Borderline osebnostna motnja?????

[Mačica]

Pišem v imenu Somebody-ja in svojem, kot njegova punca.

Včeraj je bil Somebody uro in pol pri psihiatrinji, h kateri hodim tudi jaz, saj je nujno rabil potrdilo psihiatra, da je sposoben za novo službo.
Po uri in pol pogovora ter po današnjem pogovoru z njegovo bivšo psihiatrinjo (pri kateri je bil 6x), mu je dala diagnozo BORDERLINE OSEBNOSTNA MOTNJA   ter napisala eno od diagnoz, ki jo je enkrat prej dobil, to je bipolarna motnja.

Tukaj je opisano, kaj je to BOM:
http://www.psihiater-leser.com/452/97701.html

Moram reči, da v tem času, ko sva bila skupaj skoraj 24 ur na dan (mesec in pol) nisem opazila niti enega teh simptomov pri njem!!!

Tako ali tako se mi zdi diagnoza bipolarna motnja pri njem zgrešena, ker je v celem življenju samo enkrat bil v maniji, in sicer po tem, ko je prišel iz bolnice in bil "našopan" z raznimi zdravili, ki so po mojem mnenju sprožile to manijo, ki je trajala 2-3 tedne. Ne prej ne kasneje ni bil nikoli v manjii!!!

Zdaj pa naj bi bil nekje na meji med osebnostno motnjo (to je depresija in bipolarna motnja) in shizofrenijo?

Trenutno je zmeden, zaradi diagnoze, jaz pa tudi!!!

Vsi, ki poznate Somebody-ja:
Se vam zdi, da je nagnjen k impulzivnem reagiranju ter k sporom?
Se vam zdi prepirljiv in muhast z izbruhi čustev?

Pa še eno vprašanje imam, glede na to, da vas ima večina tukaj dosti izkušenj s psihiatri in diagnozami.
Se vam zdi, da lahko psihiater tako hitro (v uri in pol ter po pogovoru z bivšo psihiatrinjo) oceni človeka in poda čisto novo diagnozo?

Vem, da nisem strokovnjak, vendar dobro poznam svojo bolezen, ki je anksiozno-depresivna motnja in meni se zdi, da je ta diagnoza (anksiozno-depresivna motnja), ki jo je imel prej 5 let pred tem maničnim dogodkom letos aprila, edina prava!!!

P.s.: Te dve diagnozi je napisala na potrdilo o službeni sposobnosti, čeprav mu je včeraj rekla, da ne bo pisala diagnoz na le to. Zdaj je še vprašanje, če bo sploh dobil službo, glede na to, da v zahtevah za zdravstveno stanje piše, da ne sme imeti težjih psihičnih bolezni!!!!
Vnaprej hvala za mnenja in komentarje!!

Lp Mačica

[vesnav]

Draga Mačica,

najprej te pozdravljam in pozdrav pošiljam Somebody-ju...
Kolikor ga poznam prek pisanja, se mi je vedno zdel prijazen in čuteč fant, o ostalem pa ne morem soditi. Glede diagnoze bi rekla dvoje:
in sicer prvič, kar je enostavneje rešljivo: ne ti ne on se ne ukvarjajta toliko z diagnozo samo, saj je konec koncev vseeno za vaju, kaj tam piše. Ali piše frk ali krk, ma ni važno. Stanje se itak spreminja in meni se zdi neka diagnoza, ki sem jo dobila leta 2 pa 3 brez veze, se z njo danes ne obremenjujem. Če fant jemlje zdravila, naj ima pač kontakt s psihiatrom itd. Da se le bolje počuti! In, zdi se, da se, poleg tega pa imam občutek, da ima ob sebi eno prekrasno bitje...

Druga stvar se mi zdi mnogo bolj zapletena, saj gre za njegovo službo, kjer pa mu diagnoza tako danes kot čez 10 let lahko le malo kdaj koristi... Tu ne bi znala svetovati. Rekla bi samo, da se mi zdi čudno, da je diagnozo vpisala, če je rekla, da je ne bo.... Jaz bi to pač naravnost vprašala... Ker: ko pita, ne skita...

Torej, res se ne ukvarjajta s tem, ali se je komu zdel S. tak in drugačen... primer: kakšna se jaz komu zdim? Kaj pa imam od tega? Enim taka, drugim drugačna... Pomembno je le, da TI, dekle, veš, kakšna sta eden do drugega in do bližnjih in okolja....

