Res sem vesela vaših odzivov!
kinto- joj ne veš kako lepo je prebrat in videt, da te nekdo tako razume! Prej me je kar malo skrbelo oz. nisem vedela kako naj razložim celotno stvar in če bo kdo sploh razumel kaj sem mislila povedat.
ja, točno tako kot si rekel...mini ankisioznost
ki se je samo stopnjevala. In tako lepo si napisal, šele potem vidiš, da vsi ti občutki nikakor niso bili normalni. Ampak ker prej nisi poznal drugega...
Za sebe vem, da so mi zdravila zelo pomagala in sem šele takrat začutila razliko. No pa saj itak veš o čem govorim..
Me kar strese, če pomislim, da bi celo življenje šlo mimo mene in bi se samo mučila. Je že moralo biti tako, da se je stopnjevalo do te mere, da se tej tesnobi niti upirat nisem mogla več in sem poiskala pomoč. Mi pa prav nič ni žal za vse sranje, ki se je zgodilo, ker se mi zdi, da zdaj prav zato toliko bolj cenim kako se zdaj počutim (ja, včasih grem prav sama sebi na živce kako sem osladna s tem, kak je zdaj fajn
). Se pa ne bi mogla bolj strinjat tudi s tvojim pogledom na vzgojo
Ja, go with the flow..ne pa da otroka že kot malega čisto "napsihirajo" kaj ja, kaj ne, kako je vse grozno, če ne bo naredil tega in onega in tretjega. Da delajo iz muhe slona...Se spomnim, da so nas npr. v osnovni šoli na koncu vsi priganjali in strašili zaradi teh ekstercev. In potem ubogi otrok res misli, da npr. če ne bo dosegel toliko in toliko točk pri matematiki/slovenščini, bo na koncu umrl sam in nesrečen in reven in noben ga ne bo maral... ok, zdej sem mal zašla...
Res hvala za tvoj odgovor!
Liber - Ja, tudi jaz sem mislila, da pač sem takšna po karakterju. Seveda govorim samo za sebe..včasih sem mislila, da so nekateri ljudje pač bolj sončkasti in dobrovoljni, drugi smo pač..hm...bolj melanholični? Al ne vem, da takšna pač sem...da sem po naravi takšna. Bila sem razdražljiva kot hudič in sem mislila, da sem pač muhasta (saj sem se trudila to spremenit ampak nekako ni najbolje uspevalo). Vsak dan sem porabila kar nekaj časa, da sem se sploh lahko izkopala iz postelje in ugotovila zakaj/če se sploh splača vstati. Po glavi so mi cele dneve švigale takšne in drugačne misli in sem pač mislila, da sem po naravi pesimist (ali realist?)... Nasploh sem mislila, da sem samo lena in muhasta in da rabim samo eno pošteno brco v rit, da se neham smilit sama sebi. Ampak se mi zdi, da bi me takrat lahko non stop kdo brcal v tazadnjo pa se ne bi nič premaknilo.
Ja...vrjetno se je podobno počutil tisti frajer Sizif, ko je kotalil in vlekel in rinil tisto skalo na hrib al kam pač jo je že vlekel...
Sama sem prebrala kar nekaj knjig za samopomoč (razen navdušenja - ki je seveda hitro zbledelo - da bo pa zdaj vse drugače), ki pa mi niso veliko pomagale. V bistvu sem se počutila za povrh še krivo, ker nisem znala uživat v majhnih stvareh in nisem cenila življenja in oh in sploh... Šele potem, ob jemanju zdravil sem lahko vso teoretično znanje iz knjig in spoznanja iz psihoterapije spravila tudi v prakso. Saj ne mislim zdaj opevati farmacevtske industrije, opisujem le svojo izkušnjo in zase vem, da je kakovost življenja šla strmo navzgor.
Tvoj nasvet glede skrbi zase mi je pa zelo všeč, hvala
Ja...res bi moralo nasploh biti to na prvem mestu
Toja-Res je lepo prebrati odzive ljudi, ki te razumejo
Če je moje pisanje lahko komurkoli v vsaj malo tolažbo ali pomoč sem zelo vesela. Prej si niti nisem upala začeti pisati na forum, ker sem imela tudi kar velik strah pred izpostavljanjem..bom pa zdaj malo nadoknadila
Hvala za nasvet! Si me kar pomirila...ja, počasi in pod zdravniškim nadzorom in se bo že sproti videlo kako in kaj.
Betka- Tudi jaz ti želim čimveč dobrega počutja in nasploh vse dobro!!
Hvala vsem za dobrodošlico
želim vam lep&uspešen dan!
