Ali izgubljam razsodnost? :(

[majolka]

Vse skupaj naj lepo pozdravim,
Malo sem brala vaše poste, ampak nikjer nisem našla opisano kako doživljate strah? Na  kratko bom opisala svoje tegobe, ki se čedalje bolj potencirajo in me prežemajo. Najprej sem  doživljala panične napade samo na dolečenih mestih , to so bili zaprti prostori utesnjeni kjer ni bil možen takojšen umik. Ko sem doživljala napad sem imela občutek da se mi bo spipalo da bom začela vpit na vse grlo da mi bo razneslo glavo, tresdla sem se  dušilo me je začelo se je pa z sladkimi metuljčki v trebušni preponi. Ta sladkoba ali kako bi temu rekal  se je razlila  proti rokam nogam vratu in potem se je začela muka in borba  proti napadu. Ok potem se je začela stvar slčabšati,  začela sem se proučevat kaj ,, zakaj j, kako še bo, in sedaj  čutim tesnobo 24 ur na dan. v službi komaj funkcioniram ves čas imam občutek da  bom popustila in ušla domov, najtežji je pa občutek, kaj če sem nora, kaj če se bom začela obnašat skrajno neumno in me bojo peljali v b...

[mukica]

ne alexa nisi nora,to so panični napadi in občutek,da se ti bo zmešalo je samo občutek-se ti ne zmeša...
si si že poiskala pomoč kakšnega psihoterapevta? si že obiskala kakšnega dobrega psihiatra?
lp mukica

[Arwen]

hja, tu je kar precej govora o takem ali drugačnem strahu http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,8.0.html

  Najprej sem  doživljala panične napade samo na dolečenih mestih , to so bili zaprti prostori utesnjeni kjer ni bil možen takojšen umik.

klavstrofobija?

[marika]

Pozdravljena aleksa,

tudi sama sem doživljala to, kar opisuješ. Bala sem se, da se mi bo zmešalo, da bom popolnoma izgubila kontrolo nad seboj, ponoči sem se tresla.....edina rešitev je sprostitev. Ko se ti začne dogajati strah v različnih oblikah, začni misliti na dihanje...vdih, izdih, čim bolj globoko in s čim večjim zavedanjem...tem bolje...

če te kaj zanima, me kontaktiraj, imam bogate izkušnje na področju strahov

lp in vse dobro,

marika

[bikica66]

Pozdravljena Aleksa !

Najprej bo treba stopit do zdravnika in se z njim temeljito pogovorit. Vsak dan,ki ga preživiš v mukah je uničujoč psihično in fizično. Meni se je tudi to dogajalo in še danes mi je hudo,ker takrat nisem vedela za kaj se gre in zato nisem znala ukrepati. Kdorkoli me vpraša za nasvet vedno in povsod bom rekla,da je takoj treba do zdravika in potem takoj ukrepati. Življenje je eno samo in je odvisno od nas samih kako si ga uredimo.Velikokrat potrebujemo pomoč in lažje prebrodimo težave.
Jaz sem večkrat rekla svoji psihologinji,da me je ona rešila,njen odgovor pa je bil " vi ste se sama izkopala iz težav,jaz sem samo vaša ograja na slalomski stezi,kjer vi vozite ".
Vse dobro !

lp

[mukica]

pozdrav
ja bikica tak kot si rekla vsak dan preživet v mukah je uničujoč...
jaz sem se 10 let otepala ad bilo me je sram da imam te težave,zmes sem hodila na psihoterapijo pa je bilo za en čas znosno-sem funkcionirala.
danes mi je žal da se nisem za zdravnika in ad odločila že zdavnaj tako pa od začetka je pa lažje in hitreje ko jemljem ad,čeprav ga ne jemljem še dolgo(samo stranski učinki so malo zoprni ampak minejo).ja celo življenje se učimo...
lp mukica

[majolka]

hvala vsem skupaj  za napisane stavke, trenutno jemljem dominor že 5 dni in je nekako lažje  vsaj spim ponoči. Kar sem msilila da ni mogoče več zaspat brez nervoze in tesnobe, prej sem bila sposobna bedet do 2 zjutraj, sedaj zaspim kot dojenček. Vsaj nekaj za začetek!! Tako da je upanje:

[majolka]

Ima kdo izkušnje z dominor kapsulami?

