EKI, psihoterapija

[Star]

Sem nova in upam, da tisto, kar sem prebrala res drži, da se nihče ne norčuje in te ne zeza, zasmehuje ali karkoli od tega, ker sem imela s tem slabo izkušnjo, pa sem vedno samo v sebi tiščala. Sem po hitrejšem preletu opazila, da si pomagate, kar je dobro.

Zapisala sem že čisto vse, predno sem ta post naprej odprla, pa sem nekako ostala brez zaupanja, ne samo zaradi izkušnje, kjer so se potem norčevali, zato grem raje previdno dva koraka nazaj, pa enega naprej.

Bo čas, ko bom tudi sama kaj podelila, pa ne morem.

Sedaj pa bistvo vprašanj. Namreč, ker se mi je po letu in pol toliko nabralo, ker se mi je podrlo na vseh možnih področjih, me je psihiater napotil na EKI, psihoterapijo na Zaloško 29, kjer prideš prostovoljno.

Mene je v bistvu po eni strani sram, po drugi strani grozno, ker vedno pomislim, da so tam nekaki tisti, res duševni moteni. Ni kaj, če obstajajo takšni ljudje, ki le to so, vendar, sem imela ravno v tem času dve izkušnji, ko me je ena v trgovini skorajda z zadnjo platjo podrla in mi je bilo potem še bolj grozno.

Ta teden sem odnesla tja napotnico, kjer sem potem videla, da je vsaj osebje ok, prijazni.

Kar me zanima je, koliko časa traja krajša hospitalizacija?

Baje greš lahko za vikend tudi domov. Baje greš lahko tudi na kavo.

Ali je prehrana urejena? Ali si moraš le to sam prinesti s seboj, kot vsa oblačila in ostale higienske pripomočke.

Predvidevam, da imajo nek "vojaški" režim, ko moraš ob določeni uri spati, če ne moreš spati, ker nočem uspavalnih tablet, ker sem imela vedno stranske učinke, ali lahko oddideš vsaj na cigaret za pet minut?

A sem še kaj pozabila?

Aja, sama bi na začetku raje delovala individualno, sprašujem, če je to možno[/u
Če se bom pa še kaj spomnila, bom pa sproti vprašala.

Kako sploh zgledajo te terapije?

če ima kdo kakšno izkušnjo z EKI, prosim kar na plano, da ne bom šla z vsemi strahovi tja.

Hvala za odgovore.

[trzinka]

Živjo Star

Najprej , da ti povem, da sama nisem bila še nikoli v bolnici, kolikor pa ljudje pišejo tukaj na forumu so bili v glavnem zadovoljni.

Vsekakor vsaka bolezen spada na svoj oddelek, tako težki psihični bolniki z drugimi motnjami, kot ansiozni, depresivni.....
Ne vem, kdo je že pisal, baje so te delavnice oz. hospizalizacija od tri do šest tednov. To je odprtega tipa, se pravi, da nisi nekje pod ključem zaprta.

Vsekakor bi te rada opogumila, več tim bodo pa napisali sotrpini ki so to že dali skoz.


Pa pogumno, vse to delaš zase in za svoje zdravje

[Toja]

Haj pozdravljena!
Nič nisi napisala kakšne težave imaš, da bi morala v bolnico, saj to ni vedno nujno.
Ker tvojih težav ne poznam in nimam izkušenj z bolnico, ti ne morem svetovat,
sem pa našla tole, če tega še nisi sama odkrila, mogoče ti kaj pomaga!

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1300.40.html

Tukaj so opisane izkušnje tistih, ki so obiskovali EKI psihoterapijo!

Bodi lepo

[Janja]

Star, najprej lepo pozdravljena in dobrodošla!

Sem nova in upam, da tisto, kar sem prebrala res drži, da se nihče ne norčuje in te ne zeza, zasmehuje ali karkoli od tega, ker sem imela s tem slabo izkušnjo, pa sem vedno samo v sebi tiščala. Sem po hitrejšem preletu opazila, da si pomagate, kar je dobro.

