Strah, da se ne polulam

[mina]

Glede preverjanja in šlihtanja pa raje ne pišem. In da mora biti točno vse na svojem mestu, barvno usklajeno...

Ojojoj... ...ne mi niti govorit! Če se barve ne ujemajo - groza. Doma je vse enobarvno, zato da je lahko prtiček malce pisan. Pa zavese morajo biti v stilu. Sedaj sem navalila na bele brisače, da pašejo v kopalnico.   
Malo sem se morala prilagoditi odkar imam doma hčer in tamalo. Ampak prej...Bog ne daj, da je kaj izven svojega mesta. Še majice v omari so morale biti zložene po barvah.

Jutri pa imam spet dr. Dernovškovo in prav veselim se že. Sem zelo vesela, da imam njo.

Si lahko presrečna, da imaš njo. Je ok ženska in zdravnica.

[Orionlady]

Pozdravljeni!
Ker sem nova, bom kar tule izkoristila prostor in napisala, kaj je tisto, kar muči mene Pod to temo pišem, ker so moje težave podobne-strah me je, da se bom (v javnosti) pokakala. Strah me spremlja že dolgo, vse od začetka študija; po samopsihoanalizi  pa sem ugotovila, da korenini v otroštvu, saj se spominjam, da sem se tega prvič ustrašila že kot otrok, med obiskom knjižnice-sicer mi ni ušlo, a je strah ostal prisoten, le potuhnil se je. Tudi vzroke za izvor strahu sem našala v tej svoji zmedeni glavi, a o njih kdaj drugič  No, ob vpisu na fakulteto je vse skupaj spet izbruhnilo-najverjetneje zaradi padca samozavesti in občutka negotovosti, ker sem se znašla v novem okolju, med novimi ljudmi, bremenil me je strah pred neuspehom pri izpitih, ... Naj dodam še, da sem v istem obdobju "fasala" nekajtedensko diarejo (sicer povsem fizičnega izvora), ki je vse skupaj le še poslabšala  Strah je bil tako močan, da je bila vožnja v kraj študija ena sama mora - jok, tresenje, panično ustavljanje na vseh možnih krajih z wcji, ... Malo je sicer pomagal pogovor s sopotniki, a ne vedno in ne dovolj. Nekaj mesecev se je situacija še slabšala-nikamor nisem več hodila, razen na predavanja in na izpite. Moji bližnji so bili zgroženi, saj sem bila pred tem (kljub rahli socialni fobiji) družabna, žurerska, dobrovoljčica... No, to se je spremenilo 
Da ne bom dolgovezila, naj vam povem še, da je bilo to že pred leti, da pa me strah še vedno spremlja, a je sedaj vse skupaj veliko veliko bolje - hodim ven na pijačke, koncerte, v kino, v trgovino, tudi v službo ter poleg vsega končujem magistrski študij in sem še mamica kraaaaasni 9-mesečnici  Še vedno imam sicer obdobja, ko moram milijonkrat na wc preden grem od doma, pa me kljub temu v trgovini "pošraufa", a se mi to dogaja vedno redkeje  Da vse še ni dobro, se mi je potrdilo pred dnevi, ko sem v nakupovalnem centru morala morala morala na wc, kljub temu, da sem imela s seboj hčerkico-le-to sem "parkirala" pred vrata sanitarij, na hitro opravila in bila seveda še bolj živčna 
Poiskala nisem nobene strokovne pomoči (Menite, da bi jo vendarle morala?), sem pa uporabljala tehnike avtogenega treninga in vaje kognitivno-vedenjske terapije, nenazadnje pa mi je malo pomagalo tudi prebiranje zgodb sotrpinov/ink na tem forumu - torej, hvalaaaaaaa
Bdoite lepo in hvala za pozornost!

[Sandra22]

Čau orionlady

Jaz mislim, da bi to morala zaupat kakšnemu zdravniku. Jaz moji še nisem, ker me je sram
Ampak naslednjič ko grem sem rekla, da ji bom zaupala to mojo težavico. Pol pa bom napisala kaj mi je svetovala, mogoče še komu pomaga.

Pozdravček

[Sandra22]

Hojla evo mene!
torej meni je zdravnica svetovala naj delam keglove vaje za lulanje.
Za strah pred tem, da se ne pokakaš pa sem zasledila na netu ene analne čepke, ki jih baje prodajajo v lekarnah. Imenujejo se conveen, mogoče bo komu prišlo prav. Vseeno se mi zdi bolje to, kot pa plenice. Upam, da sem komu pomagala, bye

[Janja]

Sandra!

Samo in zgolj moje mnenje na podlagi mojih izkušenj in še nekaterih, ki se jim kaže OKM na tak način, da se bojimo, da bomo izgubili nadzor nad uriniranjem, bruhanjem ali iztrebljanjem blata.