Pozdrav obema, vso srečo S. v službi in sploh vse dobro,

Vesna

[Kaj]

Zdravo Mačica, Somebody

moja predhodnica je že napisala to kar tudi sam mislim oz. se z njo strinjam.
Tak da bom kratek; vesel sem za vaju da sta skupaj in da sta si v oporo in verjamem da bosta tudi razrešla težave okoli Somebody-jeve službe oz. zaposlitve.

Vse lepo Vama želi
Kaj

P.S.: moja diagnoza je shizotipska motnja, na podlagi tega sem dobil status invalida, zdaj grem na 3 
        mesečno preverjanje/usposabljanje na Rehabilitacijski inštitut, v kolikor bo uspešno mi bodo
        poiskali redno službo v neki instituciji/firmi.

[BB]

Ja nekateri psihiatri res malo preveč pretiravajo s temi diagnozami, tudi jaz sem dobil dve diagnozi ki spadata pod psihotične motnje in kar je še huje imam v osebni kartoteki zapisano diagnozo "manična psihoza" (sicer prvič slišim za ta izraz). Pri zdravniškem pregledu za službo se je zdravnica precej zapičila v to diagnozo in debelo gledala kakšna antipsihotska zdravila sem tisti čas jemal (Zyprexa & Lamictal ). Nekako sem zmutil da se je osebna zdravnica zmotila in da ni dovolj poučena in blablabla in da verjetno ni vedela kaj in kako naj sploh zdravi.
Moje mnenje je da je bolje čimmanj zaradi psiho težav hodit k osebnem zdravniku, ker si vse piše v tvojo zdravstveno kartoteko, raje do psihiatra, ki ti pravtako lahko predpisuje zdravila in je verjetno bolj usposobljen,vodi svojo kartoteko, ki ne pride do osebnega zdravnika. Te stvari okoli diagnoz znajo komplicirat pri iskanju službe in ni ravno čisto vseeno kakšna diagnoza in kakšna zdravila so bila zapisana leta 2 ali pa 3 v kartoteki   

[pupika]

P.s.: Te dve diagnozi je napisala na potrdilo o službeni sposobnosti, čeprav mu je včeraj rekla, da ne bo pisala diagnoz na le to. Zdaj je še vprašanje, če bo sploh dobil službo, glede na to, da v zahtevah za zdravstveno stanje piše, da ne sme imeti težjih psihičnih bolezni!!!!
Lp Mačica

ne morem verjet in sem zgrožena. kot sama vem, se na potrdilo za službo napišen: sposoben opravljati ..ali pa ni zmožen za to delo
in kaj naj sedaj delodajalec ugotavlja, ali ta diagnoza pomeni, da je človek sposoben ali da ni ?? kaj takega pa res doslej še nisem slišala
zakaj so pa sploh zahtevali še potrdilo psihiatra, ker navadno zahtevajo samo mnenje zdravnika medicine dela?
nimam kakega uporabnega nasveta. bom pa držala pesti, da se bo lepo zadeva uredila

[Travis]

Tukaj je opisano, kaj je to BOM:
http://www.psihiater-leser.com/452/97701.html

Trenutno je zmeden, zaradi diagnoze, jaz pa tudi!!!

mačica!
tm na unem linku je tut umes zapisano:
˝Borderline osebnostno motnjo razlagajo na različne načine, pravega vzroka pa znanost ne pozna˝

tko da vidš kako nam hočjo nakvačkat temveč stvari, pol pa mi itak najslabš ven zberemo...
SB-ja kokr sm jzt spoznal ma tipično depresijo z anksionznimi simptomi v smislu nemira, ki je
posledica pač splošnega počutja... jzt sm tut dost nemiren kadar se počutm slabš, ampak to
pač vsak po svoje kaže... recimo, midva iber gobcava, kokr sm jzt opazu on se pa mal s prsti
igra, haha.

mi je pa čudn da je moral do psihiatra po potrdilo a ga je ke napotil splošni zdravnik na podlagi
kartoteke ker sam ni upal ˝požegnat˝ zdravniškega pregleda ?

glede menjave diagnoz se sploh ne sekirat al je počen en al pa drug šrink, tkole se diagnoz ne
more menjat... btw sam sem vse diagnoze pa hipoteze v zvezi z njimi preprosto ignoriral...
sam človek njabolš ve kako se počut... men je tut hotu šrink nalept bipolarno depresijo in to
samo zato ker sm z delom dokler nism pregorel hotel pač okupirat možgane z drugimi ˝ketnami˝
kar je eskaliral v izgorelost in še globjo depresijo...