Zapisala sem že čisto vse, predno sem ta post naprej odprla, pa sem nekako ostala brez zaupanja, ne samo zaradi izkušnje, kjer so se potem norčevali, zato grem raje previdno dva koraka nazaj, pa enega naprej.

Te zelo razumem in mi je popolnoma jasno, da si se zaradi tega zaprla in ne moreš o tem spregovoriti.

Mene je v bistvu po eni strani sram, po drugi strani grozno, ker vedno pomislim, da so tam nekaki tisti, res duševni moteni. Ni kaj, če obstajajo takšni ljudje, ki le to so, vendar, sem imela ravno v tem času dve izkušnji, ko me je ena v trgovini skorajda z zadnjo platjo podrla in mi je bilo potem še bolj grozno.

Me je pa ravno zaradi tvoje izkušnje toliko bolj začudilo tole pisanje. Sicer ne vem, koga konkretno si imela v mislih, ko si omenjala tiste res duševno motene. Rada bi ti dobronamerno napisala, da so tudi tisti res duševno moteni tudi in predvsem ljudje in večina med njimi je celo zelo prijetnih. In popolnoma odveč je ves strah pred njimi.

Ne vzemi tega kot kritiko, vendar kot dobronameren nasvet. Sicer bo pa to mogoče prebral še kdo, ker imam včasih občutek, da je kar nekaj ljudi, ki jih je strah težjih duševnih motenj in s tem tudi ljudi, ki jih imajo.

Sedaj ti bom poskušala odgovoriti še na nekaj vprašanj. Sicer sama nimam izkušenj z EKI-jem, ampak z drugo hospitalizacijo, vendar se nekatere stvari najbrž ne razlikujejo.

Kar me zanima je, koliko časa traja krajša hospitalizacija?

To je precej odvisno od tvojega napredka.

Baje greš lahko za vikend tudi domov. Baje greš lahko tudi na kavo.

Lahko greš za vikend domov, vendar se je potrebno o tem dogovoriti z zdravnikom. Tudi na kavo greš lahko.

Ali je prehrana urejena? Ali si moraš le to sam prinesti s seboj, kot vsa oblačila in ostale higienske pripomočke.

Prehrana je urejena, higienske pripomočke in oblačila pa moraš prinesti s seboj.

Predvidevam, da imajo nek "vojaški" režim, ko moraš ob določeni uri spati, če ne moreš spati, ker nočem uspavalnih tablet, ker sem imela vedno stranske učinke, ali lahko oddideš vsaj na cigaret za pet minut?

Ja je en režim, ker drugače zadeva ne bi funkcionirala, je pa najbrž precej bolj svobodno kot recimo kje drugje. Glede uspavalnih tablet pa naslednje: moja mami jih ni želela in so to njeno željo upoštevali.

Še enkrat poudarjam, da to niso izkušnje iz EKI-ja, ampak od drugje, zato upam, da se ti bo javil še kdo, ki ima resnično izkušnje iz EKI-ja.
Želim ti, da premagaš strah in začneš z zdravljenjem. Oglasi se še kaj.

[vesnav]

Star, delim svojo izkušnjo s tabo...

1. Imela sem povsem enake pomisleke.
2. Hospitalizacija traja po potrebi, od tedna dni do več mesecev. Pri tem imaš seveda besedo.
3. Lahko greš domov. Lahko greš na kavo, sprehod.. (dopoldne so terapije, pogovori ipd.) Lahko pa ostaneš tudi čez vikend tam, kaj veš, morda se boš za ta korak tudi sama odločila...
4. Hrana je urejena in ni slaba.
5. Kadiš lahko, smotana, kot sem, sem to počela celo na stranišču (pred zakonom)... Ni vojaškega režima, le dopoldne so obvezne terapije, razen, seveda, če ne zmoreš.. Star, to ni zapor, tam najdeš posluh in pomoč.
6. Tam so tudi posamezni strokovnjaki, psiholog, soc. delavec idr., zato so! in tam so v službi, da k njim, če potrebuješ, prideš po nasvet, pomoč... To so individualne ure. Skupne terapije so, a ti ni treba govoriti, če ne zmoreš... Morda pa boš hotela. Terapije so bile (pred 10 leti): likovna, glasbena, jutranje srečanje.. Pač vodene plus neke vrste telovadba, tibetanske vaje ipd... Nič strašnega, nasprotno.

