Kako se rešiti "bolestne" ljubosumnosti in zaupati partnerju?

[Suzy]

Glej, samo dve stvari v življenju sta 100%. Prva je, da smo se rodili in druga, da bomo umrli. Vse vmes je fantazije, splet okoliščin...

Presneto resnično

[Juliette]

Včasih se slabo počutim, ker nisem v tistem odstotku, ki niste čisto nič ljubosumni. Spet drugič si rečem - NE, zaradi tega, ker sem ljubosumna, nisem čisto nič slabši človek. Le drugače izražam svoja občutja, ki izvirajo iz mojega otroštva, mojih doživetij (razočarali so me ljudje, ki bi morali biti moje "skale", že v zelo mladih letih sem doživela marsikaj in očitno je ostalo zakoreninjeno v meni, da če niti najbolj pomembnim ljudem v mojem življenju ne morem zaupati, ne morem nikomur. Kar se mi je skozi leta ves čas potrjevalo. Mislim, da ima tudi to veliko vlogo, kako si odrasel. Si bil ljubljenec staršev, so te vsi ostali imeli radi, si živel idilično otroštvo, ali pa pač ne.

In ravno zaradi tega sem navkljub vsemu zelo ponosna nase, da sem prišla tako daleč. Da sem premagala toliko ovir, da me niso uničile in uničile tega, kar imam najraje. Želim si le, da bi tako bilo še vnaprej.

Sončnica 7, jaz razberem iz tega zapisa eno zelo zdravo gledanje, ki ti daje dober temelj za srečno nadaljevanje tvoje poti.
Zdi se mi prav, da sprejmeš svoje (pretirano) ljubosumje kot tvojo šibko točko (vsi jih imamo - tisti, ki niso ljubosumni in jih ti občuduješ, kot praviš, imajo pa kaj drugega, kar ni ravno vredno občudovanja, a takšne so zakonitosti narave in sveta) kot svoj odraz neke "travme" in že s tem ko se tega zavedaš si v veliki prednosti, veliko ljudi ostane žal celo življenje slepih in samozavestno sejejo svoje disfunkcionalne navade naokoli. Sedaj ko si se poglobila vase, ko sta se s partnerjem pogovorila, si storila še korak naprej in logično, da to občutiš kot pozitiven razvoj. Tako je, treba je delati - brez nič ni nič! In želim ti še veliko uspehov v tej smeri. Če bo kdaj prehudo in pretežko in se ne bosta znala izmotati, vedi, da imaš še vedno tudi strokovno pomoč na voljo. Travme in slabi vtisi iz preteklosti znajo biti včasih prav hudičevi in nič ni narobe, če imamo pri njihovem razreševanju nekaj več podpore.
Pa še o tvojem malo starejšem postu, ko praviš, da je Aslan res imela prav - zdi se, da ima Aslan vedno prav. Veliko se je očitno poglabljala v človeško (najbrž predvsem svojo) naravo in vse skupaj odlično razume in na čudovit način zapiše. Ja, Aslan, če boš brala - res te občudujem.

[Aslan]

Pa še o tvojem malo starejšem postu, ko praviš, da je Aslan res imela prav - zdi se, da ima Aslan vedno prav. Veliko se je očitno poglabljala v človeško (najbrž predvsem svojo) naravo in vse skupaj odlično razume in na čudovit način zapiše. Ja, Aslan, če boš brala - res te občudujem.

Juliette hvala 
Resnica je ja ... da sem zaradi svojih zgodb veliko raziskovala sebe,
partnerski odnos, strahove pred ločitvijo ...
in se mnogokrat srečevala z ljubosumjem zaradi premalo zaupanja vase.

Danes vem, da se vse to da preseči, prerasti ... sprejeti in vseeno preživeti.

Ko vzljubimo sebe take kot smo se marsikaj spremeni.
Ko znamo biti samski in srečni se osvobodimo odvisnosti v vezah.
V partnerstvo nato vstopamo zrelo in z zaupanjem, vstopamo vredni ljubezni.

[Janja]

Sončnica!

Še malo mojega prispevka. Jaz sicer ljubosumna nisem, ampak vseeno...

Zdi se mi prav, da sprejmeš svoje (pretirano) ljubosumje kot tvojo šibko točko (vsi jih imamo - tisti, ki niso ljubosumni in jih ti občuduješ, kot praviš, imajo pa kaj drugega, kar ni ravno vredno občudovanja, a takšne so zakonitosti narave in sveta) kot svoj odraz neke "travme" in že s tem ko se tega zavedaš si v veliki prednosti, veliko ljudi ostane žal celo življenje slepih in samozavestno sejejo svoje disfunkcionalne navade naokoli.