[toja]

Alexsa....na osnovni stani foruma imaš v zgornjem delu napisano IŠČI...v okence odtipkaj Dominor in boš našla ogromno prispevkov na to temo...sem ti želela linkat, ampak jih je res veliko,  pn to dobrih, upam, da se boš znašla...

Drugače pa je Dominor blažilec stresa, ene vrste pomirjevalo, ki pa se ne sme jemati skupaj z AD,
če jih boš slučajno dobila...je pa res, da je dobro pomagalo za spanje in tudi za čez dan za boljše počutje...

[martina01]

Pozdravljena Alexa!

Popolnoma razumem tvoje stanje, vendar lahko iz svojih izkušenj povem, da se stanje ob jemanju AD občutno izboljša, vendar je potrebno poleg tega še dodatno zdravljenje v obliki psihoterapije...meni je zelo pomagala, vendar sem tovrstno zdravljenje v zadnjem letu opustila (malomarnost  ) in je psihično stanje temu primerno...potrebno je vztrajati...očitno bomo mi, "čutnejši, občutljivejši" ob večjih življenjskih prelomnicah potrebovala neko dodatno oporo, v obliki hipnoze ali kaj podobnega...
definitivno ti svetujem da stopiš do zdravnika, ki ti bo predpisal prave AD-je, ker so le-ti neka opora, kot palica pri hoji.

kar pa se tiče opisanih občutkov, sem doživljala popolnoma enako, tako da veš, da nisi nič čudna oz. da nisi sama.

 

[majolka]

OJ , zanimivi smo ljudje meni se še vedno zdi da je nekaj narobe v moji glavi da  ostali imajo depresije in anksioze, jst pa kable napačno vzvezane v glavi . Me potolaži da nisem sama.

[martinca]

Ne boš zgubila razuma, ker to ne dovoliš, nihče ga ni izgubil, to je sploh zelo redko. Samo, za vsak slučaj pa si pri paničnem napadu ne dovoli kričati,čeprav se komaj zadržuješ, pretrpi vsakega mirno, raje globoko izdihuj, ker to ful pomaga,  pa če imaš bližnje, sproti razlagaj, kaj se ti dogaja, tudi jok in jeza odstranita napad groze, sama sem bla čedalje bolj jezna in groza se je na koncu tej jezi nase  umaknila, da so bili panični vse šibkejši, dokler nisem bla čisto normalna, ampak po vsem tem depresivna. Drugač sem se sama isto bala, da bi se mi zmešalo in bi ostala nekje v stanju napada za vedno in bla na milost in nemilost predana trpljenju za večno brez zmožnosti rešitve z lastnim razmišljanjem, lastnim jazom, sem isto mislila, da lakho izgubim razum. Ampak ga nisem in kolikor berem, ga ni nihče. Moja bivša sošolka dela na eni psihiatriji, včasih kera začne na zaprtem oddelku zverinsko kričat, ampak takoj dobi injekcije in jo zvežejo in mine. Ali je to rešitev, ne vem, ne poznam diagnoze.

Čimbolj jasno ramzišljaj, čimbolj razumno vse opazuj in določaj, poslušaj svoje občutke, razporejaj, ne dovoliš - to si reci, pa karkoli delaš, vedno si sproti si izpolni najmanjšo željo, deluj tako, kot te najbolje sproti pomrija v vsakdanjih malih stvareh, da nimaš recimo bitke s časo, da rečeš vse, kar te skrbi, da razrešiš male nesporazume z drugimi, to vse ti pomaga, meni je v samem napadu pomagal kisov obkladek za 5 do 10 minut na tilniku, zaradi  boljše prekrvavitve pride več kisika v glavo, ali pa zaradi močne vonjave se ti vse odpre, neha te dušit, takoj zadihaš. 