Moje izkušnje so sicer stare 10 let, a mislim, da so stvari le še bolj kakovostne. Menim, da je tvoj strah odveč, čeprav upravičen, saj se podajaš v neznano, a očitno to rabiš. Ko boš tam nekaj dni, časa, boš kaj kmalu ugotovila, da tam niso psihični bolniki, kot si jih predstavljaš, ampak ljudje, kot si sama, z bolečino v duši, ki jo le izkazujejo in čutijo na različne načine. Med njimi so tako kot na cesti morda tudi taki, ki ti ne bodo všeč, prepričana pa sem, da boš sprevidela, o čem ti pišem.

Poskušaj odnesti kar se da najboljše zase, vzemi si čas za premislek, zase, za zdravljenje od tegob, ki so te privedle na EKI.
Vse dobro!

[Star]

Trzinka in Toja hvala za vzpodbudo.

Janja, tam ko sem zapisala o duševnih, sem mogoče nerodno napisala, ker sem zapisala, da ni kej, če pač takšni so. Še vedno so ljudje, sem pozabila dodati, za boljše razumevanje, ko kdo to bere. Ampak, ravno v času, ko sem hodila sem pa tja in predlog za krajšo hospitalizacijo, se mi je ravno to zgodilo, glede osebe, ki me je skorajda podrla z zadnjo platjo. Nato druga izkušnja, dan za tem, še ena je bila zelo čudna in sem se prestrašila, verjetno. Ker če bi morala med takšne, če razumeš, bi se mi pa res nekam odpeljalo.

Imam čisto predolge mukotrpne zgodbe in sem sprejela ... no evo, saj ne morem.

Vsem trem 

[Star]

Star, delim svojo izkušnjo s tabo...

1. Imela sem povsem enake pomisleke.
2. Hospitalizacija traja po potrebi, od tedna dni do več mesecev. Pri tem imaš seveda besedo.
3. Lahko greš domov. Lahko greš na kavo, sprehod.. (dopoldne so terapije, pogovori ipd.) Lahko pa ostaneš tudi čez vikend tam, kaj veš, morda se boš za ta korak tudi sama odločila...
4. Hrana je urejena in ni slaba.
5. Kadiš lahko, smotana, kot sem, sem to počela celo na stranišču (pred zakonom)... Ni vojaškega režima, le dopoldne so obvezne terapije, razen, seveda, če ne zmoreš.. Star, to ni zapor, tam najdeš posluh in pomoč.
6. Tam so tudi posamezni strokovnjaki, psiholog, soc. delavec idr., zato so! in tam so v službi, da k njim, če potrebuješ, prideš po nasvet, pomoč... To so individualne ure. Skupne terapije so, a ti ni treba govoriti, če ne zmoreš... Morda pa boš hotela. Terapije so bile (pred 10 leti): likovna, glasbena, jutranje srečanje.. Pač vodene plus neke vrste telovadba, tibetanske vaje ipd... Nič strašnega, nasprotno.

Moje izkušnje so sicer stare 10 let, a mislim, da so stvari le še bolj kakovostne. Menim, da je tvoj strah odveč, čeprav upravičen, saj se podajaš v neznano, a očitno to rabiš. Ko boš tam nekaj dni, časa, boš kaj kmalu ugotovila, da tam niso psihični bolniki, kot si jih predstavljaš, ampak ljudje, kot si sama, z bolečino v duši, ki jo le izkazujejo in čutijo na različne načine. Med njimi so tako kot na cesti morda tudi taki, ki ti ne bodo všeč, prepričana pa sem, da boš sprevidela, o čem ti pišem.

Poskušaj odnesti kar se da najboljše zase, vzemi si čas za premislek, zase, za zdravljenje od tegob, ki so te privedle na EKI.
Vse dobro!

