

http://www.youtube.com/watch?v=D8m7Ni3ok2g

[NEopazna]

Občutek nemoči in občutek žalosti, se tko močno prepletata, da ne vem več kateri je prvi in kateri je drugi! Navadu sem se bit sam, brez tega da jamram, brez tega da komurkoli zaupam, brez tega da razlagam vse kar se dogaja v moji glavi! Preveč je tega vsega ki se lovi v notranjosti, v zavesti in v nezavednem delu misli! Slabost obide telo, začne se v prsnem košu, nadaljuje svojo pot v glavo, razleze se kot strup po telesu! Duševna, miselna slabost, ne tista fizična! Pa me vseeno sili na bruhanje! Včasih v sebi še najdem kanček moči, da si na obraz vržem tisto brezbrižno masko, da se mi ni treba skrivat pred začudenimi pogledi, pogledi ki me prebadajo kot list papirja, kadar sem brez maske! Z masko na obrazu me nihče ne opazi! Zlijem se v množico brezbrižnežev, ki se potikajo po mestu brez pravega cilja! Zlijem se, in že me več ni! Ni brezveznih vprašanj, ni neumnih nasmehov, ni laži! In z masko na obrazu mi laži ne morejo do živega, ne bolijo me pogledi, ne skelijo me vprašanja, nepremagljiv sem. A pod masko nisem jaz. Ko jo snamem z obraza, je nevihta v moji glavi še hujša...
Bo svet kdaj razumel, če še sam ne razumem? Mislim da ne. Nimam več upanja v to! Zato raje ostajam sam, skrit med štirimi stenami, sam z svojimi problemi, sam z svojimi mislimi! Ne zaupam, ne verjamem, dvomim!

S tem si pa izrazil še moje počutje...