[majolka]

ja martinca se trudim na vse pretege, pa mi nevem nečesa zmankuje  mislim da tudio volje, Kar naptrej se pobiram s tal.  panični napadi pa vedno pridejo v situacijah kjer ni nikjer mojega bližnjega, in je možen umik praktično nemogoč, seminarji zagovori, predavanja:( komu naj tam

[martinca]

Jaz nisem imela nikogar, pa so prišli vedno iz kar ničesar, celo sredi prijetnega pogovora ali zaradi prehitre hoje  Ker se dihanje in utrip pospeši, psiha pa to razume, kot da mora telo zbežati in čeprav je vse vredu brez razloga, sem padla glokob noter vsakič znova, tiste pol ure do uro dala skoz, dokler se me pač ta svinja ni naveličala maltretirat. Sem si že nazadnje mislila, da je to nekaj živega v men, kar mi ne da normalno živeti. Nekako sem celo preko igre lažje prebrodila ali zmanjašal napade, da sem se s to grozo v sebi celo pogovarjala, se pogajala, do kam gre (grema), čeprav se nekak sramujem, da je blo tako elo hudo. Ampak res, samo en objem od ene osebe mi je enkrat orenk olajšal stanje. Sicer pa ni niti noben vedel, doma so me celo poniževali, čeprav so me parkrat vidli sredi napada, zeleno in dušečo, vratna žila skakala ven, jaz pa komaj govorila. V resnici me je njihova popolna nezainteresiranost zame in blamiranje, dobesedno tole : "Nehaj samo jamrat, kaj pa bluziš, pusti me na miru, gledam TV, pa kaj se spet prenarejaš, si neko pozornost iščeš al kaj, mir si da," celo pomirjala, čeprav se jim ni niti sanjalo o mojem peklu, sem vse skup razumela kot zelo malo verjetno, da bi se v njihovem življenju zgodila moja smrt in da bi živeli z zavestjo, da so me v najhujšem trpljenju ignorirali, torej, nič mi ne bo in res mi nič ni bilo, je vsakič minilo, niti nisem razlagala, ampak se skrivala takrat.

Ena kolca v glavi se pač v primeru panične motnje začne po moje v nasprotno smer vrtet. Meni je pomagala postavitev na svoje noge, sama sem si največ. Če imaš vedno partnerja za to, vedno pri drgih iščeš rešitev, ne vem kako boš splavala. Tudi sama se moraš opreti z vsemi štirimi na svoj občutek gotovosti, kljub trpljenju, vedoč da mine, sama da najdeš občutek varnosti in večje moči v sebi in da si vsaj zaradi vaju obeh raziščeš take ukane v početju, ki max zmanjšajo in kmalu tudi izkoreninijo vsako trpljenje iz tebe. Ni naravno, je bolezen, ampak da se jo premagati. Z zdravili ali brez!

[majolka]

Ja nevem če bnimam tudi en del socialne anksioznosti ker se sredi rpijetnega pogovora  pozabim, kar sme želela povedat imam občutek da izgledam in govorim hecno oz, bom začela momljat . kaj vse me ne doletava ;(

[urssska]

Meni se ne zdi glede na opis, da bi bila socialna fobija samo en del, ampak kar cela stvar.

Zmešat se ti pa ne more, ne skrbi, značilnost psihoze (to je prekinitev stika z realnostjo, kar v resnici pomeni,d a se ti zmeša) je to, da se je niti približno ne zavedaš, se pravi, če se ti meša, ne boš vedela, da se ti.