Hvala za odgovor. Sem hotela že nekaj napisati, pa ne gre. Preveč imam zgodb v tako kratkem času, skratka ne gre mi prosto po prešernu, kot se reče, lažje mi gre, če povem kaj spontano, v debati, vendar, takole za ekranom, čeprav mi še ni ratal  Se pa kljub vsemu, zelo rada smejem, kaj humorja še premorem.

Ko sem pa poleg tistega "duševnega" zapisala, se mi je pa tudi na poti iz prvega pogovora iz EKI, zgodilo in sem dobila še večji priokus. Osebje je bilo pa zelo prijazno.

Mah, bom kaj na privat pošto, če bomo prišli do tega. Ali pa kaj spontano na forumu omenila. Ker, ko me kdo sprašuje, čisto zablokiram. Če je pa spontano, potem pa pričam, da se kadi.  Čeprav sem bila do sedaj vedno bolj človek, ki je za vse druge skrbel in ponucal energijo, samo zase mi je zmanjkalo. Se učim. 

Pravijo, da je smeh pol zdravja, se pa od nekdaj rada smejem, zato, če bi tale post kdo prebral, ki sem ga tebi podala, bi rekel, da pa sploh sem ne pašem. 

Tudi tebi ena lepa 

[Janja]

Star, pozdravljena še enkrat!

Popolnoma normalno je, da se bojiš hospitalizacije. Tudi jaz bi se je. To je nekaj, česar ne poznaš, podajaš se v neznano in ne veš, kako bo tam...

Glede duševnih motenj pa bi ti rada napisala naslednje: očitno si ti imela dve manj lepi izkušnji in ti si to povezala z duševno motnjo. Jaz pa bi ti rada napisala, da se ne boj takšnih ljudi, ker so ti ljudje ravno  takšni kot ostali ljudje; nekateri zelo korektni, nekateri pa tudi celo nesramni... Ampak to ni v povezavi z duševno motnjo, ampak bolj s karakterjem človeka.

To, kar se ti je zgodilo, bi se ti lahko zgodilo tudi pri osebi, ki ne bi imela duševne motnje. In to je tisto, kar sem tebi in mogoče še komu, ki to bere, želela povedati.

Če si mi želimo biti sprejeti in razumljeni od tistih, ki nimajo nikakršnih motenj in jih že v osnovi ne razumejo, potem je od nas korektno, da tudi mi sprejemamo in razumemo drugačne od nas. Veš, verjetno tudi ti prestajajo mukotrpne zgodbe, mogoče še celo hujše kot mi...

To sem ti napisala zato, da se ne boš bala in boš šla bolj sproščeno na zdravljenje. Vsekakot ti želim uspešno zdravljenje!

[Star]

Janč, sem v obdobju, ki je grozen. In ko povežeš vse to, je pač vse skontrafuzlano. Kot sem rekla, boh pomagaj, če so takšni ljudje, ki jih je na takšen način doletelo, vendar, v tem obdobju tega ne bi prenesla, da takšne srečam. Ok, a sem bolje povedala za razumevanje? 

Ko sem bila zdrava, predno je tudi partner umrl, sem srečala žensko, ki je imela otročka s tovrstno diagnozo, je bil v drugem svetu, kot mi v svojem kot zdravi. In sem se z njim ukvarjala kot z vsakim drugim otročkom. In je rekla gospa, da je še nekaj časa spraševal kje sem, ker je začutil pozitivno energijo v srčku pri meni.

Hotela sem povedati, da trenutno mi je vse to grozno, že zaradi sebe, ker moram zase najti energijo.

Sam, če bodo predolgo čakali z datumom, me bo do takrat že minilo, ko bom ravno prav vzpodbude dobila, potem bodo pa rekli, da gredo oni na dopust, sama pa ne 

Četudi je zelo hudo, pa se znam še hecati, kar me pokonci drži. Pa hvala Janč. 

[Janja]

Star, žal mi je za partnerja, res žal.

