w3irdish hej, ob tebi sem dobila občutek točno tak kot sem ga jaz imela v mojem obdobju srednje šole. Samo rezala se nisem. Sem pa pomislila na marsikatero neumnost. Sicer ko gledam nazaj, sem se imela v tistih časih prav fletno super. Takrat pa je dogajalo. Doma v šoli, fantje, razočaranja, veselje, sreča, spet razočaranje, nobene podpore in vedno v očeh staršev edina čarna ovca v družini. Nisi povedala koliko si stara, niti v katero obdobje spadaš, niti problemov in jih niti ne rabiš. Dovolj si povedala, da čutim, da imaš vsega dovolj. Vendar, če si pisala na ta forum...zakaj si pisala? Predvidevam, da zato, da vsaj nekje dobiš podporo, da vidiš da nisi edina, da mogoče se bo pa našel kje kdo, ki vidi rešitev iz težav ali da boš našla sotrpina. Razlogov je dovolj in niti tej niso pomembi, saj je že tvoje dejanje samo pomembo in je bila prava odločitev. Mi smo s tabo. V tem, da ti pokažemo lučko in lepše barve. Na tebi pa je, če jih boš sprejela in ohranila
Dosti ljudi se reže, vsak ima svoj razlog zakaj to počne, vsem pa prinaša isto zadovoljstvo. Da čuti. V tem najdejo smisel, olajšanje, jim je zanimivo, razum popusti, vse kar je v glavi so samo misli in premlevanja o svojem življenju ali nekem dogodku, ki ga vidijo v črni barvi s tisto malo kapljice rdeče, preplet teme in ubupa, ne gre več naprej, počutje kot da bi te objemal vrtinec črnine, tesnobe, potoki solz...kmalu oseba pozna samo to in ji postane domače in obenem moreče. V določenem momentu si pripravljen naresti marsikaj "črnega".
Vendar v vsaki osebi je nekje kapljica bele, svetleče barve, ki ti nagaja in te tja in sem opominja, da to ni tisto kar si želiš. Želiš si biti kot drugi. Vesela, nasmejana, brez skrbi, ponosna nase, odlična, polna energije, s smislom in cilji življenja in
JA vse to lahko si!
In vem, da lahko si! Samo odločit se je treba in naredit vse, da boš zasijala v vsej svoji veličini!
Drugi so ti že svetovali kam se obrni in vrjemi tam boš sigurno našla podporo in pomoč, da se boš našla ali iz sebe naredila še boljšo osebo! Ampak je na tebi. Bodi močna in pogumna in se bojuj! Zmogla boš!
Starši so starši, zato vztrajaj. Kljub vsemu vztrajaj pri pogovoru in jim povej kaj se dogaja. Včasih starši nočejo vrjet ali slišat, da njegov otrok ni popoln ali še hujše, se počutijo krive za nastalo situacijo in zato nočejo slišat, ker bi se tudi sami zlomili. Vendar še tako trd oreh je lahko stret, vem iz svojih izkušenj in po toliko toliko letih sem končno dosegla, da so mi prisluhnili. Še vedno so isti starši, vendar na moje težave ne gledajo več zviška, kot da sem samo črna ovca z enkup problemi, nadležna, gobčna, svojeglava in za "k psihiatru", ampak so dojel, da sem vsa leta imela prav ko sem govorila, da stanje kakršno je ni OK in da se s temu ni za zezat. Zdej so celo videl, da znam bit razumevajoča in OK punca. Kljub temu smo še vedno vsi enaki, vendar je meni in njim malo lažje, ker vemo kako in kaj. Sicer pa ne morejo s svoje kože in še zmeraj dostikrat gredo čez mejo. Zdej sem vsaj jaz tista, ki se zna odmaknit, vdihnit, izihnit, se nasmehnit in it naprej. Oni bodo pa rabili še malček več časa v komunikaciji z mano. Starši pač. Ampak podporo imam.
Zato probat ni greh!
Obveščaj kako ti gre in kaj se dogaja (če želiš)