je pa tvoj post tud dobro sporočilo vsem tukaj in mimoidočim da vkolikor kdorkoli čuti da
njegov šrink popa narobno ean kodo nanj in ga hoče prodat kot banane, sam se  počut pa kot
hruške, da ga nemudoma zamenja !!!

ok mal šizofrena primerjava, ampak hec mora bit

[Bogica]

Glede diagnoze - se pridružujem mnenju predhodnikov.....
In res se ne preveč naslanjat kaj piše na tistem listu, ker preveč razmišljanja
o tem lahko le škodi.....

Kot drugo pa.....tudi jaz ne vem ali je pri zdravniških pregledih za službo dovoljeno
pisati kakršnekoli diagnoze.....tudi jaz sem bila v času, ko se mi je depresija začela
na službenem zdravniškem pregledu in sem takrat tam cel čas jokala....pa ni bilo na
zdravniškem spričevalu niti besedice o tem....pravzaprav sem domov dobila spričevalo
z pripombo, da naj obiščem psihiatra, v službo pa, da sem sposobna za delo.....
Torej, če se vama gre za službo....bi jaz raje to na vajinem mestu malo preverila....

Sicer pa pri njem tudi ni postavljena nobena dokončna diagnoza.....kolko jaz vem se
zdravi in nikjer ne piše, da to ni ozdravljivo.......


Držita se......

lpb

[ton]

Mačica, meni pa iz tvojega pisanja bije ven le neka užaljenost: kako so lahko mojemu dragemu rekli, da je nor, da je duševni bolnik! To se mi zdi hudo narobe in en tak vzvišen princip, ki predvsem Somebodyju (pozdravljen, stari) ne bo prav nič pomagal. Treba se je namreč vprašati drugače: kako ustvarjalno živet s tistim, kar mamo, ne s tistim, kar imajo drugi.
Meni se ne razlika med diagnozami ne motnje, ki jih Somebodyju pišejo zdravniki, ne zdijo posebej pomembni: iz tvojega pisanja vidim, da mu gre kar dobro, da je dobil voljo in energijo za menjavo službe, da ima skrbno punco - in to se mi zdita podatka, bolj pomembna od diagnoze.

[noelle]

Glede diagnoze - se pridružujem mnenju predhodnikov.....
In res se ne preveč naslanjat kaj piše na tistem listu, ker preveč razmišljanja
o tem lahko le škodi.....

... se strinjam ... ne glede na to kaj na listu piše, ne glede na to katera diagnoza je postavljena je on še vedno on, z istimi težavami in istimi karakteristikami kot prej ... to je pač samo eno ime za težave, ki pa je lahko tudi napačno ...

razumem pa, kako se počutita ... spomnim se, ko sem svojo aktualno psihiatrinjo vprašala, kakšna je sploh moja diagnoza, pa mi je rekla, da imam po njenem mnenju odvisnostno osebnostno motnjo , (posledica katere je pač generalizirana aksioznost in okm) ... bila sem tako grozno šokirana, ker niti pod razno nisem tega pričakovala ... prav spomnim se kako grozno mi je bilo ... v glavi sta mi odzvanjali samo dve besedi - osebnostna motnja ... jest ... osebnostno motena ... ne vem zakaj, ampak slišalo se mi je obupno, dejansko sem se v tistem trenutku začela počutiti nora (zdej se lahko sam še smejim temu) ... in sem bila še par dni čist out zarad tega, blo me je ful strah, da se mi bo pa zdej (ko mi je ona podala to možno diagnozo) zares odrolal ... potem sem si pa mal prebrala okrog tega, pa me je blo zmeraj manj strah ... pa sem si mislila, da sej nima veze kako naj bi se imenovala moja motnja, lahko pa da to sploh ni to ... sej nima veze ... jest sem še vedno jest in vse je tko kot prej ... tko, da res ... čim manj razmišljat ...

za službo pa mislim, da res ne bi smela napisat te diagnoze na list ... kakor jest vem piše samo sposoben ali pa nesposoben za delo ...

vse lepo vama želim ...

