Nova na forumu, prvič se srečujem s tem

[mum78]

Oj,

Nekoč energična mami treh otrok, uspešna, dokler me  je dva meseca nazaj potolkel stres tako močno, da sem se pošteno ustrašila...najprej močne bolečine v želodcu, nato pa grozen strah!!! Kaj pa če je kaj narobe z mano. Čez noč se mi je svet porušil, brez volje, energije, na vsako bolečino bila pozorna, kar sem imela dovolj in odšla k zdravniku. Dala kri, izvid bp, samoplačniško še UZ trebuha, na srečo vse ok. A kljub temu da mi ke zdravnica potrdila anksioznost, da so izvidi ok, je strah prisoten.

Trenutno me muči drobna bulica na vratu tik pod lasiščem, ki mislim da je tam že nekaj časa, se ne spreminja a me podzavestno moti;( in evo strah je spet tu;( ;(

Kako se srečujete s strahovi. Sama grem v naravo, slušam biti pozitivna kot nekoč a vedno mi ne uspe.

Vesela bom klepeta z vami, saj zadnja dva meseca mnogokrat prebiram forum, da se pomirim.

Lp,

[Muci]

Pozdravljena 
Lepo, da si se opogumila in se nam pridružila. 
Na tej strani, če boš malo pobrskala, boš našla marsikaj koristnega, mislim tudi litaraturo, nekaj imaš za "dol potegnit", lahko pa tudi naročiš kakšne knjige.
Važno je, da veš kaj ti je in se ne ustrašiš te tesnobe ali panike (je za mano par hudih dni, tako, da verjemi mi dobro vem, kako to zgleda in kako te isčrpa) in da veš, da se ti ne bo nič zgodilo. To, da hodiš v naravo in poskušaš, kar se da normalno živeti je po moje najbolje, kar lahko narediš.
Če te bulica tako skrbi pojdi do zdravnika, lahko je pa samo kakšna zamašena lojnica.
vse dobro in pogumno naprej... 

[alexx]

Dobrodošla na forum. Upam, da ti bomo od koristi.

[mum78]

Hvala. Ja res je, kar nekaj sem že prebrala in predvsem vesela, ker vidim da nisem osamljen primer. Glede bulice sem se že naročila na UZ vratu...upam na najboljše. Včeraj je bil tudi za mano hud dan. Kar čutila sem ko me je grabila panika, vsa oblita v šusu in takrat komaj čakam da grem spat. Mož tega žal ne razume, ker ne more verjeti da se lahko tako pozitivna oseba, čez noč spremeni v tako anksiozno stanje;(. Takrat pač prebiram forum da se potolažim in končno sem se opogumila da se pridružim.

[Toja]

Pozdravljena med nami...

Nekaj ti je že Muci napisala ... se popolnoma strinjam z njo.
Tudi sama sem imela podobne težave in verjemi, da te še kako razumem...strah za strahom,
vse kar se mi je dogodilo, sem preverjala pri zdravnikih, ničkolikokrat bila na urgenci, pa je bilo vse bp.

In tako se je začela moja pot spoznavanja in priznanja sami sebi, da sem anksiozna, da
imam panične napade...
Hm..kaj pa zdaj...
Prvo sem se kot ti prijavila na forum...potem začela obiskovat skupine za samopomoč, ki
delujejo v okviru društva...nato pa še psihoterapija, kjer sem se naučila kako obvladat in razčistit
določene zadeve.
Sem tudi na antidepresivih in to že več kot sedem let.

Veliko sem spraševala, veliko so mi pomagali  tu na forumu in določeni posamezniki,
vse sem požirala z veliko žlico in se trudila delat po svojih zmožnostih...danes sem hvaležna za forum, za vse moje drage prijatelje, ki so mi in mi še stojijo ob strani...

Razmišljam, da si ti s tvojimi tremi otroci in možem imela ogromno dela, pri vsem tem pa si pozabila
nase...nekaj časa zdržimo, potem pa nas organizem spomni, da je z nami nekaj narobe in takrat je skrajni čas za ukrepanje....
Tebi je tvoja zdravnica že podala diagnozo, naredila si določene preiskave, ki so bp...tudi glede
tvoje bulice bo vse OK, je pa prav, da se prepričaš in boš potem bolj mirna...lahko bi rekla ena težava manj...
Me pa zanima...ali je tvoja zdravnica samo podala diagnozo ali predlagala tudi kakšno zdravilo...
včasih gre brez, včasih pa tudi ne...

