Strah pred vožnjo in služba

[lejla14]

Pozdravljeni!

Po daljšem času sem se spet lotila prebirati ta forum. Ponovile so se mi namreč fobije, domnevam da zaradi preveč dela v službi in doma, pa naporne vožnje. Pred leti sem že imela fobijo pred vožnjo z avtom, a sem potem s treningi spet nekako se vozila.

Pred 3 leti pa sem se poročila v drug kraj, služba pa je ostala ista, a do nje je daljša pot in sem se doslej vozila z avtobusom, ker se z avtom nisem upala. Zdaj pa, ko se mi je motnja ponovila, pa mi je največji problem prav vožnja z avtobusom. Nekaj o težavah sem povedala zdravnici, tako zdaj jemljem paroxat en teden 10 mg in naj bi danes ali jutri prešla na 20 mg.

A še vedno ne vem, kako sploh priti do službe? Je bil kdo s podobnim problemom in ali ste za problem povedali v službi, morebiti sodelavcem, če ste se vozili z njimi? Ker problem imam tudi ta, da sodelavci ne pričnejo ob isti uri kot jaz in ne poznam zaenkrat nikogar, s katerim bi se lahko vozila in vsaj tako reševala problem. Ali mi ostane še kaj drugega kot pustiti službo ali vztrajati na bolniški, če mi jo sploh še podaljšajo? Ali je kdo zaradi takih težav bil primoran pustiti službo?






 



 

[Gegec]

Jaz bi poskusila vztrajati na vožnji, saj bi bila druga rešitev bežanje pred problemi. Seveda bi si v začetni fazi (če ne bi šlo drugače) preden primejo ad-ji vzela bolniško.

Seveda pa je govoriti lahko. Vendar držim pesti zate, da se upreš težavi. 

[Arwen]

ker se z avtom nisem upala. 

pa si vsaj probala?

[lejla14]

ker se z avtom nisem upala. 

pa si vsaj probala?

Pred leti sem vozila tudi na tej relaciji, čeprav nikoli sama, zmeraj je bil nekdo z mano, četudi nevoznik. Ko pa sem mi je pred 5 leti v drugo ponovilo, takih razdalj nisem več zmogla in sem s težavo vozila le na krajše razdalje. Potem sem spremenila kraj bivanja in tudi avto je sedaj drug, od moža. Nekajkrat sem v zadnjih letih probala vozit njegov avto skupaj z njim, pa ker sem bila že po krajši vožnji po mestu zelo utrujena, pa je potem volja spet upadla. Za dolgo pot v službo (vsaj zame) pa itak zaenkrat niti pomisliti ne morem, bi morala najprej se (spet) naučiti vozit sama po mestu, na krajše razdalje, poprej sem bila bolj vajena podeželskih cest, kjer ni toliko prometa.

[Arwen]

bi morala najprej se (spet) naučiti vozit sama po mestu, na krajše razdalje, 

 

[amarina]

Imaš morda na voljo kakšen drug tip prevoza - vlak ali del poti z avtom , potem pa na vlak ?  Jaz grem rada z vlakom , ker je bolj mirno, ni tresenja, naglega zaviranja in manj gneče med potniki. Najprej se 10 min. peljem z avtom , parkiram , 20 min. z vlakom in še 10 min peš do službe. Je zoprno, ker lovim minute po voznem redu, ko pa enkrat sedim na vlaku , je pa o.k. POt je nekoliko daljša kot če bi šla v enem kosu z avtom, živci so pa mirnejši.
Mogoče ti bo v pomoč , poskusi.
Jaz ne bi kar službe pustila.