[somebody]

Ok rešil sem test...juhu, vedno boljse mi gre

Paranoid: Very High    
Schizoid: High    
Schizotypal: Very High    
Antisocial: High    
Borderline: Very High    
Histrionic: High    
Narcissistic: High    
Avoidant: Very High    
Dependent: Very High    
Obsessive-Compulsive: High

[ZgubljEna]

kter test pa je to?

[ZgubljEna]

evo mislim da sm nasla en podobn test in tle so moji rezultati...

Paranoid                            74%
Schizoid                         38%
Schizotypal                       62%
Antisocial                         54%
Borderline                         82%
Histrionic                          86%
Narcissistic                         46%
Avoidant                            78%
Dependent                       70%
Obsessive-Compulsive           62%


pa je reku psihiater da sm narcisisticna... to mam celo eno od najmanj izrazenih karakternih lastnosti

[Arwen]

oh, Somebody, ena prav OK oseba si, pa če imaš miljon diagnoz al pa nobene 

[Lux_84]

Tud meni so napisali neko takšno diagnozo, poleg nje pa še par drugih.. pa vse skupaj ni nevem kaj pretirano za verjet.. imam pogosta nihanja razpoloženja.. neki cajta vse kul in prov, pol se ti pa čist obrne film in ti gre vse na živce.. sam jst se takrt zaprem vase in počakam da mine. vem da če ne bi jemal zdravil, bi mi šlo vse pošteno na živce in bi težje funkcioniral v tem svetu. ampak z zdravili je tud jebeno, skor da se počutim pol človeka ki bi lahko bil, pomanjkanje energije zarad stranskih učinkov ampak počasi se učim ne zapirat se vase, ampak asertivno, normalno, ne prestrašeno ali jezno izražat kaj ti ni prav, in kaj se ti zdi narobe glede odnosov ki se okrog tebe dogajajo in si vezan v njih.. ni pa vse v tebi, tud zunanji dejavniki so včasih lohk zlo moteči in to je realnost. ne moreš nekomu napisat borderline pa v resnici ne veš kaj oseba čuti, kašna je njena preteklost, odnos in vzgoja staršev vse tam od zgodnjega otroštva  najbolj trenutno mi grejo na živce tri stvari: prva je pomanjkanje energije zarad težkih zdravil, druga pa da če enkrat, ali dvakrat ne vzamem te terapije se mi film v glavi čist obrne, stvari ki me prej niso motile, mi grejo pošteno na živce, v bistvu sam seb grem včasih ful na živce, in se sprašujem kdaj bo bolje, in mislm da ne bom več dolgo živel, mislm da bom kr umrl in podobne bedarije. tretja da zarad zdravil ne morm u miru spit za vikend par pirov pa enga ali dva skadit... drugače je pa tko, živiš v zamaknjenem stanju, napol živ, napol mrtev, svet gre naprej, ti pa počasi napreduješ, vendar po drugi strani tud počasi propadaš...  pri premagovanju borderline motenj gre za to, da ne izražaš svojih mnenj, nestrinjanj in čustev prestrašeno ali jezno, ampak na normalen, asertiven način ! jst se tega zavedam, ampak kot sm že opisal, jst se dostkrat raje zaprem vase, se lotim kašnega hobija, dela, in počakam da spet vidm svet v lepši luči. ubistvu pomaga tud da pogledaš na svet iz lepše strani imel sm grozne probleme z jezo in z strahom, zdej pa raje premislm, se prvo pomirim in nato povem na normalen način, al pa preprosto ignoriram in se zaprem vase. prvi način je boljši, drugi pa tud ni slab, te vsaj pustijo pr mir kadar hočeš

[majč]

Pišem v imenu Somebody-ja in svojem, kot njegova punca.


Moram reči, da v tem času, ko sva bila skupaj skoraj 24 ur na dan (mesec in pol) nisem opazila niti enega teh simptomov pri njem!!!