[Slavka]

Alexsa   pri anksioznosti pride tudi do poslabšanja koncentracije. Tudi jaz sem med pogovorom včasih izgubila svoje misli, nisem sploh vedela, kaj sem želela povedat, pa obhajali so me podobni strahovi, kot tebe.
Vendar to se zgodi tudi tistim, ki nimajo teh težave...saj veš, ko se z nekom pogovarjaš in potem sledi tisti stavek "Joj, kaj sem že mislil povedat? Zdaj sem pa pozabil!"
Razlika je v tem, da tebe to spravlja v tesnobo in ti povzroča strah, ker si pretirano občutljiva.
Pa tudi ta strah, da izgledaš čudno, da boš pričela momljati ali kaj podobnega izvira iz tvoje anksioznosti...ne bo pa se to zgodilo  , brez skrbi.

Mene so obhajali strahovi, da bom storila kaj neprimernega v javnosti...muka mi je bila sedeti pri frizerju, če sem si šla barvat lase, ko sem morala biti tam 2 uri...razmišljala sem vse mogoče in z vsako mislijo sem si priklicala večje strahove. Bistvo je to, da se moji strahovi niso nikdar uresničili...

Torej Alexsa, zagotovo ne izgledaš čudno med pogovorom....bodi prepričana v to   Če se ti kdaj ustavijo misli, da ne veš več, kaj si želela povedati, pač reci "Ma, saj ni pomembno, se bom že spomnila" in prični govoriti o čem drugem...ter vedi, da ni s tabo nič narobe  

[majolka]

Slavka mi je znano to s frizerjem tudi meni se je  na zadnje naredilo halo panika je že zdej povsod moj stalni spremljevalec, anksioznost in tesnoba pa moj križ

[martinca]

Anksiozna si ja. Panika pa mislim, da skoraj gotovo ne more bit tvoja stalna spremljevalka, ta je  znenada začet in končan napad groze, ki ne pride nujno zaradi znanega vzroka.

Za tisto kar te prime pred nastopom, pa mislim, da je huda tesnoba /strah, zaradi socialne fobije, mine pa, dokler ni nevarnost mimo. Ta prime tudi otroke, ki se bojijo nasilnega vrstnika, tako da jih zjutraj pred odhodom v šolo  primejo trebušne bolečine.

Zdaj že imaš morda več moči in je čas za morda bolj zavestno delovanje in manjše dajanja poudarka čustvom. Ko si notri v strahu, seveda ne moreš normalno razmišljati. Ampak ko si vredu, pa se lahko s tem ukvarjaš in prepričuješ, da ti nima kaj bit. Če to res verjameš, je lahko sčasoma vsaka naslednja stiska manjša in manjša. Če najdeš moč v sebi.

Ne pa da se samo izogibaš in še v nadalje verjameš v to hudo ogroženost, namesto da jo razumsko ovržeš. Sploh pa če tega v otroštvu nisi imela, ni rečeno, da je to zdaj nujni del tebe in imaš toliko večje šanse za osvoboditev iz nje. Ker dokler pa verjameš v kakršnokoli ogroženost pred drugimi, si s tem sama daješ toliko več možnosti za sprožanje paničnega napada. Začni v glavi, bika za roge, najprej da nehaš razlogom svojega strahu dajati tolikšen pomen, vreden napada. Da si dopoveš, nima ti kaj bit, saj drugim tudi ni prijetno in da ti ne boš znorela, ker to ni tega vredno. Al pa se razjezi sama nase. Ali pa se idi igro, tukaj, tokrat te zdaj ne sme bit strah, ker je pomembno nekaj dobro speljat, osredotočena nase, na nalogo, ne na druge, ki jih skrbi njihov hemoroid in ali so dobro  zaklenili vrata, pa jim v bistvu vseeno zate, imajo svoje skrbi...

[majolka]

Se trudim,
 jutri dam špičake na noge pa brcnem strah v tazadnjo plat   samo da preživim jutrišnji dan