[trzinka]

bi morala najprej se (spet) naučiti vozit sama po mestu, na krajše razdalje, 

 

kar pogumno, sem tudi jaz tako začela

[Slavka]

Jaz sem tudi pred 3 leti doživela panični napad na avtocesti za volanom...omg...še vedela nisem kaj se mi dogaja, vedela sem le, da nočem več voziti.
Moj dragi me je vozil naokrog kot otroka, tako mi je blo bedno...ampak strah me je držal v svojih krempljih.
Po mestu ni bilo problema, na avtocesto pa nisem upala.
Po enem letu sem se opogumila in šla 1.sama spet v Lj (na novoletno srečanje DAMovcev)...celo pot sem si navijala muziko in pela zraven, da me niso misli spravljale v paniko...
Počasi, malo pa po malo sem zopet začela zaupati vase, se še vedno tesnobna odpravljala na pot, pa vendar vedno znova sama sebi dokazala, da lahko premagam te občutke.
Sedaj se z užitkom zapeljem po avtocesti in mislim, da je potrebno le dovolj vere vase in začeti z majhnimi realcijami, da si dokažeš, da zmoreš. 

[marina.]

Tudi jaz se bojim kdaj vožnje, vedno imam občutek, da se mi bo kaj slabega zgodilo, ko imam za iti na pot, sem kar prestrašena. To ne velja za kratke poti do 30km, ampak tja okrog 200km. Rada bi bila pogumna in polna življenja kot drugi, pa se najraje skrijem kot polžek v hišico, morda bi morala probat kakšen avtogeni trening, denimo da si ponavljaš, pogumna sem, neustrašno grem na vožnjo ali kaj podobnega.

[Arwen]

+ kot vedno, vaja dela mojstra!

[lejla14]

Hvala vam vsem za spodbudne nasvete. Žal se mi je v tem času, ko sem doma, stanje poslabšalo, tako da poleg strahu pred vožnjo imam (vsaj mislim, da se temu tako reče) agorafobijo. Saj je bila že prej, pa najbrž nisem bila tako pozorna. Tako grem s težavo le malo okrog bloka in ne prav daleč in še to le peš, pa le v kakšno majhno trgovinico, kjer ni treba čakat pri blagajni. Tudi doma sem zelo težko sama, sploh takrat, ko imam poleg še triletnega sinčka. Tudi že kar nekaj časa pred temi problemi si nisem več upala sama z njim po mestu. Zdaj pa sem itak na bolniški in mi je zato najbrž še težje, ko sem dostikrat sama skoraj po cel dan doma, ker ima mož tak urnik, in ko sem sama, sem večinoma v neki napetosti, kdaj me bodo živci zagrabili in panično me je strah, da me pošljejo kar v psihiatrično bolnico in kaj si bodo ljudje potem mislili. Ima še kdo tak strah? A kaj ko mi je zaradi mojih težav do službe trenutno skoraj nemogoče priti, da bi vsaj tam malo odklopila misli. In potem sem kot v začaranem krogu.

Zdaj teden dni jemljem zoloft četrtinko, pa ne vem ali me po njem tako boli glava, pa kot bi imela čisto zmedeno in težko glavo. Pred tem sem jemala malo več kot teden dni paroxat, pa sem zaradi tresenja in nesprečnosti prešla na tega. Takrat sem zelo močne stranske učinke dobila šele, ko sem pričela s celo tableto. Zdaj pa se mi zdijo tile učinki močni že na četrt tablete, kaj šele, ko bom naprej jemala? 

Sem pa prejšnji teden po daljšem času spet vozila avto. Kaj vem - me je kar prijelo, da bi ga, mogoče sem bila od vseh skrbi kar malo zadeta, pa sem šla, sicer ne sama in tudi ne prav daleč, le po mestu in malo izven njega.

Kakorkoli že - miren silvester vsem in prijetno novo leto.

