Živjo forum =).
Ravno danes sem se registriral, pa bom napisal nekaj o sebi.
Star sem 22 let, študiram v Ljubljani. Sem vegeterjanec in starši dajejo tudi velik pomen na zdravo prehrano, "naravne antibiotike"... tko da že od 17/18 leta nisem bil bolan, prav tako pri zdravniški pregledih je vse vredu - razen prhlaja, ki se ga ne morem rešiti, zdravniki so rekli, da se ga tudi ne bom, ker je gensko pogojen al neki takega).
Že od osnovne šole imam strah oz. neprijeno počutje do okolice, tudi ko grem samo ven iz sobe mi to povzroča stres. Ko sem bil majhen zaradi tega sploh nisem mogel odgovarjati ljudem če so me kaj vprašali. Skos mislim tudi, da me drugi ocenjujejo, če se samo en zareži na cesti že mislm da se men reži, seminarsko nalogo, ki mi jo popravi profesor sploh ne morem pogledati, zaradi domnevnih kritik ali pa kaj takega. Po cesti sploh ne morm normalno hodt, z mislimi nadziram sebe da bom kar se da najbolje hodil in usmerjam vsak gib, tudi mižikanje, kar na koncu izpade lahko bolj čudno (sm že dobil opazke na cesti, da gledm kot sova in podobno) ter tudi ko stojim kar otrpnem. Če se z drugimi pogovarjam imam skos neprijetn občutek, da me prezirajo. V družbi sploh ne morm razmišlat, je tema, ne morem se skoncentrirati, tko da včash izpadem prou neumen/omejen. Če vem prej za kakšno posebno interakcijo (npr kakšna predstavitev seminarske ali pa rojstn dan al pa kaj takega) že tri dni me stiska v želodcu in nimam apetita. Tud po telefonu se bojim klicat ljudi, tko da mi je prou nerodn k prosm starše če lahko to naredijo namesto mene (pr teh letih). Najhuj je pa da to neprijetno počutje imam tudi do sorodnikov - stric/teta/sestrična/bratranec, stara mama/ata .... Med interakcijo med prijatelji se bojim tudi izločitve, ena primerjava: Sm bil na praksi s sošolci pa se pol primerjajo kot 5 prijateljev in pes, ki jim skos sledi (kot v tisti poznani mladinski knjigi); pa tud v osnovni šoli pa sredni šoli so me zaradi tega veliko zafrkavali. Tud okoli 6. razreda mi je prišu na misu samomor pa to, sam to je pol zginlo. Tko da že od osnovne šole nimam tko bolj dobrga prijatelja (pa tud punce še nism imel), če pa je že kej pa se naslonm na sestro pa njene prijatelje. Drugače pa nimam zaradi tega kakšnih paničnih napadov, se pa lahko zgodi, da se mi kr tema pred očmi in v možganih pojav (v ekstremejših situacijah). Sm prebirou tud, da nekaterim pomaga alkohol, da se bolj odprejo. To pr men ne drži, če se ga že bolj napijem sem zaradi tega bolj zaspan in še bolj zaprt vase.
Se zavedam, da to neprijetno počutje med ljudi je popolnoma odveč/lažno, a se potem v takih situacijah ne morem kontrolirati.
Drgač se pa morm dost zahvalt staršem, da sm se vsaj nauču vljudnostnih fraz/pozdravov, gledanja med pogovorom v oči, večja skrb zase .... (onadva sta bila tud bolj sramežljiva v mladosti, pa sm mogoče zarad tega kej podedvou).
Vem da je že velik napisanga, sam morm povedt še neki zanimiuga k se mi je zgodilo. Že od okoli 3. razreda se ne zbudim naspan, neglede koliko/kdaj/kje spim. Kasneje se je tud razvil (še v osnovn šol), da se sploh ne morem naspat, tko, da sem po cele dneve zaspan, lohk tud cel dan spim, pa sm še kr zaspan (npr. ko je bil čas za učenje mature sm več kot 50% tega časa prespal namesto, da bi se učil) in imam zato probleme s spominom in koncentracijo (ko pridem na konec stavka/odstavka/poglavja, sploh ne vem kaj sem prebrau-huje je še pri tujih jezikih; in podobno). Tko da ne vem kaj je to, do sedaj sm mislu, da je lenoba pa zapečkarstvo, pa tud vsi (sošolci, doma, profesorji) me opisujejo kot počasnega, če pa hočm kej izredno hitr nardit pa mi glava sploh noče sledit. Če pa je kej k se morm bolj skoncentrirat pa težjega ali pa težje telesne dejavnosti, pa mam pol take glavobole lahko, da mi je ob tem kr slabo. Se je pa zgodil enkrat v srednji šoli, na običajen dan, da sem se zbudu čisto naspan, ko pa sm bil u šol pa sploh nism več imel neprijetnga občutka med ljudmi, pa se normalno lahko pogovarjal. Sošolci pa so sestri rekli kaj je z mano, da sem čisto drugačen.
To še ni vse =). Imam tudi veliko drugih strahov. Eden bizaren je, da včasih ne upam hoditi zunaj, igrati badminton, ognjemet, gledanje zvezd ... ker se bojim, da bom zgubil težnost in padel v nebo, to se zgodi tudi v telovadnicah z visokim stropom - isto kot strah pred višino. To se mi je tud zgodil, ko sem šel mimo cankarjevega doma v Ljubljani, kjer sta tisti dve večji stolpnici, sm mislil, da me bo pobralo zarad tega, tko da se ga sedaj izogibam. Imel sem tudi strah pred temo (v sobi), ki je še sedaj a dosti bolj mil. Se pa še zbudim sredi noči z nerazložljivim strahom, tko da hitro moram vstat iz postelje in prižgati luči (drgač se grozljivkam izogiblem na 100 km
, pol so pa šele neprespane noči). Tud doma me je strah, če sm zvečer sam doma ali pa si umivam lase pa imam zaprte oči in zaradi vode nič ne slišm, dobim strah, da bo nekdo prišel/je prišel za mano.
Tko, da, tole je moja zgodba
, upam, da ni predolga pa, da je berljiva. Pa upam, da se tega čim prej rešm, ker boli in ker mam občutek, da gre in je šel dobr del življenja mem mene in bom kasneje obžalovou in se sekiral. Pa drgač bi tud rad, da imajo ljudje kej več od mene, ne samo dober dan in nasvidenje.