Draga moja, tole je relevantno! in tudi psihiatri se motijo in to zeloooooo. upam, da mu takšno dokazilo ne bo škodovalo na medicini dela.


drugače je pa tako, somebody-a poznam iz foruma, videla sem ga tudi že. videla sem tudi folk z borderlinom. za borderline je npr. značilno, da nso sposobni dejanske empatije, da zelooooooooo manipulirajo. vsa kvazi empatija o kateri pa govorijo pa je racionalno naučena in ja, pogosto so zelo pissed offf, imajo izbruhe, ko brez problema obtožijo nekoga, valijo hudo krivdo nanj itd. od prijateljstva z osebo, ki je ima borderline mejno osebnostno motnjo praktično sam nimaš nič, ker je nezanesljiva in vedno znova te s svojim vedenem prizadane. in največ kar lahko kot nekdo, ki jo imaš narediš za tako osebo, je to, da ji vztrajno postavljaš meje in ji vedno znova jasno poveš, kaj je prav in kaj ne, ker občutek za ta prav pogosto izgublja. seveda pa ima tudi taka oseba momente, ko je zelo prijazna in ko ti s svojo prisotnostjo zelo veliko da. problem je samo to, da se ne moreš zanesti nanjo, ker ne veš, kdaj te bo ponovno s svojim izbruhom hudo prizadela.

bipolarna motnja je v določenih segmentih zelo podobna. ta razdražljivost je pogosto značilna tudi za bipolarno motnjo, vsekakor pa ne gre za isto zadevo in osebe z eno ali drugo problematiko tudi ne funkcioniramo na enak način. tudi sam vzrok za eno ali drugo varianto je opredeljen drugače.


draga mačica, tvo fant se mi ne zdi nič borderline, za dg. manije, pa kolikor vem je dovolj ena preživeta manija. tudi je zelo pogosta slika bipolarne motnje ta, da je več depresivnih kot obratnih faz. in poglej ni niti pomembno. pomembno je, da ima fant zadevo pod kontrolo. 

kot sem razumela dr. Mrevljeta, se pa diagnoza nikoli ne daje na podlagi samo enega simptoma.


tvoj somebody je o.k., ne glede na to kakšno nalepko mu prilepijo. me pa zanima ali je dobil poleg diagnoze še kakšno drugo mnenje napisano na potrdilu, npr. o tem. da zadevo z zdravili zelo dobro obvladuje, itd.


za kakšno službo pa gre?

naj se skuša izkazati maximalno suverenega in da ma zadevo pod kontrolo tudi na medicini dela, lahko pa prosi še za kakšno mnenje. in katera čudovita psihiatrinja je to napisala?


maja

[majč]

o sweet Jezus, ta tema je stara nekaj let somebodyu pa najbrž da že teče delavna doba

maja

[majč]

Lux, da še tebi odgovorim:

v prejšnjih postih sem predvsem povedala, kaj ni kul v odnosu z ljudmi, ki imajo to motnjo. ko sem rekla postavljati meje, sem imela v mislih dati vedeti, kaj je prav in kaj ne, ker osebe s temi težavami ta občutek pogosto izgubijo.

problem pri teh ljudeh pa, kot ga vidim, ni to, da bi bili zlobni ali žleht, itd. ampak je v tem, da njim samim tako na veliko flešira in res preživljajo ogromno nekih neravnovesji v razpoloženju in počutju, ki jim jih nikakor ne zavidam. problem so zgodnje nezadovoljene potrebe v zgodnjem otroštvu ali celo prvih nekaj letih, pa ne vedno zato, ker bi bili pa starši slabi, včasih zadevo narekujejo druge okoliščine kot je huda bolezen, zdravljenje itd.

spominjam se Bernarda Stritiha ki je poudarjal, kako pomembno je pri otroku v zgodnjem otroštvu zrcaljenje za to, da se uglasimo z otrokovimi čustvi in se on na tak način pomiri, ker nima še razvitih povezav med manj razvitimi in višjimi centri v možganih (tu je omenil možgansko skorjo) in se ravno preko tega zadovoljevanja omenjenih potreb te povezave vzpostavljajo. rekel je tudi da pozneje lahko pomagajo pri tem zdravila, vprašanje pa je, ali se zadeva lahko procentualno v večini sploh kdaj odpravi in se mi zdi, da se psihiatri ne marajo s tem sploh kaj dosti ukvarjati, kar pa za moje pojme ni prav.

mislim, da ljudje z borderline motnjo potrebujejo ogromno dobrih izkušenj in resnično pomembno se mi zdi, da se zanje vedno znova zavzamemo in res j, da zaradi neravnoveji v svojem počutju in razpoložnju včasih izgubijo občutek za drugega kar pa je za sam odnos lako zelo zelo slabo in v končni fazi sami vlečejo ta kratko. če že ne emocionalno, pa vsaj racionalno pa bi moral vsak tak človek poskrbeti, da svoje izbruhe kontrolira. da ve, da drugi čutijo nekoliko drugače kot on sam in da druge takšno in takšno vedenje lahko zelo zelo prizadane. da se nekaterih stvari ne dela: ne manipulira se zato, da pridemo do svojega cilja, ampak se naravnost pove, kaj želimo od drugih, potem pa se tudi sprejme ali bo drug bil pripravljen to storiti za nas ali ne. ker se vsak lahko in tudi mora odločati zase, za svoje vedenje in ravnanja. to je na nek način tudi poštenost.