Ko so izključeni vsi fizični povzročitelji za te težave, potem gre za vzrok iskati v psihi.

Možnih rešitev je več. Vsak si poišče svojo. Jaz hodim na psihoterapijo, ogromno delam na sebi in pri meni so obvezna podpora tudi zdravila.

Včasih je dobro, da poznamo od kje izvirajo ti naši strahovi, da potem delamo na VZROKIH in ne na POSLEDICAH. Če pa vzrokov ne najdemo, je pa dobro, da delamo na odpravi SIMPTOMATIKE. To se mi zdi ključnega pomena. Ne moremo odpravljati samo posledic, če se ne spopademo s samo simptomatiko in jo poskušamo na eden od možnih načinov odpraviti.

Poskusi si prebrati še tole. To sem pisala v temi Emetofobija pri najstnikih. V bistvu sem imela jaz strah, da bom bruhala v javnosti.

Veš, to kar imam jaz, je pač OKM. Preverjeno. Tudi jaz prej tega nisem povezovala z OKM~jem. Jaz sem mislila, da imam pač socialno fobijo, kar pa ni bilo res...

OKM se lahko začne že v otroštvu. Potek motnje je nihajoč, ko se izraženost simptomov spreminja s časom oz. epizodočen ~ z obdobji brez simptomov.

Vir: OKM ~ Petra Jelenko Roth, dr. med. spec. psih. in prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med. spec. psih.

In pri meni se je zgodilo ravno to, da deset let ni bilo prisotne nobene simptomatike. Je pa emetofobija bila prisotna, ampak me ni ovirala. Tako kot je bilo kasneje.

Za lažje razumevanje bom citirala Trino.

Ljudje z OKM (več o tej motnji je v 13. poglavju) pogosto doživljajo vsiljive misli ali podobe. Vsebina teh misli in miselnih slik je lahko močno različna, a kot po pravilu vsebujejo poškodovanje ljudi, ki jih imate radi, ali ravnanje na način, ki dramatično krši vaš moralni kodeks. Tudi drugi čustveni ali anksioznostni problemi lahko porajajo vrsto strašljivih idej in podob. Nekatere klasične so:

   *  da v javnosti izgubite nadzor nad svojim mehurjem in črevesjem,
   *   da bleknete kaj resnično žaljivega,
   *   da se spolno neprimerno vedete,
   *   da se vržete pred vlak,
   *   da lahkomiselno drvite z avtom,   
   *   da poškodujete kako žival,
   *   da poškodujete sami sebe ali koga drugega,
   *   da v javnosti doživite panični napad,
   *   da sprejmete slabo odločitev, ki ima nepopravljive posledice,
   *   da ste grobo zavrnjeni ali ponižani,
   *   da doživljate misli in podobe o smrti ali nasilju (do sebe in drugih).

KVT za telebane

Celoten prispevek se nahaja tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7542.msg204089.html#msg204089.

In v srednji šoli sem šla na pregled k otroški zdravnici, ki pa je naredila zaključek, da sem pač živčna in takrat je bilo to to. Nobenih smernic, nobene literature...

Potem, ko sem že obvladala določene tehnike sproščanja, je bilo tega vse manj, ampak še zmeraj sem s precej mučila. Sedaj, ko jemljem Zoloft in hodim na terapijo, tudi teh težav ni več oz. se še kdaj pojavijo, ampak precej poredko...

Skratka, poskušaj si prebrati tudi tole knjigo. In se iz nje naučiti določenih trikov.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818.

Zaenkrat toliko!

Tukaj sem pisala o svojih izkušnjah. Mi je pa zelo pomagal tudi Trinin prispevek glede OKM~ja.

Sandra, jaz ti želim, da ti uspe. Ampak res uspe.

Da se ne boš več tega bala in poskušala reševati zadevo v smislu, kaj narediti, če se slučajno zgodi.

Zadevo se reši tako, da spremeniš prepričanje iz kaj, če se zgodi, v novo prepričanje, da se zgodilo NE bo.

Jaz sem tudi nosila povsod s sabo vrečko za bruhat. Kamor sem šla, sem gledala, kje so izhodi, da bom lahko pobegnila ven, če bo potrebno. Vedno sem bila na preži. Tudi po cel dan nisem jedla, da ja ne bi bruhala...

Ampak to ni bilo življenje. Jaz sem dejansko gasila požar z bencinom.

Sedaj drugače živim, ampak sedaj sem začela reševati strahove na pravi način.

Srečno!

[Sandra22]

Hvala Janja za odgovor

saj nekako shajam s tem čeprav je strah še prisoten.. najhuje je, ker me nihče ne razume zakaj me je tega sploh strah. No saj zdaj delam te vaje in bo boljše, verjamem v to.

Pozdravček