To so hude stvari. Verjetno pa to ni edina zadeva, ki te bremeni. Če boš želela, vsaj poizkusi to napisati... Mogoče ti bo lažje. Ne vem, samo ugibam. Vsak se s svojimi travmami sooča na njemu lasten način. In ti očitno še nisi izgubila smisla za humor. Kar je dobro.

Glede na to, da si v enem od prejšnjih zapisov napisala, da si do sedaj bolj skrbela za druge in zase ne, ti svetujem, da tokrat sebe postaviš na prvo mesto. Čisto resno mislim. Mogoče ti na začetku še ne bo šlo dobro, vendar vsaj poizkusi.

Ne izgubi upanja in objem od mene!

[green boy]

ojla star
tut jaz sem mislil da bo bok ve kaj in da bo strašno in grozno pa sem prišel tja in je bilo super fajn osebje dopoldan skupine in razno vrstne stvari popoldan pa frej tko da greš lohka v brunarco na kofetk sendvič čik sam alkota ne prodaja se men zdi nisem pa vprašou nikol
tko da če greš v pk polje se ne sekiraj preveč ker tam je miren kotiček

velik sreče in pa fajn se imej

lp
Domen

[Star]

Janči, saj sem poskušala sedaj nekaj svetovati nekomu iz svoje izkušnje, sem spet že vse zapisala, pa sem samo shranila, pa zbrisala.  

Sama moram zapreti vse rane, ker se mi ob vsem, kar recimo berem, samo nazaj odpirajo, kar pa ni dobro. Zato mi je še večja muka, ko bom morala spet jovo na novo razlagati, namesto, da bi zapirala. Zato sem tudi vprašala, če obstaja individualna varianta.

Ja, smrt je huda, če so pa štiri, potem pa itak, ampak, kaj čem.

Spet sem ogromno napisala, pa ne glede tretjega odstavka, en kup drugih stvari, ki so šle z lahkoto, pa ne vem, sem spet shranila, pa zbrisala. Nekomu bi se to, kar sem zapisala, zdelo še najmanjši problem, vendar, če bi bile na tem, ne vem, če. Vem, če ne povem, ne morete niti vedeti. Zaenkrat mi tako zadostuje, ko nihče ne rine vame.

Hvaja Janči, ker si si vzela malo časa (če te moti moje spremenjeno imenovanje tvojega nicka, kar povej).

Hvala.  

[Star]

Green, ok, saj mene brunarce ravno ne zanimajo, ampak, koliko daleč pa greš lahko na sprehod, za vogel pa nazaj, ker to ni sprehod?  Tam, malo naprej je tržnica, ali greš lahko po sadje vsaj, ali kaj takšnega ali vsaj v kakšno štacuno, da si kake slatkiše kupiš ali kaj takšnega, no.

Pa tebi tudi rožico 

[Star]

Ej Vesna,  , sem malo zmedena, pa sem šele sedaj zaradi cigaret prebrala, kaj si ušpičila  Sama bom tudi takole delala, pa nič priznala, če se bodo eni boss classic zavohali 

Ženske, se vam ne upam niti povedati, niti tistega, kar je najlažjega iz moje duše, zato ker ste ženske. To glede žensk je še najlažja stvar, ki bi jo sploh lahko dala iz sebe. Vem pa, da niste vse iste, zato vam pošiljam, čeprav ni osmi marec 

[Janja]

Star, pozdravljena še enkrat!

Sama moram zapreti vse rane, ker se mi ob vsem, kar recimo berem, samo nazaj odpirajo, kar pa ni dobro. Zato mi je še večja muka, ko bom morala spet jovo na novo razlagati, namesto, da bi zapirala. Zato sem tudi vprašala, če obstaja individualna varianta.

Ja, vem kaj si želela povedati. Mogoče pa bi bila zate v tem trenutku res najboljša individualna terapija. Vsekakor se posvetuj s strokovnjakom, ki ti je svetoval EKI.

Vem, če ne povem, ne morete niti vedeti. Zaenkrat mi tako zadostuje, ko nihče ne rine vame.