da ne bo pomote, ne samo ljudje z borderline, ampak vsak izmed nas je kdaj naredil to, da je skušal manipulirati, pa je potem potegnil krajši konec. razlika je v tem, da se ostali lahko vživimo v to, kako je drugemu, ko  se počuti "prinešenega okrog", oseba z borderline pa, če ji ne bomo povedali, da ga je polomila, najbrž sploh ne bo dojela, da je kaj storila narobe. tu so potem problemi.

drugače pa tudi ljudje z bipolarno motnjo kdaj doživljamo močno razdražljivost. za sebe lahko povem, da sem kake 2x na leto prepričana, da je nekaj tako pa tako in z občutkom, da se imam pravico postaviti ob tem in tem zase, izbruhnem. pozneje pa mi recimo moj brat da pove, da sploh zadeve niso takšne kot sem jih vdela sama, ker je šlo pravzaprav za produkt mojega slabega počutja in ne za neko dejansko dejstvo in če si ne priznam dovolj zgodaj, ja spet se mi je počutje poslabšalo, najpogosteje vidim vzrok slabega počutja v zuananjih dejavnikih in si na tej podlagi nekaj narobe razložim. ampak ko meni brat da vedeti, da zadeve niso take, kot sem mislila, potem dva dni samo jokam in mi je grozno hudo ob tem, da sem ga polomila. brat mi je že 5x odpustil, ko sama sebi še kar nisem. pravzaprav sem v principu zelo zelo zahtevna do sebe in si kar očitam, če ga kje hudo polomim. Se je že zgodilo, da si neke zadeve nisem oprostila več let, ker ni bilo sprave od zunaj. no tega pri ljudeh z borderline ne boš doživel, ker dokler jim ne poveš, da so ga polomili v odnosu do tebe, najbrž tega sploh vedeli ne bodo in dejansko rabijo od zunaj da se jim to pove. to pa zahteva veliko veliko energije. zdaj pa kako imeti rad in se ukvarjati s takim človekom, ko pa smo pred ljudmi, ki jih imamo najrajši in jim posvetimo svoj čas tudi ranljivi, ko nas prizadanejo. nas to seveda potem boli. treba je pač vzeti v zakup, da človek tega in tega ne zmore in da moraš to in to sam sporočati od zunaj, ker tega občutka dejansko ni v njem samem. nekaj kar je drugim samoumevno ta človek pač nima.

maja

   

[Lux_84]

Si se pa razpisala... no, sj nč ne rečem da je kej narobe s tem

[idabel]

Živjo, Lux_84 
Ob tem, kar si poudaril o izražanju mnenj, sem se spomnila na knjigo, ki se mi je zdela prava za nekoga poznanega z MOM, ki kar naenkrat izbruhne z jezo ali se tako silovito pritožuje, da se počutiš kar ogroženega. Ko se bi dalo lepo povedati.
Naslov je Postavite se zase. Naslov nič ne napeljuje na to, da je namenjena tudi nekomu, ki ves čas nekaj zahteva (kot je lahko borderline), je pa to navedeno v uvodu, in sicer nekako tako - ni vam treba kričati, groziti in manipulirati, da se postavite zase. To me je presenetilo v tem kontekstu, saj si ponavadi (vsaj jaz do zdaj) predstavljamo nekoga, ki se ne zna postaviti zase, kot tihega, boječega in podobno.
Napisala jo je Anne Dickson. Ko sem zdaj iskala to knjigo, da ti povem točen naslov in avtorja, sem našla še eno od iste avtorice:
Prave besede za težavne pogovore  Kako nekomu jasno sporočiti odločitev, za katero vemo, da bo sprožila razočaranje ali odločno nasprotovanje? Kako smo lahko v nesoglasjih bolj samozavestni?, ki je podobne tematike, verjetno pa bi marsikomu prišla prav. Nisem še brala nobene, morda pa bi ti ustrezala.