Verjetno je pri tebi kakšen vzrok, ki te je spravil v stres...posledično strah...ne vem, to veš ti...

Mi je pa všeč, da si pogumna, da hodiš na sprehode in to je že začetek premagovanja strahov...
strah premagamo tako, da se z njim soočimo...

Mum...morda sem ti napisala malo veliko...če te kaj zanima, pa še TI napiši...
tukaj smo, da si pomagamo in skupaj smo močnejši...

[mum78]

Toja, bo kr držalo. Stara sem 33 let in res skrbi za dom in družino, stresno službo... Vse to je povzročilo kolaps. Vedno najprej vsi drugi, nase pa sem pozabila. Najhujše je bilo v prvem tednu aprila, ko so se zadeve v službi umirile in sem bila na dopustu. Takrat mi je izbruhnilo vse kar se je nabiralo par let. Neznosne bolečine v želodcu in te so bile vzrok za strah, kaj pa če sem hudo bolana?? ;( in tako se je začelo. Sprva sem sklepala, saj bo minilo saj sem pa ja trden karakter, a strah je bil še samo hujši. Zmedenost, bolečine, nejevoljnost, panični napadi... In tako sem našla vaš forum. Bolj ko sem brala bolj sem se našla v tem. Po pravici povedano prej sploh nisem poznala besede anksioznost;(. Po 14 dneh velikega strahu in vse kar je bilo zraven sem odšla do zdravnice, da naj mi nekaj da ker ne zdržim več. Tablet mi ni predpisala a me je napotila do kliničnega psihologa. Nekaj dni sem jemala persen forte se bodrila sama s sabo v naravi in dober da imam tri sončke, ki me skoz zaposlijo. Vse lepo in prav navzven, ampak od znotraj še trpim, čutim strah, še posebaj ko kdo omeni besedo rak. Izogibam se pogovorim o hudih bolezni in smrti;( ;( in tako mi je bila postavljena diagnoza anksioznost. Sama sem oseba, ki rabi pogovor o tem, ki potrebujem ljudi, ki me razumejo in tu sem našla vas, mojo oporno in rešilno bilko ko mi je hudo.
Vesela sem da sedaj vem na koga se lahko obrnem, ko mi je hudo in hvala da ste me sprejeli medse.

Pozdravček

[trzinka]

mum, pozdravljena....

kako zelo se najdem v tvojih besedah.....zelo identično doživljava strah, oz. jaz sem ga že ukrotila vsaj 70% glede na to kaj vse se mi je dogajalo v življenju in glede nato kaj vse se mi dogaja sedaj...

Najprej da te pomirim glede bulice......lahko, da imaš zamašeno lojnico ali pa je to le bezgavka...moja 10 letna hči je imela tako tri bulice in sem zagnala tako paniko....zdravnik jo je poslal na punkcijo in je bila vneta bezgavka...Vse to je lahko posledica prikritih prehladov, stresa...

Da je za teboj na dopustu prišel strah in bolečine v želodcu je popolnoma normalno, ker šoki in stresi pridejo za nami, ko že skoraj pozabimo na težave...in potem se začne nočna mora, ki jo doživljaš ti sedaj, ki sem jo doživljala tudi sama....

Toplo ti priporočam psihoterapijo in sicer Kognitivno vedenjsko psihoterapijo, individualno s kakšnim dobrim terapevtom ( ti bomo skušali koga predlagati oz, jih imaš naštete na prvi strani DAMa)...
Če te je strah že toliko ohromil, da zelo težko funkcioniraš, da ne moreš spati, imaš hude bolečine, misli so odtujene, ni koncentracije.......in še huje, ti svetujem, da pričneš z AD, ki ti jih bo predpisal psihiater...Tako stanje, če ga ne zdravimo oz. preprečimo se zna hudo stopnjevati in lahko padeš v depresijo, govorim iz svojih izkušenj, odločitev pa je seveda tvoja...

V vsem tem si pozabila nase, ker si v tempu življenja enostavno iztirila in težave se žal kopičijo iz dneva v dan, doživimo stres in potem se nam enkrat vse sesuje....Ti strahovi izvirajo od nekod, s psihoterapijo jih skušaš odpraviti oz. se soočiti z njimi in jih spremeniti v realno razmišljanje....ni vse vedno belo-črno je vmes tudi siva barva...