Piši točno tisto, kar čutiš. Če misliš, da nekaterih stvari ne moreš pisati, potem jih ne piši. Tudi jaz sem taka in zelo malo ali skoraj nič ne pišem o sebi... Če pa že, potem potrebujem čas in veliko prostora... Ko boš pripravljena, boš že pisala. Do takrat pa bom upoštevala tvojo željo in verjamem, da jo bodo ostali tudi.

Hvala Janči, ker si si vzela malo časa (če te moti moje spremenjeno imenovanje tvojega nicka, kar povej).

Ne čisto nič me ne moti tvoje preimenovanje mojega nicka.

Glede brunarice pa naslednje: Green boy je imel po vsej verjetnosti v mislih brunarico v sklopu CKP-ja, ki pa se nahaja na čisto drugi lokaciji kot EKI.

Želim ti mirno noč.

[Star]

Janči, saj veš, če že kdo ne dreza vate, tam kjer pač nisi pripravljen, debatiramo pa še vedno lahko, sam ne vem, kaj za smeh ali kako lahkotno temo, pa še vedno lahko sprovedemo, po mojem?
Čeprav je težko malček zastaviti, ker je vse resno, kar je logično, ko si delijo izkušnje ljudje. Ampak, smeh mora še obstajati in če bom še tako sama na dnu, bom potočila solze ali tulila, se znam pa od srca še vedno nasmejati in ohranjati humor.

Se tu gor kaj nasmejite, smejite, kljub tegobam?

[trina]

Star,
kot res duševno motena, ki sem uvidevna do tebe kot ne-res duševno motene (ali morda "res duševno nemotene?" - morda bi se še najlažje identificirala z oznako "res neduševno motene?") ti prijazno sporočam, da bom enkrat prihodnji teden obiskala prijatelja, ki je trenutno hospitaliziran na Enoti za krizne intervencije. Ker bi se ti poleg mene po tvojih besedah "res nekam odpeljalo" oziroma "ne bi tega prenesla, da takšne srečaš," bo morda bolje, da naslednji teden ne hodiš v bližino EKIja? Oziroma, ker tudi moj tam hospitaliziran prijatelj spada med res-duševno-motene, morda do nadaljnjega ne hodiš tja?
Pravzaprav - če bolje pomislim - bo morebiti še najbolje, da sploh ne greš več tja, saj je v sosednji stavbi Enota za psihoterapijo psihoz, kjer se v vsakem trenutku nahaja celo krdelo "nekakih tistih, res duševno motenih" ...

Hja, težka bo, a ne? Ker ti namreč - kljub temu, da tudi pri nas tako ali drugače drugačne najraje pospravimo izpred oči pod ključ, kjer ne morejo ogrožat našega dušnega miru - k sreči! nihče ne more jamčit, da tako ali drugače drugačnih (duševno motenih/"intelektualno oviranih"/invalidov/lezbijk in gejev in vseh drugih, stigmatiziranih in iz družbe izrivanih ljudi) ne boš srečevala. In še dobro, da je tako! Če se torej srečanja z njimi/nami bojiš, ti predlagam, da se s svojimi predsodki spoprimeš in se jih znebiš (ali vsaj obvladaš) - namesto da iščeš zagotovila, da na nas ne boš naletela.

Naj ti povem še, da je hospitalizacija na Enoti za krizne intervencije namenjena premostitvi akutnih čustvenih stisk, zato je krajša in praviloma ne traja dlje kot tri tedne. Na sprehod lahko greš kamorkoli in tudi domov lahko greš kadarkoli, saj EKI ni "oddelek pod posebnim nadzorom."


P.S.: Če ti ni odveč: mi lahko, prosim, pojasniš, kako prepoznavaš "res duševno motene?"

P.P.S.: Lepo, da veš, da smo "še vedno ljudje."

P.P.P.S.: Pravzaprav me zanima tudi, kako prepoznavaš tiste, ki niste "res duševno moteni."

[Star]

Se opravičujem, če sem koga z izjavo prizadela. Sicer sem pa obrazložila.