[kr-ena]

Draga Leila

sama sem 1.panični napad doživela na avtobusu..15 let nazaj...groza..s seboj imela 2 mala otroka,en še dojenček...in vem kako se počutiš...Poznam strah,ko sem bila sama z otrokoma..ko so me obhajale misli,da semi bo enostavno zmešalo in bom otrokoma kaj naredila itd.itd...
Stanje se mi je takrat vsak dan slabšalo,šla do oseb.zdravnika,ki mi je enostavno rekel,da mi manjka moški(mož je bil v službi v tujini)..jp,to je bila njegova diagnoza...in verjemi mi,še danes se bojim vožnje z avtobusom.
Še dobro,da sem čez cajt najdla zdravnico,ki je ugotovila da imam poporo.depresijo...In takrat sem se razmeroma hitro izvlekla iz tega.

Potem pa par let nazaj....smrt očeta,tasta,mame,izguba službe,kriza v zakonu.....in evo spet sem pristala tle ko sem-v podnu.Spet panični napadi,depra,anksa....in niti pomislim ne,da bi šla na avtobus......pa naj reče kdorkoli,da je to bežanje od problema....ok,pač je...sam js na avtobus ne stopim,ker imam takoj pred seboj sliko prvega napada....ko nisem vedla kaj se dogaja z menoj,ko sem komaj držala v naročju dojenčka...ko sploh ne vem kako sem z avtobus.postaje prišla domov...
Upam,da boš ti močnejša in ta strah premagaš...js enostavno nimam ne volje,da bi se ubadala s tem strahom....imam preveč drugih strahov....najbolj panika in depra...Sem pa začela takrat hodit na sprehode dolge,vsaj 5 km s psom....dajal mi je občutek varnosti,ker ko sem začutila,da se me loteva panika,sem se pogovarjla z njim,da sem preusmerila misli.....vendar sem to zadnja 2 meseca kar zanemarila,ker nam je pes-velik- umrl,ta mali pa je itak samo za igrat....ni to pes,ki bi hodil na tako dolge sprehode...Vmes sem še šla....tud z njim....v eni roki pes,v drugi mobi in možu naročila,da naj ima prižgan mobi,če me bo fajn zagrablo,da pride z avtom po mene...no,hvala bogu ni bilo treba.Če je bilo res fajn hudo,paniko mislim,sem kakšno prijateljico poklicala,čvekala mal z njo,da sem misli preusmerila in je šlo.
Vse dobro ti želim......velik objem kr-ena

[lejla14]

Pozdravljena, kr-ena,

mi je prav odleglo, ko si se oglasila. Da vendarle preberem, da ima kdo vsaj podobne težave. In obenem mi je bilo hudo, ko se ti je življenje toliko stvari naložilo.

Tudi jaz kamorkoli grem, nosim s sabo mobi, za "varnost". S tem, da če vem, da je mož doma, grem lahko malo dlje in mi je dosti lažje. Če pa sem sama doma, potem mi tudi mobi ne da takega občutka varnosti, a vseeno si brez njega ne predstavljam iti skoraj niti na balkon.

Sem podobno že dvakrat dala skozi, le da sem tedaj stanovala še bližje službi. Zdaj mi je prav zaradi tega težje in so dnevi, ko imam upanje in dnevi, ko ne vem, kako naj pridem iz tega. In me vsaka obveznost še vrže iz tira, sploh, ker nobenemu razen možu nisem povedala, kaj točno me matra in potem si skušam iskati neke izgovore, če kam ne morem in potem imam spet bolečine v mišicah... Ma, upam, da bo.

En lep pozdrav tudi tebi.

[kr-ena]

Leila...........želim ti res vse dobro  in NE,NISI SAMA........VELIKO NAS JE TAKIH NA TEM SVETU.

Vidiš,že to da te mož podpira je zeelooooooooo veliko.....Moj je bil 2x z menoj pri psihiatru...in

ko mu zdaj rečem,da mi je slabo itd.itd...točno vidim,da mu je odveč......že njegov stavek,ja

zdej ti bo pa dr. pomagal,če se boš tam pogovarjala....mi je vse povedal.

Pa se vseeno ne dam......Nekoč...nekoč ,bom tudi js sedla za volan..,šla na avtobus..........sam zdaj še nisem tega zmožna.