Poskušaj se čim več sproščati, naj ti mož popazi na otroke ali stari starši, če imaš to možnost in pojdi vsak dan sama nekam na sprehod, da odklopiš misli....Težko je začeti, ko pa se enkrat na to navadiš, boš hvaležna za vsak prosti trenutek....


Drži se

[mum78]

Trzinka, hvala za prijazne besede. Zanimivo pri vsem tem je, da včasih niti pomislila nisem če me je kaj bolelo, sedaj pa se mi zdi da se non stop srečujem z besedami rak, onkologija ;( ;( pa tudi to da nekako ne morem verjeti da je pri tej bolezni, če se lahko tako izrazim res toliko nekih enakih znakov kot bi bila bolezen, recimo rahli glavoboli, mravljinčaste roke itd. Vse to zaradi psihe. V ponedeljek se naročim pri psihiatru, ki je naveden na prvi strani društva dam, kajti res bom poskusila z metodo, ki si mi jo predlagala. Pri vsem tem imam občutek, da izgubljam samozavest, iščem pozornost in nekako tudi vzrok zakaj se mi je to pripetilo. Pa še to je zanimivo, ko grem v naravo sem ok, poslušam mp3 in grem svoj jogging krog, ko pa pridem domov pa mi vse pade dol;-( ;-(. Upam, močno upam da se nekoč postavim v vsaj 50% kot sem bila. Tukaj vem sedaj, da mi boste na tej poti pomagali tudi vi na forumu.

[Yme]

da se pomirim.

Ne vem koliko te bodo moje besede pomirile... ampak tvoje pisanje me spominaja na moje "začetke".
Pri meni so se vse pike na telesu spreminajle v melanome, vsaka bolečina v sklepu v artritis,
vsako spahovanje ali zgaga v gastritis ali kandidozo... aja, pa da ne pozabim... večino zob sem
si šel pobrusit, ker so se mi (kao) odkrušili.
Potem pa sem v nekaj tednih jemanja AD-jev čudežno ozdravel... zanimivo, ali ne?!

P.S. Aja... pa tudi kljub (še vedno prisotnimi) rahlimi glavoboli je "tumor v glavi" kar izginil
Očitno je bil MR glave nekakšna kemoterapija... 

P.P.S. Soproga (ki te ne razume) pa TI vprašaj: "Dragi, katerega dela V DOBREM IN SLABEM pa ti nisi razumel ob zaobljubi pri poroki??!!"

[trzinka]

Yme , ... tako kot si napisal, sem doživljala tudi jaz....vsaka bolečina, vsak flekec, vsak glavobol....vse je bilo že rakasto, srce mi je odpovedovalo, možganska kap me je čakala v vrsti.....prometno nesrečo s smrtnim izzidom sem videla že vnaprej....seveda sem bila jaz truplo 
Če se spomnim, groza....... pa kakšne fizične bolečine naredi psiha, za znoret......in tudi mene je čudežno potegnil ven iz blata AD....oči pa je odprla psihoterapija......p forum, knjige, sproščanje, korenite spremembe v življenju....
Čeprav trenutno že nekaj časa doživljam stres na stres, pa sem ugotovila, da sem resnično močna, kljub padcu, ki sem ga imela nekaj dni....
Sem se spotaknila in pobrala...grem naprej...

Mum, vse bo OK, samo ukrepaj in naredi vse za svoje psihično zdravje, da se, ne gre pa hitro, se vleče, ampak vztrajnost in volja po življenju sta pa najbolj pomembni in to ti imaš

[mum78]

Yme, ja točno tako. Zadnje dni sem imela pritisk v glavi in ušesu, ta je sedaj izginil, malo je še pritisk v ušesih in s tem posledično bolečina vratu. Še vedno pa ne razumem najbolje zakaj nenadne bolečine kr brez razloga, a je to zgolj na psihi ko mislimo da nas boli, tega dela pa res ne razumem. Z možem se dnevno pogovarjam, včasih razume, včasih pa spet ne;( jutri imam UZ vratu zaradi male bulice tik pod lasiščem in zanimivo a ne, da me je kr naemkrat pričel boleti ves vrat;(.....počasi se mi že meša. Se beremo jutri več.