Zato pa ne bom več pisala. Niti začela. Zato se pa tudi odmikam od ljudi, ker vidijo, tisto, kar želijo videti, slišati ali poslušati pa ne znajo ali pa nočejo.

V smeri zastavljenega konteksta Trina, ki si ga podala, raje ostanem tiho in nikomur nič ne obrazložim, ker provociranja, kjer v ozadju ni iskrenega prisluha, pač dovolim, da si vsak misli svoje ali po svoje interpretira izjave, ker se ni niti potrudil, da bi prav slišal ali pa ugotovil razlog, zakaj je nečemu tako.

Bi izvedela odgovor, vendar ne na takšen način.

Lep dan.

[trina]

Star, opravičilo je brezpredmetno (in neiskreno), če tiste, ki si nas razžalila in prizadela, takoj po opravičevanju obtožiš provociranja in umanjkanja iskrenega prisluha, ker si dobila repliko na svoje žalitve.

Lej, Star, če imaš redno občutek, da ljudje ne znamo ali nočemo videti, slišati in poslušati in da se niti ne potrudimo, da bi prav slišali in tako naprej, bi bilo najbrž pametno, da se za začetek potrudiš sama in poskusiš povedati, kar želiš, brez degradiranja, stigmatiziranja in žaljenja. Tukaj na forumu jih je več kot dovolj, ki so ti pripravljeni prisluhniti in izvedeti tvoje odgovore, zato stran z užaljenostjo in mirno piši naprej - gotovo si se zmožna izraziti tudi brez tega, da kogarkoli razžališ in ponižaš.

Vso srečo pri izražanju in na poti iz stiske ti želim.

Aja, še to: moji vprašanji o tem, kako prepoznavaš res-duševno-motene in tiste druge, nista nikakršna provokacija. Resno te sprašujem po tem - in pri premagovanju predsodkov bi ti gotovo koristilo, če se potrudiš sama v sebi poiskat odgovore. Znabiti bi ti pomagalo tudi pri premagovanju stiske.

[Star]

Trina, vprašala te bom - mar ni dojemanje žaljivost percepcija posameznika? Ok, potem to sama pri sebi razčisti, ker sem obrazložila, kako in kaj. Opravičila sem se. Ok? Na kolena ne bom šla, ker, kadar se opravičim, to tudi resno mislim. Zato prosim.

Če jih je tu dovolj, ki mi bodo prisluhnili, prosim, umakni se, da pridobijo prostor tisti, ki mi bodo, ker se želiš kregati, tega pa sama ne želim, zato se ti lahko naprej kregaš in ti dajem prostor, da začneš ustvarjati monologe, ker pri tem ne bom sodelovala!

In če bi iskreno sama vprašala, kaj sem z izrazom mislila, bi tudi dobila odgovor. Na takšen način se pa pogovarjam ne. In bi ti tudi obrazložila razliko. Na takšen način, definitivno pri meni ne pade na plodna tla.

Moj psihiater mi je povedal, da nisem duševno motena.

Če bi želela iskren odgovor, bi ga dobila in bi tudi razumela, kaj sem mislila s tistim izrazom in komu pripada. Če si spregledala, sem vmes tudi povedala, da proti ljudem, ki imajo takšno diagnozo nimam nič in da se z njimi ukvarjam kot z ostalimi.

Površnost me je od nekdaj motila, tako kot sedaj, ko nekdo ne zna prebrati vsega, vsaj bolj počasi, predno blekne, tisto, kar ne drži.

Na tej ravni komunikacije, midve ne bova nikamor prišli. Zato se potrudi tudi sama poiskati rešitev, da te ne bo ena beseda vrgla iz tira.

Občutek - pri tebi sem ga dobila, to ni redni občutek, zato, ker sem določene stvari obrazložila, pa jih nisi niti videla, niti slišala.

Da ne bo kdo ogrožen, se komot umaknem.

Predno pa svetuješ komu, kako in kaj - kot praviš, najprej pri sebi. Ok? Potem gremo pa dalje. Lp.