Juliette, super zapis in se strinjams tabo.

Jaz nisem bila nikoli ljubosumna. Mogoče zato, ker sem vedno izhajala iz sebe. Jaz sem oseba, na katero se lahko zaneseš in potem dostikrat mislim, da bo z druge strani tudi tako. Pa zmeraj ni bilo. Mogoče sem pa preveč zaupala? Ne vem...

Imam pa zato druge pomankljivosti, na katerih moram pa jaz delati. Pa ne samo delati, trdo garati.

In tvoje zavedanje je že zelo velilko. Veliko ljudi se svojih pomanjkljivosti sploh ne zaveda...

Sedaj pa še malo primerjave.  S sestro sva odraščali v popolnoma enakih razmerah, ampak razvili sva pa vsaka svoje vzorce, ki se pa med seboj zelo razlikujejo. Sestra je jubosumna in dela na tem, čeprav ni pretirano ljubosumna, jo pa moti. Jaz ljubosumna nisem, moram pa delati na strahovih...

Vidiš, vsak se sooča s svojimi primanjkljaji, težavami.

Srečno!

Aslan je tudi že meni veliko pomagala.

Res obvlada, čeprav imam jaz za določene zadeve drugačne poglede kot ona. In toliko mi je pomagala, da si sedaj to tudi upam povedati, ne da bi se bala, da jo bom užalila ~ moj stari vzorec. Ker vem, da je ne bom. Aslan, hvala!

[Aslan]

Janja ... prav različnost nas bogati ...
drug drugemu širimo obzorja ...
 

[MucaMaca]

Jaz pa bi si občasno, priznam, kriva, želela kanec, pikico, čisto malo ljubosumnosti mojega partnerja, da mu ne bi bilo glih tako vseeno, kaj s kom počnem, ker itak nič ne počnem Hec, ne?

[matejka]

moj ex je bil zelo ljubosumen. Veliko prevec in zaradi tega sem velikokrat trpela. Nisem smela prav nikamor, ker bi me kjerkoli lahko kdo ugrabil... 
Malo ljubosumja je zdravo, prevec ljubosumja pa je lahko pogubno za razmerje.

Priznam jaz sem malo ljubosumna, ampak ne prevec. Ce imas nekoga rad mu moras tudi zaupati. Seveda zaupanje ne sme biti zlorabljeno.

[kikiriki]

Sončnica!

Ti si jaz! Ko sem brala tvoj post sem se totalno vidla notr..
S tem da sem jaz ljubosumna že samo, če mu piše kolegica in ga vpraša kdaj dela danes (dela v piceriji in baje peče boljše pice od sodelavca zato folk rajš naročuje ko dela on) Men se kar meša da samo vidim da mu zvoni telefon.
Najhuje zame je bilo, ko je po službi v petek ali soboto šel ven s kolegi IN KOLEGICAMI, ugasnil telefon in ga ni bilo do 4h zjutri. Zjutraj pa si neki zmišljeval zakaj ga ni bilo tako dolgo in, da se mu je baterija izpraznila.. To zame ni noben izgovor, nemoreš me pustit doma čakat vso panično ne da bi poklical kje si in do kdaj te nebo. Mislim, da so ti njegovi "vzponi" krivi za mojo posesivnost. Potem sem mu brskala po smsih-našla svega i svašta..  Kako mu ženska piše da ga hoče in da ji je težko ker se ne bosta vidla 1 tedn... Itak čist popenla js in mi je reku, da pač delata skupi in, da ne more pomagat če ona njemu piše, da on njej pač ne odpisuje nazaj.. Okej se telefona nisem več podstopila, ker itak nisem upala, da nebi spet kaj našla  Nakar se spravim na facebook sporočila.. Takrat sem vidla pogovor iz eno spet njegovo sodelavko, kjer pa je odpisoval (npr.: mačka, dej se zmen iz šefico, da bova ta tedn delala skupi) pa še par stvari k so me prizadele. Takrt sm pa res čis vn padla. Rekla sm mu da tega nebom več prenašala, da mi je dost da more stalno ene druge ženske umes mešat ... Od takrt naprej nisem zaenkrat zasledila še nič sumljivega thanks god.