[Yme]

a je to zgolj na psihi ko mislimo da nas boli, tega dela pa res ne razumem.

http://www.ezdravje.com/media/pdf/vszvz/ko_bolita_dusa_in_telo.pdf

Hja, tudi jaz sem bil prepričan, da obvladujem svojo psiho (ampak mi je ta jasno dala
vedeti "who's the boss"). Nič ni narobe s preventivnimi pregledi zaradi bolečin... ampak
večkrat ko boš odhajala od specialistov z diagnozo BP, bolj ti bo jasno "v katerem grmu leži zajklja".

P.S. Predvsem pa... brez panike (je rekel Švejk)! 

[mum78]

Pozdravljeni družba, prišla iz UZ vratu, vse bp. Tista bulica je palačinkasta bezgavka, kakor se je izrazila zdravnica in je velika verjetnost da bo tam tudi ostala. Ob prehladih pa se bo mogoče celo malo povečala. In Yme vidim da je res vse na psihi;( ;( . Ko bi le bila vsak dan tako fajn kot mi je ta trenutek. Pozdravček

[Pikicaaa]

Dobrodošla na forum MUM78 
popolnoma te razumem in si lahko predstavlajm kako se počutiš. Tudi jaz se zelo prepoznam v tvojih besedah. Anksioznost, panika,... groza. Ampak se da stanje oblažit in tudi dokončno odpravit. Samo vsak mora najti svojo pot in svojo rešitev. Če si pogledala kaj forum, boš tukaj našla marsikateri odgovor ali nasvet kako se stvari lotit in jo rešit. ADji, psihiatri, psihoterapije,... so zelo OK in so ti lahko zelo dobra podpora/opora/pomagalo za prve in vse nadaljne korake. Samo ne pozabi, da so ti samo pomoč. Veliko truda, če boš hotela rezultate, boš morala vložiti sama. 
Tako, da naj ti bo ta forum, prva priložnost in tvoj prvi korak k boljšemu počutju. Nisi sama 

Yme , ... tako kot si napisal, sem doživljala tudi jaz....vsaka bolečina, vsak flekec, vsak glavobol....vse je bilo že rakasto, srce mi je odpovedovalo, možganska kap me je čakala v vrsti.....prometno nesrečo s smrtnim izzidom sem videla že vnaprej....seveda sem bila jaz truplo 
Če se spomnim, groza....... pa kakšne fizične bolečine naredi psiha, za znoret......

Ooo ja, kako mi je to poznano, ena stvar pri drugi, strah panika...nonstop   Začne se z malenostmi, bolj kot raziskuješ in gledaš vse bolezni in simptome slabše je. V vsem sem se našla. Če sem ugotovila, kaj bi neka stvar lahko bila, sem dobila tak strah in napad panike, da ni za povedat...in eno obdobje je bila to stalnica. Zdaj mi je lažje, ker znam malo bolj kontrolirat panične napade in se probam predihat pa je 
uuu  in predvsem vožnja z avtom. Pa nisem imela straha, ne pred vožnjo samo, ne če sem jaz vozila, ampak samo pri določeni populaciji ljudi, ki me/nas je vozila naokoli, predvsem če sem šla s kakšno družbo zvečer ven ali na daljšo relacijo... če jim nisem zaupala ali se mi je zdelo, da gredo prehitro ali so na telefonu...včasih že zaradi predstave smrtnega izida, na koncu raje nisem šla na žur,strečanje, izlet ali karkoli že, ki je bil npr. pol ure/uro stran v drug kraj, ker me je bilo preveč strah, "kaj pa če...če se zgodi to in ono in tretje, kaj če me panika, kaj če umremo, kaj če zletimo v prepad!!"... zdej je malo boljše, sicer kdaj in kdaj pa še vedno če grem z družbo kam dlje, me rahlo daje anksioznost in tisti  "kaj če"
tako pač je... 

ja psiha zna naredit tako norišnico, da joj...od ene stvari do druge, preveč razmišljanja, vrtinci, ki te pripeljejo do orkana. Res, pri takih svareh, se je treba naučit ustavit in reči DOVOLJ. Znat ustavit misli in raje zadihat in pogledat okoli sebe in si pripopat en nasmeh na obraz